« Nazaj na prvo stran

530 let Kolegitnega kapitlja v Novem mestu

22. april 2023

Letos mineva 530 let od ustanovitve Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. V soboto, 22. aprila 2023, je ob 10. uri v novomeški stolnici potekala slovesna zahvalna sveta maša ob tem častitljivem jubileju, ki ji je ob somaševanju škofa Andreja Glavana, kanonikov in ostalih duhovnikov predsedoval novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje.

Nagovor novomeškega škofa

msgr. dr. Andreja Sajeta

Dragi bratje in sestre!

Lepo pozdravljeni v novomeški stolnici, glavni cerkvi naše škofije. Še posebej lepo pozdravljam romarje iz župnije Sele na avstrijskem Koroškem, dunajske romarje ob 500. obletnici smrti Jurija Slatkonja lansko leto (26. 4. 2022), in vse ostale, ki so se nam pridružili na današnjem praznovanju.

Letos obhajamo 530-letnico kolegiatnega kapitlja v Novem mestu, ki je obstajal do ustanovitve novomeške škofije leta 2006. Ob tej priložnosti je stolni kapitelj kot tisti, ki gradi na temeljih kolegiatnega kapitlja, preteklo sredo v Baragovem zavodu v Šmihelu pripravil simpozij z naslovom Pastoralni izzivi Cerkve nekoč in danes. Slišali smo različne predavatelje, ki so orisali pomen te ustanove za zgodovino, ki je kot zbor duhovnikov ob skupni molitvi in pastoralni skrbi pomembno zaznamoval Novo mesto ter širšo dolenjsko okolico. Iz njihove dediščine živimo in črpamo še danes.

Spomin na preteklost in zgodovino je pomemben. Iz zgodovine se učimo, spoznavamo svojo preteklost in korenine, od koder izhajamo. Spomin je znamenje, da se zavedamo preteklih dogodkov in izkušenj ljudi pred nami, da bi na ta način bolj ozaveščeno in odgovorno živeli sedanji trenutek in gradili prihodnost.

Krščanski spomin presega človeškega. Vključuje zavedanje, da nas Bog spremlja skozi zgodovino, kot je naše predhodnike. Daje nam svojo ljubezen in pomoč, da zmoremo prepoznavati, kaj je prav in to v življenju uresničevati. Povabim vas, da se zahvalimo za vse, kar smo prejeli od prejšnjih rodov, da lahko danes živimo v miru in blagostanju. Zahvalimo se za vero in vse Božje darove in milosti, ki jih prejemamo za našo duhovno rast. Pomislimo, kako smo odprti zanje in kako iz njih živimo. Katere možnosti nam daje Bog danes? Za nas osebno, naše družine, Cerkev in družbo.

Smo v velikonočnem času, ko premišljujemo največje skrivnosti naše vere. Kot Jezusovi učenci se učimo Vstalega Gospoda prepoznavati v naših življenjih in živeti kot odrešeni in svobodni v Njem, ki nas je vzljubil in za nas dal svoje življenje. Ko srečamo Jezusa in sprejmemo, da nas ima rad takšne, kakršni smo.

Današnji evangelij poroča o pomenljivem dogodku na morju, ki je učencem pomagal prepoznati Jezusa v novi podobi in je zaznamoval njihovo vero. Jezus, ki hodi po morju, je predpodoba njegovega zmagovitega prehoda skozi smrt v življenje, ki ne ugasne.

V Svetem pismu je smrt velikokrat primerjana z valovi. Valovi smrti so me obkrožili ... Nevihtni valovi so me napadli. ... To je simbolični način, kako govoriti o trpljenju, o stiskah, ki jih prinaša smrt. Jezus, ki pomiri vihar na morju, se predstavi kot zmagovalec nad smrtjo.

Morje je bilo razburkano, saj je pihal močan veter. To je podoba viharja trpljenja, strašne stiske, ki je razpršila učence. Toda Jezus se skozi vihar sprehodi po morju in se približa čolnu. Učenci so prestrašeni, tako kot med njegovim trpljenjem in tudi ob vstajenju. V obeh primerih se jim Jezus razodene in predstavi z besedami: »Jaz sem, ne bojte se.«

Po pasijonu se jim je vstali Jezus predstavil kot zmagovalec nad smrtjo in jim je rekel: »Jaz sem! Mir z vami, ne bojte se!«Sveti Marko pri pripovedovanju iste epizode pravi, da so učenci, ko so videli Jezusa hoditi po morju, mislili, da vidijo duha, in ista beseda se vrača v pripovedih o prikazovanjih Vstalega. Oči so jim bile zastrte, niso še mogli dojeti, da Jezus po vstajenju biva na nov, spremenjen način.

Evangelist Luka piše, da se učenci, ko vidijo vstalega Jezusa, bojijo, ker mislijo, da vidijo duha, Jezus pa jih mora pomiriti in dokazati, da je to res on. Ko so Jezusa prepoznali, pravi današnji evangelij, so ga vzeli v čoln in čoln, ki se je hitro dotaknil obale, h kateri so bili namenjeni.

Ko sprejmemo Jezusa v njegovi skrivnosti trpljenja in vstajenja, lahko dosežemo drugo obalo: resnično lahko najdemo Božjo luč in mir. Na ta način bomo varno prišli do cilja. Pri tem je ključno, da sprejmemo Jezusa in ne računamo zgolj nase in na svoje moči. Sprejeti Jezusa pomeni sprejeti njega kot celoto, vključno s trpljenjem in poveličanjem, kot vstalega po smrti, sprejeti je potrebno njegov nov način bivanja med nami.

Jaz sem, ne bojte se. To velja tudi za nas. Ne bojmo se življenja in izzivov, ki jih le-to prinaša. Prosimo Gospoda za milost, da bi ga prepoznali v svojem življenju, ki je večkrat podobno viharnemu morju, kjer ni videti rešitve. V razburkanem svetu, polnem stisk in preskušenj, potrebujemo gotovost, ki jo lahko najdemo le v Njem.

Kot svojim učencem tudi nam pravi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši«. (Jn 14,27)

Današnje praznovanje naj bo priložnost za okrepitev naših medsebojnih vezi in vere ter da prepoznamo Vstalega Gospoda, ki je med nami.

 

__
Foto: Lidija Markelj, Dolenjski list