V soboto, 18. novembra, je v karmelu v Mirni Peči potekala posebna slovesnost ob 70-letnici redovnih zaobljub s. Agneze Saje Prečistega Marijinega Srca. Sestra Agneza, ki je pred parimi dnevi obhajala tudi 91. rojstni dan, velja za ustanoviteljico samostana v rodni Mirni Peči, katerega 25-letnico smo obhajali avgusta letos. Ob železnem jubileju se ji je škof Glavan zahvalil za redovniško pričevanje, ki v današnjem svetu kakor luč kaže na prave prečiščene življenjske vrednote. V nagovoru je povzel tudi njeno bogato in pot življenja in redovnega poklica. Slovesnosti so se udeležili tudi številni sorodniki s. Agneze.

V zahvalo za njen duhovni prispevek dolenjskemu prostoru in ustanovitev samostana v Mirni Peči je Škofija Novo mesto s. Agnezi leta 2008 podelila prvo Odličje sv. Jožefa.

Nagovor škofa Glavana ob 70-letnici redovnih obljub s. M. Agneze Saje

Drago sveto občestvo!

Silno redko slovesnost obhajamo danes, 70 let redovnih zaobljub karmeličanke s. M. Agneze Prečistega Srca in to 2 dni po njenem 91. rojstnem dnevu.

Lepo pozdravljam najprej jubilantko s. Agnezo, vse ostale sestre, sorodnike, njene navzoče brate in sestre, 6 je še živih, med njimi s. Milka, šolska sestra sv. Frančiška, 4 so pokojni, vse nečake, nečakinje, pranečake in pranečakinje in vse mirnopeške rojake, ki ste prišli, da se Bogu skupaj zahvalimo za njeno bogato redovno življenje in prosimo za nove redovniške poklice. Lep pozdrav domačemu duhovniku Franciju, župniku in vsem duhovnikom.

Priznajmo in obžalujmo najprej vse grehe, vse odmike od izpolnjevanja Božje volje, vse opustitve, da bomo vredni obhajati svete skrivnosti.

Homilija

Dragi bratje in sestre! Draga s. Agneza!

Vprašajmo se danes najprej, kaj je namen in bistvo redovnega, tudi klavzurnega posvečenega življenja?

Z zaobljubo uboštva, čistosti in pokorščine postane redovnik(ca) – kot pravi današnji evangelij – »luč sveta«.

1. Z zaobljubo uboštva postane redovništvo luč za vse, ki obožujejo bogastvo, udobje in v tem vidijo srečno življenje. Luč za vse, ki danes mislijo, da se brez interneta in pametnega telefona in več bančnih računov in televizije in brez vsega, kar današnje življenje materialnega nudi, ne da srečno živeti.

Odpovedati se vsemu, pomeni, narediti to, kar je naredil tisti delavec, ki je na njivi, kjer je delal, našel zaklad in prodal vse imetje, da je kupil njivo in s tem zaklad. Ta zaklad je Božje kraljestvo – Božja ljubezen. Naša cerkvena pesem pravi: »Naš jezik je ne dopove in črka ne sladkosti te, le kdor okuša, tisti zna, kaj je (kaj pomeni) ljubiti Jezusa.«

2. Luč sveta postane redovnica z življenjem v čistosti. Luč v svetu, ki se predaja svobodni ljubezni in ne ceni niti lepote zakonske in družinske ljubezni, ki naj bi bila vendarle košček izgubljenega raja.

3. Vsak, kdor se odloči za posvečeno življenje v pokorščini, postane luč sredi sveta, ki noče biti pokoren ne Bogu ne ljudem, ki smatra odpoved svoji volji za jemanje svobode, ki smatra služenje iz ljubezni drugim za hlapčevstvo. Obljuba pokorščine je Bogu najbolj ljuba, ker je najtežja, ker je ni brez umiranja svoji volji in brez izpolnjevanja Božje volje, ki jo narekujejo konstitucije, dnevni red in volja zakonite predstojnice, ki je kristalizacijsko jedro edinosti skupnosti.

 

21. novembra – na praznik Marijinega darovanja, bo minilo 70 let od dne, ko ste, draga sestra Agneza, izrekli svoj »Tukaj sem« in potem izrekli prve obljube. Že ob zadnjem praznovanju bisernega jubileja sem predstavil vašo življenjsko pot. Ko sem jo ponovno prebiral, me je zelo prevzelo, kako se je razvijal vaš duhovni poklic. Redko sežejo naši spomini v takó zgodnjo mladost.

Sestra Agneza pravi, da jo je že kot 4-letno mama vzela na njivo. Med delom ji je pripovedovala o življenju sv. Male Terezije. »Tudi jaz bom šla v samostan,« je bila njena prva otroška odločitev. Ta odločitev je nato zorela ob osebni in družinski skupni molitvi in vzornem krščanskem življenju v družini, ki je vsadilo še en redovni poklic. S. Milka je danes šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja. V gimnaziji je brala in jo je navdušila Povest duše sv. Male Terezije. Tako je že pri 18 letih jasno začutila klic: »Sedaj ali nikoli. Odloči se, pojdi v samostan.« In je šla. 25. januarja 1945, torej še med vojno, je odšla peš od doma v Ljubljano s priporočilnim župnikovim pismom, kar je bila izredno pogumna in tvegana odločitev. Staršem je povedala le, da gre v službo, ne da bi vedela, da si je mama to želela. V Ljubljani se ni takoj znašla. Poiskala je lazarista Lenčka, da ji je razložil, kje so »tiste sestre, ki samo molijo.« Sestre karmeličanke na Selih je niso takoj sprejele, ker je bil samostan poln, zato so jo v zadregi poslale na delo na njihovo pristavo. Končno je le sledila preobleka v jeseni 1946. Takrat ji je magistra izročila mamino pismo, v katerem je zvedela, da jo je že pri 4 tednih kot prvorojenko mama nesla v Cerkev, jo darovala  Bogu, Devici Mariji in Mali Tereziki. Tereziko je prosila, da bi, ko bo zrasla, vstopila h karmeličankam. »Pošiljam ti svoj in Božji blagoslov,« je zapisala v pismu.

Ob teh podatkih se človek ne čudi, zakaj so takrat rasli duhovni poklici. Mame so celo ob delu na polju otrokom govorile o Bogu, o Mariji in svetnikih. Vprašajmo se, o čem danes govorijo matere otrokom, ali se sploh kdaj pogovarjajo o Bogu?

Žal je takratna komunistična oblast, ki je dokazovala pred Rusijo, da je dovolj pravoverna in na pravi liniji, samostan na Selih razpustila. Po prisilnem odhodu iz samostana so sledila leta preizkušnje. Zaposlila se je, a končno je le leta 1954 sledila nekaterim sestram v Avstrijo, kjer je ponovila noviciat po skrajšanem postopku in leta 1956 lahko naredila slovesne večne zaobljube.

Vedno pa je sanjala o vrnitvi in tudi o ustanovitvi samostana na Dolenjskem. Leta 1967 (letos mineva 50 let) so se 3 sestre vrnile v Slovenijo, kjer je v Mengšu nastal začasni, v Sori l. 1986 tudi sedanji novi samostan. Leta 1992 so se začele uresničevati tudi njene sanje o Dolenjskem karmelu po zaslugi dobrotnice Angele Makše, ki je v oporoki zapustila hišo in zemljo karmeličankam z namenom, da zgradijo samostan. 12. septembra, na god Marijinega imena, sta se s sestro Cirilo vselili in začeli z vsemi opravili za novo gradnjo. Vsi napori so bili okronani 1. maja 1997, pred 20 leti, ko je novi samostan Kraljice angelov blagoslovil nadškof Franc Rode.

Tako lahko s. Agnezo smatramo za ustanoviteljico samostana, te oaze posvečenega življenja in molitve. Vsa leta je bila sestram, ko so prihajale, zgled skromnosti, potrpežljivosti, hvaležnosti Bogu in dobrotnikom, zaupne vere po Marijinem zgledu in vdanosti v Božjo voljo, pa tudi vedrosti in zdrave kmečke pameti, pravijo njene sosetre.

 

Draga in spoštovana s. Agneza. Včeraj ste praznovali 91. rojstni dan. Kličemo Vam: »Bog vas obvaruj še mnoga leta, če je to Božja volja.« Bodite skupaj z vsemi sestrami hvaležne za vodstvo Božje previdnosti. Tudi nad samostanom in vašim življenjem se je potrdilo življenjsko pravilo, da »Božja dela zorijo počasi in v trpljenju, potem pa toliko bolj trdno stojijo in toliko lepše cvetijo.«

Amen.