V Katoliški Cerkvi 1. novembra obhajamo slovesni in zapovedani praznik vseh svetih. Na Vzhodu je Cerkev praznik obhajala že v 4. stoletju, prek Galije pa se je v 9. stoletju praznovanje razširilo tudi v zahodno Cerkev. Praznik je izraz vere Cerkve, da so poleg javno razglašenih in zapisanih svetnikov v koledarju svetništvo dosegli tudi drugi neimenovani možje in žene vseh časov.

Novomeški škof Andrej Glavan bo na praznik vseh svetnikov vodil slovesno somaševanje ob 9. uri v novomeški stolnici in ob 15. uri v cerkvi vseh svetih na ljubljanskih Žalah.


Nagovor škofa Glavana na praznik vseh svetih
stolnica Novo mesto, Ljubljana-Žale, 1. 11. 2014

Poznamo veliko svetnikov. Kar nekaj jih najdemo v koledarjih in kar dolg je seznam tistih, ki so naši krstni zavetniki. A praznik vseh svetih je praznik vseh, ki niso bili nikoli razglašeni. Papež Gregor III. je že leta 740, ko je videl, da je razglašenih svetnikov daleč premalo, v takratni cerkvi sv. Petra, ki danes ne stoji več, posvetil posebno kapelo Jezusu Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Od leta 827 pa današnji praznik praznujemo na 1. november.
Med svetniki so mnogi preprosti ljudje, matere in očetje, ki so zvesti svojim dolžnostim, pa naj bo to za štedilnikom, na polju ali v tovarni, na kulturnem ali političnem področju polagali mozaik življenja. Niso bili brez napak, delali so tudi popravne izpite. A z vztrajnim prizadevanjem iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, so popravljali svoje življenje in ga usmerjali po poti Božje volje.
Predvsem pa so živeli tudi blagre, ki jih vsako leto poslušamo na praznik vseh svetih. Ti so nekakšna legitimacija, razpoznavno znamenje krščanstva. V njih je program za sveto življenje. Ta program je nasproten miselnosti tega sveta. Ti blagri zadevajo v živo naše vsakdanje življenje. Jezus je govoril preprosto. Blagri so nekakšna razlaga, oz. komentar glavnih zapovedi: ljubezni do Boga in bližnjega.
Morda se kdaj kdo vpraša, kako naj postanem dober kristjan. Odgovor je pravzaprav samo eden. Delati, živeti, kakor naroča Jezus v blagrih, čeprav je to navadno nasprotno temu, kar dela svet.
Kaj je smisel prvega blagra: »Blagor ubogim v duhu …« Bogatin se navadno počuti brezskrben, gotov s svojim bogastvom. To nam je Jezus dodatno razložil v priliki o bogatinu s polnimi kaščami, ki kot neumnež ni mislil na to, da lahko umre še tisti dan.
Bogastvo ti samo po sebi ne zagotavlja ničesar. Še več, kadar je srce bogato in zadovoljno samo s seboj, ni prostora za Božjo besedo. Blagor ubogim, ker v tako srce lahko vstopi Gospod. In še: »Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« Svet govori: veselje, sreča, zabave, to je nekaj lepega v življenju. Pozablja pa, da so na svetu tudi bolezen, bolečina v družinah. Svet noče jokati, raje ignorira boleče situacije in jih skriva. Vendar samo nekdo, ki vidi vse realnosti življenja in tudi joka v svojem srcu, je lahko srečen in potolažen od Gospoda in ne od sveta.
Blagor krotkim, ki so blagi, prizanesljivi, je nekaj impresivnega, posebno v svetu, ki je že od začetka svet vojne, sporov in prepirov sovraštva. Jezus opominja: proč z vojno, s sovraštvom; mir, sprava.
Nekdo bo ugovarjal: če bom tako blag spravljiv, me bodo imeli za bedaka. Nič za to, bodi krotak, s tem boš posedel deželo.
»Blagor tem, ki so lačni in žejni pravice,« ki se borijo za pravičnost v svetu. Resničnost pa je, kako hitro se lahko nekdo zaplete v zanke korupcije. In koliko ljudi zaradi tega trpi. Prav zato je Jezus rekel: Blagor vsem, ki se borijo proti nepravičnosti.
»Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli.« Gre za vse, ki odpuščajo, ki imajo razumevanje za občasne zmote drugih. Jezus ni rekel: Blagor vsem, ki se maščujejo, ali ki govorijo zob za zob, oko za oko, ampak blagruje tiste, ki odpuščajo, zakaj vsi smo deležni odpuščanja, zato moramo po poti odpuščanja.
»Blagor čistim v srcu,« kar pomeni, ki imajo preprosto srce, čisto, ki zna ljubiti s to popolno čistostjo. »Blagor miroljubnim, ki delajo za mir,« zadeva vojne vseh vrst, ki se ponavljajo. Blagor vsem, ki ne opravljajo, niso zahrbtni, ker to vnaša nemir.
In končno: Blagor vsem, ki so preganjani zaradi tega, ker se borijo za pravico ali zaradi vere. Mediji vsak dan poročajo o preganjanju zaradi vere. Pomislimo na nasilje Islamske države. A to se ne dogaja le na Bližnjem vzhodu v Siriji in Iraku, ampak tudi v Sudanu, Nigeriji … Vsakih pet minut umre zaradi svoje vere en kristjan. 75 % vseh preganjanj po svetu zadeva kristjane.
V Rimu smo imeli v času sinode en večer v organizaciji skupnosti sv. Egidija molitev za preganjane kristjane (posebna izjava na sinodi). Med molitvijo so prinašali na oltar relikvije (štolo duhovnika mučenca iz Iraka, mašno knjigo, s katero je maševal nadškof Romero iz Srednje Amerike, ki je kritiziral krivično politično oblast in so ga ustrelili med mašo, zadnje pismo očeta Jägerstätterja iz Avstrije, ki je žrtvoval svoje življenje, ker ni hotel v Hitlerjevo vojsko, … redovnice misijonarke iz Somalije …) To so moderni mučenci – pričevalci za moč vere – svetniki …
Seveda so pa svetniki tudi mnogi očetje in matere, ki so zgledno živeli zakonsko in družinsko življenje.
68 postopkov teče za razne zakonske pare ali posamezne matere ali očete, je dejal kardinal Amato na sinodi, ki je načelnik kongregacije za svetnike.
Priporočimo se jim danes, za vse, za katere slutimo, da morda še niso dozoreli za popolno ljubezen, pa molimo, pomagajmo jim z dobrimi deli, da bodo sposobni uživati v nebeški sreči.
Amen.