V Zavodu Friderika Ireneja Baraga v Šmihelu v Novem mestu je danes dopoldne, na praznik Gospodovega darovanja v templju - svečnico, potekal dan posvečenega življenja. Zbralo se je okrog 35 redovnikov in redovnic, ki delujejo v novomeški škofiji, dva klavzurna redova, karmeličanke in kartuzijani, pa so po škofu poslali svoje pozdravne besede za vse zbrane. Srečanje je potekalo pod gostiteljstvom sester Hčera Marije Pomočnice (salezijank), ki v zavodu prebivajo. Mnogim šolskim sestram de Notra Dame pa je stavba in oprema kapele priklicala v spomin obdobje, ko so v zgradbi pred drugo svetovno vojno še vodile različne šole in kasneje pred tem oltarjem polagale svoje redovne obljube na drugih krajih.
Sv. mašo je vodil novomeški škof Andrej Glavan, ki je zbrane redovnike in redovnice v nagovoru spodbudil, naj bodo luč za ta svet z veseleim pričevanjem in če je potrebno tudi s prenašanjem trpljenja. Celoten nagovor lahko preberete spodaj. Po maši je sledilo še prijetno bratsko in sestrsko druženje v mali dvorani Baragovega zavoda.
 
V novomeški škofiji sicer deluje 11 redovnih skupnosti na 13 krajih:

Frančiškani v Novem mestu, p. kapucin v Krškem, kartuzijani v Pleterjah, salezijanec v Šentrupertu, hčere krščanske ljubezni oz. usmiljenke v Cerkljah ob Krki in v Kočevju, hčere Marije pomočnice v Novem mestu (Šmihel), karmeličanke v Mirni Peči, skupnost Loyola v Šentjerneju, šolske sestre de Notre Dame v Novem mestu in Šentjerneju, šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja v Trebnjem, sestre Corpus Christi na Čatežu ob Savi in še tretji frančiškov red v Novem mestu.

Nagovor škofa Glavana med mašo ob dnevu posvečenega življenja

Spoštovane s. redovnice, redovniki in vsi navzoči!

Obhajamo 21. dan posvečenega življenja, ki ga po odločitvi papeža sv. Janeza Pavla II. obhajamo na praznik Jezusovega darovanja – svečnico. Sveče, ki jih danes blagoslavljamo, so simboli darovanja in gorečnosti, s katero se hočemo okleniti in se poglobiti v posvečeno življenje. V tem znamenju naj bi potekalo življenje Bogu posvečenih oseb. V svojem imenu, v imenu duhovnikov in vernikov se vam zahvaljujem za vaše delo, služenje v moči redovnih karizem in zlasti molitve.

Uvod

V četrti desetki veselega rožnega venca, »ki si ga Devica v templju darovala,« premišljujemo vsebino današnjega praznika. Ob blagoslovu in prižgani sveči, ki je namesto grlic in golobčkov naše znamenje darovanja, mislimo na geslo letošnjega dneva posvečenega življenja: »Luč upanja prižigaš.« Luč upanja naj bi s svojim življenjem, ki je usmerjeno k drugačnim ciljem kot jih ima človek tega sveta, prinašali med svoje brate in sestre. Upanje na prihodnje življenje, na katerega večina ljudi v svetu pravzaprav pozablja.

1. Biti luč! Prva luč je Jezus Kristus. Starček Simeon je napovedal, da bo dete, ki ga je Marija prinesla, luč v razsvetljenje poganov, torej vseh ljudi. Vsem bo svetila ta luč, toda samo tisti jo bodo mogli dojeti, ki nosijo hrepenenje po jasnosti večne luči. Morali bodo biti novi ljudje. Novi človek pa je tisti, ki živi Jezusovo novo zapoved. Apostol Janez pravi: »Kdor pravi, da živi v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi.« Sv. Gregor Nacianški pa pravi: »Postanite svetu svetilniki, oživljajoča moč ostalim ljudem, dovršene luči stoječe pred veliko lučjo.«

2. Luč smo, če živimo Božjo besedo. Luč je Božja beseda sama po sebi, kot poje pesem: »Luč, ki sveti ti zvesto, Božja je beseda, bolj jo ceni, bolj jo ljubi kot zlato.« Psalmist pa pravi, da je Božja beseda luč na naši poti, svetilka našim nogam. Če pa jo živimo, postanemo še mi luč drug drugemu.

3. Luč smo, če smo veseli. Tam, kjer so redovniki, redovnice, bi moralo biti veselje. Veselje je dar Svetega Duha, izžarevanje radosti pa je milostna moč, ki spreminja osebe, družine, skupnosti. Če velja v veliki meri za vsakega kristjana, da bi moralo biti njegova obleka veselje, to še v večji meri velja za posvečene osebe. Papež Frančišek je dejal ob enem od dnevov posvečenega življenja: »če ni veselje na obrazu redovnika, je vse le karikatura redovništva.« Pogoj za veselje pa je, če se trudimo, da bi za posvečene osebe bil vsak dan svečnica – dan darovanja, ko ga že zjutraj pri maši ali molitvi posvetimo in obudimo pravi namen.

Simbol tega hotenja in prizadevanja je goreča sveča, ki je zgovorno znamenje, da naj v temo in hlad sveta prinašamo toplino v medsebojne odnose.

4. Ustavimo se še pri eni napovedi starčka Simeona. Mariji je rekel, da je Jezus postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. In tvojo dušo bo presunil meč.« (Lk 2, 34-35). Danes doživljamo kristjani veliko nasprotovanja. Ne le kadar nismo luč, ampak tudi brez razloga. A če živimo Jezusove blagre, ki smo jih slišali pri maši tudi zadnjo nedeljo … Nihče od nas se ne more odtegniti nasprotovanju, ki ga predstavlja Kristus, sicer ni več kristjan. Kristjani smo že nekaj časa v številnih delih sveta najbolj preganjana skupnost na svetu. Boj proti Bogu je za kristjane notranji meč, sramotenje pa, če ga sprejemamo bolj zaslužno kot pravo mučeništvo.

Kot primer, da se to dogaja tudi pri nas, so ne le naši mediji, ampak se to dogaja celo v državnem zboru. Ko so predstavniki civilne družbe, ki glede družine, otrok in vzgoje zagovarja krščanske vrednote, v državnem zboru skušali predstaviti svoja stališča, jih je poslanec iz Združene levice napadel, da so mračnjaki, nazadnjaki, mračne sile, izrodki kapitalizma in podaljški Cerkve … skratka vse, samo pošteni ljudje, ki spoštljivo zagovarjajo krščanske vrednote, ne.

Kristjan, ki ni večji od učitelja, je poklican ostati v svetu kot »znamenje nasprotovanja«, potrpežljivo oborožen z resnico in ljubeznijo.

Prosimo danes za nove duhovne poklice v vseh redovnih skupnostih, da bi pomlajene mogle tudi v prihodnje opravljati svoje poslanstvo pričevanja z življenjem po evangeljskih svetih: uboštva, čistosti in pokorščine. Prosimo pa tudi za vse vernike, da bi sredi sveta spoštljivo a hkrati pogumno živeli in tudi zagovarjali evangeljske vrednote.

Amen.

Pozdravne besede sester karmeličank:

Ko danes skupaj s celotno Cerkvijo obnavljamo svoj »Tukaj sem«, »Glej prihajam, da izpolnim Tvojo voljo …« želimo z besedami molitve karmeličanke sv. Elizabete Presvete Trojice izraziti, kar se ob premišljevanju veličine poklicanosti poraja v naših srcih:

»O Jezus, moj preljubeznivi, kako tolažilno je ljubiti Tebe, pripadati Tebi, imeti Tebe edinega za vse. … Bolj kot vse drugo želim izpolnjevati Tvojo voljo … Ponujam ti celico svojega srca, da bi bila Tvoja mala Betanija, pridi in odpočij se tam … Za Kristusovo telo, Cerkev, dopolnjujem v svojem zemeljskem telesu, kar še manjka Kristusovemu trpljenju.«

V molitvi in adoraciji smo združene z vami, hvaležne, da ste sijaj Njegovega Obličja svetu, ki tako hrepeni po Luči in Sreči. V duhu povezane vas pozdravljamo

Sestre Karmeličanke iz Mirne Peči

Pozdravne besede bratov kartuzijanov:

Dragi bratje in sestre v posvečenem življenju, kartuzijani v Pleterjah smo združeni z vami v duhu ob današnji slovesnosti, v želji, da bi tako, kot stari Simeon, mogli prepoznati in sprejeti Jezusa v vsakdanjem življenju.

Molimo za vas in se priporočamo v vaše molitve. Hvaljen Jezus!