V četrtek, 5. septembra, je v Baragovem zavodu v Novem mestu potekal vsakoletni pastoralni tečaj ob začetku novega šolskega in veroučnega leta. Pastoralnega tečaja se je udeležila velika večina duhovnikov novomeške škofije, ki so imeli po skupnem delu srečanja tudi dekanijsko konferenco, in nekaj čez 10 laikov redovnic, katehistov in katehistinj.

Tema letošnjega pastoralnega tečaja je bila: Pastorala birmancev, njihovih staršev in botrov. O njej sta spregovorila mlada predavatelja duhovnik Matevž Mehle, direktor zavoda Katoliška mladina, in Marko Weilguny, sodelavec Inštituta za raziskovanje in evalvacijo šolstva v sklopu Zavoda sv. Stanislava, ki je nadomestil napovedanega predavatelja Aleša Čerina. Mehle je govoril na podlagi pastoralnih izkušenj, številnih stikov z mladimi in raziskovanja pristopov k birmanski pastorali po svetu. Weilguny pa je predstavil svojo pot vere v mladosti, odnos z birmanskim botrom in lastno vlogo očeta in birmanskega botra.

Predavatelja sta na prvem mestu izpostavila osebni odnos, ki ga mora katehet vzpostaviti z birmancem na način, da mu pokaže svoje zanimanje zanj in za njegovo življenjsko situacijo. Pogosto se ta prvi človeški stik vzpostavi zunaj uradnih katehetskih ur, skozi preproste dejavnosti, ki nimajo v ospredju posredovanja znanja. Ta osebni stik je nujno potreben, da se mladostnik čuti sprejetega, vzpostavi temeljno zaupanje in se odloči, da bo svobodno sodeloval pri nadaljnji birmanski katehezi. Vztrajanje pri »obvezni« birmanski pastorali namreč ne rodi željenih sadov, če v določenem trenutku ne pride do svobodne pritrditve birmanca katehetski poti in veri v Jezusa Kristusa. Zavedati se je treba, da birmanci vstopajo v pripravo na zelo različnih stopnjah vere. Birmance je potrebno srečati tam, kjer se nahajajo in jih za roko popeljati kakšen korak naprej. Iz tega izhaja, da bi morala biti birmanska pastorala bolj kot na pridobivanje znanja osredotočena na živo izkustvo občestva Cerkve in sprejetosti v njej. Zato je zelo pomembno, da birmanci že v sklopu priprave na birmo izkusijo to občestvo in najdejo tiste dejavnosti in majhne skupnosti, kjer se lahko tudi po birmi naravno vključijo v življenje župnije. Pomembno je tudi njihovo spremljanje po birmi, da jim kateheti in odrasli člani skupnosti še naprej izkazujejo zanimanje in spremstvo na poti vere. Zakrament birme namreč ne bi smel biti »veseli konec« nekega težkega obdobja priprave, temveč začetek bolj polnega življenja po veri. Zato priprava na birmo ne sme imeti za glavni cilj prejem zakramenta birme, temveč bolj polno, odgovorno in pričevanjsko življenje iz vere.

Po predavanjih je sledilo delo po skupinah, duhovniki po dekanijah in katehisti v svoji skupini, v katerih smo poglabljali vidike iz predavanj in iz srečanj z birmanci, njihovimi starši in botri. Na koncu je sledila skupna razprava in kosilo.