21. maja 2018, na praznik Marije, Matere Cerkve,
je v Gospodu zaspal

ANTON PAHULJE

upokojeni duhovnik novomeške škofije

 
Svoje duhovniško poslanstvo je vršil v župnijah Brezovica,
Sela pri Šumberku, Polica in Krka (Muljava).

Od torka, 22. maja, bo ležal v mrliški vežici na Muljavi,
v sredo, 23. maja, pa v cerkvi na Muljavi.

Od njega se bomo poslovili v sredo, 23. maja 2018.
Pogrebna sveta maša bo ob 15.00 v cerkvi na Muljavi, nato pogreb.

Dekanijski duhovniki so se od njega poslovili s sveto mašo 22. maja ob 21.00 v cerkvi na Muljavi.

Pokojnega sobrata priporočamo v molitev!

Škof Andrej Glavan
in duhovniki novomeške škofije


Nagovor škofa Andreja Glavana pri pogrebni sveti maši na Muljavi

Spoštovani bratje duhovniki, spoštovana sestra in drugi sorodniki, dragi verniki z Muljave in od drugod. Na praznik Marije, Matere Cerkve, ki jo je pokojni duhovnik Anton Pahulje prav v tej cerkvi Marije Vnebovzete 12 let častil, ga je gospodar življenja in smrti v 73. letu življenja in v 43. letu mašništva poklical k sebi. Danes smo se zbrali k pogrebu tu na lepi Muljavi, kjer je želel, da bi našel tudi svoje zadnje zemeljsko počivališče. Zbrali smo se z vero v Boga, usmiljenega Očeta, ki je svojega sina Jezusa poslal na svet, da nam je pokazal pot v večno življenje, ki je za nas umrl, vstal in šel v nebesa, da nam vsem, kot je sam dejal, v nebesih prostor pripravi. Zanj bomo opravili mašno daritev, za njegov večni mir in pokoj.

Čeprav je smrt vsakdanji pojav, vsi pred njo bežimo, a nas vedno znova zbira. Žalostni smo in nemočni pred vsako smrtjo, zadnjo skrivnostjo zemeljskega bivanja. Vendar kristjanom v temi smrti sije luč božjega razodetja.

Že Stara zaveza je zastor smrti nekoliko odgrnila. Svetopisemska knjiga Pridigarja s pesniškim navdihom in slikovitimi izrazi govori o umiranju in pravi, da se prej ko slej približajo leta, ko se upogibajo tudi močni možje, ko mandljevec odcveti in se kaprovec razpoči, človek pa odhaja v hišo svoje večnosti … razbije se zlata oljenica, se raztrešči vrč pri studencu, črpalno kolo pade zlomljeno v vodnjak, prah se povrne v zemljo, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal. Božja beseda hoče reči, da človek mora  vse zapustiti. S smrtjo postane vse brez pomena. Človek ostane praznih rok, brez naslovov in imetja, ostane le to, čemur je ljubezen dala vrednost, dobra dela. Apostol Pavel pa na kratko pove: naša prava domovina je v nebesih.

Jezus pa je ne le gospodar življenja in smrti, ki je obujal mrtve, ampak je rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umrje, obrodi obilo sadu – novo življenje.« On je spremenil smrt in velike petke v veliko noč vsakemu človeku. V Očetov dom gremo, da bomo z njim srečni vso večnost. V to je veroval tudi pokojni Tone. To vero je prinesel iz verne družine.

Rojen je bil v Znojilah v Župniji Dolenja vas pri Ribnici. V družini so se rodile štiri sestre, ena je že pokojna. On je bil najmlajši. Po gimnaziji v Vipavi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1975 posvečen v duhovnika. Službena mesta: bil je kaplan v Brezovici, župnijski upravitelj na bližnjih Selih pri Šumberku, 22 let župnik na Polici in 12 let duhovni pomočnik na Muljavi. Pridno je pomagal pri spovedovanju na Krki, imel nekaj verouka, predvsem pa tiho služil in skromno živel v svoji hišici. Farani ste ga spoštovali, ker je bil izredno skromen in pozoren. Njegov hobi je bilo kiparstvo. Bil je pesniška duša s toplino značaja, ki nikdar ni povzročal konfliktov. Po daljših bolezenskih obolenjih se je pred letom odločil in poiskal zavetje v Domu starejših na Vidmu, a se je še vedno rad vračal nazaj. S svojo umetniško dušo je veroval, da gre naproti luči in življenju, kjer sonce ne zaide, kjer življenje nima konca. Šel je Gospodu naproti, zato verujemo, da je doživel, kar je oznanjal in prejel, ker je upal. Naj mu Marija Vnebovzeta odpre rajska vrata.

Dragi bratje in sestre! Vsaka smrt je tudi tihi nagovor in spodbuda za nas. Govori nam, da se je nit življenja pokojnega pretrgala, njegovo utrujeno srce je zastalo, moje pa še bije. Še lahko ljubim, delam dobra dela. Vse bo prešlo, morda kmalu, samo ljubezen bo stala.

Ob smrti duhovnika pa nas spremlja še ena misel. Duhovnik odhaja, vedno manj nas je duhovnikov. Prosimo Gospoda, naj obudi nove poklice in jih pošlje na svojo duhovno žetev. Tone, tudi ti, ki si bil rad duhovnik, prosi zanje, da naše župnije ne bodo ostajale brez oznanjevalcev, delivcev zakramentov in pričevalcev svetosti.

Amen.