Vseslovensko misijonsko srečanje – misijonska nedelja

21. 10. 2018, Trebnje

Dragi duhovniki, z domačim župnikom in prodekanom Jožetom na čelu, spoštovani misijonarji in misijonarke, s. Anka Burger iz Ruande, spoštovani ravnatelj Misijonskega središča v Sloveniji g. Matjaž Križnar in drugi sodelavci središča, dragi prijatelji in podporniki misijonov.

Vsako leto je za osrednjo slovensko misijonsko prireditev določena ena izmed škofij. Letos je bila izbrana naša škofija in v njej Trebnje ob 150-letnici smrti največjega slovenskega misijonarja in trebanjskega rojaka škofa Friderika Ireneja Baraga. Slovenci smo lahko ponosni na svoje slavne misijonarje v zgodovini in na svojih 48 misijonarjev in misijonark (duhovnikov, redovnic in laikov), ki danes evangelizirajo po svetu.

1. Če se vprašamo, kdaj se je misijonska dejavnost v Cerkvi začela, lahko odgovorimo, takoj po Jezusovem vnebohodu oziroma Binkoštih. Že po vstajenju je Jezus apostolom zaupal poslanstvo oznanjevanja in pričevanja njegove ljubezni. Apostoli so notranje preobraženi z darovi Svetega Duha, ki so ga prejeli na binkoštni dan, začeli pričevati o umrlem in živem, od mrtvih vstalem Gospodu. Od tedaj naprej Cerkev opravlja zaupano ji poslanstvo, ki je dolžnost prav vsakega kristjana posameznika in vsake skupnosti.

V moči ljubezni, ki je bila apostolom po Svetem Duhu vlita na Binkošti, nam pa pri birmi, naj bi vsi oznanjali Boga, ki je ljubezen. Pokojni papež sv. Janez Pavel II. je v svoji okrožnici z naslovom Odrešenikovo poslanstvo, ki je poleg koncilskega odloka eden temeljnih dokumentov o misijonski dejavnosti, zapisal: »Kristusovi učenci s svojim življenjem pričujejo, da je duša vsake misijonske dejavnosti ljubezen, ki je in ostaja motiv in edini kriterij, zaradi katerega nekaj delamo. Ljubezen je tisto načelo, ki vodi delo in tisti cilj, h kateremu teži celotno delovanje in vsemu daje prednost.«

Misijonar je tisti, ki ljubi Boga s celim svojim bitjem in, če je potrebno, zanj daruje tudi svoje življenje. Mnogi duhovniki, redovnice, redovniki in laiki so v zadnjem obdobju in na začetku oznanjevanja s svojim mučeništvom izkazali najvišje pričevanje ljubezni do Gospoda. Misijonar je tisti, ki se po zgledu usmiljenega Samarijana sklanja k ljudem, posebej k najbolj ubogim in najbolj potrebnim, kajti kdaj z vsem srcem ljubi Kristusa, nikoli ne uveljavlja svojih interesov. Išče in dela v Očetovo slavo in dobro bližnjega, v katerem gleda in ljubi Kristusa.

2. Izraz te ljubezni pa je služenje! Da, to je naše poslanstvo.

Od slavnih misijonarjev v zadnjih desetletjih največ vemo o sv. Materi Tereziji. Ona je hotela preprosto in dobesedno živeti evangelij, zlasti Jezusovo naročilo o služenju. Danes smo v evangeliju slišali zanimiv pogovor, kdo bo v Jezusovem kraljestvu, ki so si ga napačno predstavljali, sedel na prvih mestih – kdo bo na desnici in kdo na levici. Jezus je izrabil priliko in jih poučil: »Vladarji tega sveta izvajajo nad narodi svoje gospostvo in velikaši si lastijo oblast nad ljudmi. Med vami pa ne tako, ampak kdo hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik.« (Mr 10,42-44). Gre za zelo visok in zahteven, a samoumeven ideal za Cerkev v vseh časih. Da, visok ideal, za mnoge težak, čuden, neuresničljiv. Za tak način življenja – služenja – misijonarjenja je potrebna posebna Božja pomoč.

3. Mnogi so spraševali Mater Terezijo, od kod ona in njene sestre, misijonarke ljubezni in njihovi sodelavci jemljejo nadčloveško energijo za svoje delo med bolnimi in umirajočimi. »Iz molitve in maše,« je odgovorila. Vsak dan se dvakrat dotikamo Jezusovega telesa. Zjutraj v svetem obhajilu, potem pa v telesih bolnih, malih in umirajočih. Eno je pogoj za drugo. Maša je duhovna hrana, medtem ko v revnih mestnih četrtih gledamo Kristusa in se ga dotikamo v strtih telesih, v zapuščenih otrocih. Ko je nekoč prejemala nagrado je dobila tudi lep šopek. Takoj ga je nesla k tabernaklju – češ, njemu, Jezusu, pripada, ki nam za delo daje moč.

4. Kljub tej plemenitosti je imela in tudi večina današnjih misijonarjev to izkuša, da imajo nasprotnike, bodisi ker misijonarji vznemirjajo otopelo vest bogatim, nenasitnim izkoriščevalcem, ali zaradi zavzemanja za najbolj nemočne. Tudi naš Pedro Opeka, je imel spore. Zanimivo, glavni nasprotniki M. Terezije so bili marxisti, ker so ljubosumno menili, da posega na njihovo področje dela z brezpravnimi, čeprav zanje niso nič naredili, in zanimivo, tudi feministke zaradi nasprotovanja splavu. Nasprotovali so ji celo z lažnimi podtikanji.

A kdo bo branil tiste, ki se ne morejo braniti? Darvinisti vedo povedati, da narava nekako drži z močnimi, je na strani krepkih, zato vlada selekcija. Če je narava na strani močnih, moramo ljudje biti na strani slabotnih, če hočemo ostati ljudje, toliko bolj pa, če hočemo biti pravi kristjani in Jezusovi učenci.

5. Prepričan sem, da velika večina naših slovenskih misijonarjev živi in dela v tem duhu. Koliko dobrega naredijo na primer na Madagaskarju, kjer slovenski misijon letos obhaja 50 let organiziranega delovanja. O njihovem delu gredo same pohvale. Pred dvema letoma sem se srečal s škofom z Madagaskarja – po rodu pa je Portugalec in je bil precej let misijonar. Ta škof je kar nekaj časa kot administrator upravljal škofijo Farafangana, kjer je spoznal delo nekaj naših misijonarjev. Ko sem mu povedal, da jih poznam, jih je z veseljem pohvalil: »To so stebri škofije.«

Lahko smo ponosni nanje! A samo ponos jim je koristi veliko. Moramo jih tudi materialno z darovi podpirati in moliti za njihovo nesebično delo, biti nekakšni Mojzesi, ki je podpiral rojake med bojem z molitvijo in, ko je onemogel, so mu drugi pomagali in podpirali roke kvišku k molitvi do končne zmage Izraelcev.

Hvala vam, naši slovenski misijonarji! Hvala tudi vam, prijatelji misijonov, ki v svoje molitve vključujete misijonarje in jih tako podpirate pri njihovem oznanjevanju in v njihovih projektih v dobro siromakov v misijonskih deželah. Bog naj vam stoterno povrne, da tudi vi sami zato, ker ste plemeniti in materialno podpirate misijone nikoli ničesar ne bi pogrešali, še več, da bi dobili stokratno, zlasti pa večno nagrado.

Amen.