V novomeški stolnici sv. Nikolaja je bila ne veliki četrtek dopoldan krizmena maša, ki jo je z zborom duhovnikov novomeške škofije obhajal škof Andrej Glavan. Med sveto mašo je blagoslovil krstno in bolniško olje ter posvetil sv. krizmo. Pri tej maši so se duhovniki Bogu zahvalili za dar duhovništva  ter obnovili duhovniške obljube, ki so jih dali pri mašniškem posvečenju, da bodo v občestvu s škofom zvesto živeli in  hodili po Kristusa Velikega duhovnika. Duhovniki in vsi navzoči verniki pa so skupaj molili tudi za nove duhovne poklice.

Škof Andrej Glavan je v nagovoru med krizmeno mašo zbranim duhovnikom še prav posebej položil na srce tri stvari:1. Zavejmo se, kaj smo s posvečenjem prejeli, postali, obljubili. 2. Papež Frančišek nas uči, da je naše poslanstvo služenje, ki ga simbolizira umivanje nog. 3. Tretja misel pa je, da skrbimo za medsebojno edinost.

Po sveti maši so škof in duhovniki, v procesiji s svetimi olji odšli nazaj na škofijo, kjer so imeli še skupen obed, med katerim je škof vsakemu duhovniku podaril izvod novega dokumenta, ki ga je izdala Kongregacija za duhovnike, z naslovom: »Dar duhovniškega poklica«.


Nagovor škofa Glavana pri krizmeni maši

Uvod:

Dragi bratje duhovniki, diakon, dragi bogoslovci, spoštovani redovniki in redovnice, dragi verniki iz različnih župnij, ki danes predstavljate vse vernike škofije.

Zbrali smo se h krizmeni maši, med katero bomo blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili sv. krizmo, po kateri je današnja maša dobila tudi ime. Pri tej maši se bomo zahvalili za dar duhovništva in duhovniki obnovili duhovniške obljube, vsi pa molili za nove duhovne poklice.

Priznajmo in obžalujmo najprej svoje grehe, duhovniki morda premajhno zvestobo svoji poklicanosti in obljubam, ki smo jih dali ob posvečenju, verniki pa, da premalo cenimo zaklade milosti, ki se nam odpirajo po duhovniški službi.

Homilija:

Leto za letom se pred velikonočnim tridnevjem zbiramo k krizmeni maši. To je naš na poseben način duhovniški dan. Dragi sobratje! Tri misli bi vam danes rad položil na srce.

1. Zavejmo se, kaj smo s posvečenjem prejeli, postali, obljubili.

2. Papež Frančišek nas uči, da je naše poslanstvo služenje, ki ga simbolizira umivanje nog.

3. Tretja misel pa je, da skrbimo za medsebojno edinost.

1. Danes razmišljajmo o vzvišenem dostojanstvu svojega poklica. »On, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov, je namreč iz nas napravil kraljestvo in duhovnike Bogu in svojemu Očetu« (Raz 1,6), smo slišali v drugem berilu. On, ki nas ljubi, nas danes hoče spomniti, da nismo mi njega izvolili, ampak da nas je On izvolil in nas postavil in poslal da obrodimo sad (prim. Jn 15,16). Izbral nas je za svoje najtesnejše sodelavce. Za ta nezaslužen dar se moramo danes zahvaliti in se ga veseliti, kljub temu, da doživljamo na zunaj kdaj tudi pastoralne neuspehe.

Z mašniškim posvečenjem nas je Jezus neločljivo povezal s seboj. Takrat, na prvi veliki četrtek, smo bili skupaj z apostoli kot duhovniki rojeni. Smo sad Njegove ljubezni, križa, trpljenja in vstajenja.

Ta Gospodova izbira pa nas obvezuje. Potrjevati jo moramo vsak dan v konkretnem okolju, v konkretnem poslanstvu, ki nam ga je On po škofu zaupal, kamor nas je Gospod v svoji dobroti in previdnosti postavil.

Naj omenim le tisto glavno nalogo, srčiko duhovništva – vsakdanjo evharistijo – mašo. »V naših ubogih grešnih rokah ni nič manj kot tisto, kar je imel v rokah On, ko je na večer postavitve evharistije izgovarjal besede nad kruhom in vinom – to je moje Telo… to je moja Kri… Duhovnik je darujoči se Kristus… to podarjanje se nikoli ne konča.« (Prêtre dans la Cité, str. 22)

2. To nedoumljivo poistovetenje pa nas obvezuje, da postajamo alter – drugi – Kristus tudi v zglednem služenju. Glede tega je Jezus jasen: »Jaz sem med vami kakor tisti, ki streže… Kdor je med vami največji, naj bo vsem služabnik.« Duhovnik mora biti na voljo ljudem, jim prihajati naproti, jim biti na uslugo. To pomeni služiti po Jezusovem zgledu, ki je svojim učencem umil noge in rekel: »Zgled sem vam dal.« Odkar smo bili maziljeni pri posvečenju, tudi za nas velja: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil.« (Lk 4, 18) Usposobil me je in zaznamoval za poslanstvo, da služim ubogim vseh vrst, prinašam svobodo in duhovnim jetnikom prostost, vračam duhovno slepim pogled, da ozdravljam vse, ki so žalostni v srcu, prinašam tolažbo žalujočim, venec življenja namesto pepela smrti; upanje namesto obupa, usmiljenje in odpuščanje, kjer je greh (prim. Iz 61, 1-3), kot pravi prerok v 1. berilu.

Tako služenje pa nam bo prinašalo tudi veselje. Ob posvečenju smo bili povabljeni: »Opravljaj službo Kristusovega duhovnika v nenehnem veselju in z ljubeznijo.« Če bomo nesebično služili, bomo morda lahko z apostolom Pavlom delili izkušnjo, ko je zapisal: »Poln tolažbe sem in preobilno je moje veselje kljub vsem nadlogam.« (2Kor 7,4) Pri tem naj nas ne plašijo naše slabosti in neuspehi. Pri vsaki maši molimo, kar ne smejo biti prazne besede: »Ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve.« To je pa neprimerno večja stvar kot so naše slabosti.

3. Danes pa je tudi dan Gospodove molitve za našo edinost, dan, ko obnavljamo medsebojno edinost in edinost s svojim škofom. Najprej naj se zahvalim, dragi sobratje, vpričo vernikov za vaše delo, dobrohotno sodelovanje in pomoč, soodgovornost, ki jo kažete kot sodelavci v Zboru svetovalcev, konferenci dekanov, Duhovniškem svetu, v pastoralnem svetu in raznih odborih. Naj se zahvalim za zvestobo duhovništvu, za čut odgovornosti do pastoralnega dela v župnijah in škofiji.

Danes se pogosto postavlja vprašanje, kaj je bistvo duhovnosti škofijskega duhovnika. Papež je 16. marca letos govoril duhovnikom in bogoslovcem. Eden od bogoslovcev iz Mehike ga je vprašal glede te duhovnosti. Papež je odgovoril: Duhovnik ima 3 duhovne koordinate – odnos do svojega škofa kot očeta, duhovniški prezbiterij kot skupnost bratov in svoje farane kot družino. Če boste uresničili te tri odnose, boste postali sveti. To je bistvo duhovnosti škofijskega duhovnika.

Zahvaljujem se vam za duhovniško edinost med vami, ki jo kažete v medsebojnih srečanjih in pomoči. Zahvalim se vam za edinost in zaupanje do mene, svojega škofa. Ta edinost s škofom je nekaj osnovnega. Škof v imenu Cerkve duhovnika sprejme, ga posveti in pošlje. Zato si ni mogoče misliti duhovnika brez škofa, pa tudi ne škofa brez duhovnikov. Duhovnik lahko opravi in uresniči svoje poslanstvo le v edinosti s škofom.

Edinost duhovnikov s škofom je korenina pastoralnih uspehov, korenina rasti duhovniške osebnosti in najbolj prepričljivo oznanjevanje evangelija. Za to edinost, ki jo vsako leto pokažete tudi z udeležbo pri tej maši, ali ko se srečujemo po župnijah in birmanskih ter drugih slovesnostih, se vam iskreno zahvaljujem, zanjo vas v Kristusovem imenu prosim in skupaj z vami danes obnavljam.

Dragi verniki! Danes, na rojstni dan duhovništva, vas prosim, veliko molite za svoje duhovnike! Hvaležen sem vsem, ki stalno molite za duhovnike naše škofije, da bodo ti imeli dovolj moči in poguma biti duhovniki po Kristusovem zgledu, služiti vsem, zlasti ubogim in stiskanim v veri in ljubezni in v medsebojni edinosti. Skrbite tudi za njihov gmotni položaj, za njihovo zdravje in dobro počutje med vami. Molite in trkajte na Božje srce tudi za nove duhovne poklice. Vztrajajmo v molitvi in hvala vsem za to duhovno podporo.

Vsem pa želim, da bi čim lepše obhajali in doživeli velikonočno tridnevje.

Amen.