»Le eno je potrebno!«
Baraga se je rodil 29. junija 1797 v graščinici Mala vas pri Dobrniču očetu Janezu Nepomuku in mami Mariji Katarini Josipini roj. Jenčič. Dve leti po Friderikovem rojstvu so se preselili v grad Trebnje. V času šolanja je v Ljubljani stanoval pri dr. Juriju Dolinarju in se je naučil več jezikov, kar je bilo za njegovo poznejše misijonsko delo odločilnega pomena. Izbral si je tudi bodočo življenjsko družico, Bog pa je odločil drugače. Ko je šel leta 1816 na študij na Dunaj, se je seznanil s Klemenom Mario Dvoržakom, ki ga je papež Pij X. leta 1909 razglasil za svetnika. Pod njegovim duhovnim vodstvom je hitro napredoval v svetosti, odpovedal se je zaročenki in se odločil za duhovniški poklic.
Od 1821 do 1824 je bil v ljubljanskem bogoslovju. 21. septembra 1823 je bil posvečen v mašnika in naslednje jutro v ljubljanski stolnici daroval tiho novo mašo pri oltarju Svetega Rešnjega telesa.
Jeseni leta 1824 je postal kaplan v Šmartinu pri Kranju. Znal je prisluhniti ljudem, prestopil ozke in mrzle pragove janzenizma ter z molitvijo in spokornostjo klical blagoslova na ljudi. Tam je spisal sloveči molitvenik Dušna paša za kristjane, kateri žele v duhu in resnici Boga moliti.
Nato je Baraga odšel v Metliko, kjer je deloval v letih 1828–1830. Tudi tu se je z vso vnemo lotil dela za duše: pridigal je, veliko spovedoval in ljudi navdušil za molitev križevega pota. Leta 1830 je izšla v Metliki napisana knjiga Od počeščenja in posnemanja Matere Božje. Prevedel je v slovenščino tudi knjigo sv. Alfonza Ligvorija Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu in pozdravljanje Marije, prečiste Device.
Janzenisti mu tudi tu niso dali miru. Zaradi tega in velikih potreb, ki so vladale v misijonskih pokrajinah, se je odločil oditi v Ameriko.
Vsemogočni Bog, Oče luči,
ki od tebe pride vsak dober dar
in ki si nam po svojem častitljivem služabniku
škofu Frideriku Ireneju Baragu
poslal tako velikega misijonarja, učitelja in pastirja,
usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga,
da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet k zveličanim.To prosimo po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.Oče naš… Zdrava Marija… Slava Očetu…
Na Baragovo priprošnjo mi podeli milost, za katero prosim …
Uslišanja sporočite na škofijski ordinariat Novo mesto.
Na starega leta dan 1830 je z ladjo prispel v Ameriko. Spomladi 1831 je odpotoval na sever in 28. maja prispel v Arbre Croche (Krivo drevo) na severovzhodni obali Michiganskega jezera k Indijancem iz rodu Otava. Z njimi je najprej komuniciral po tolmaču, hkrati pa se učil otavščine in si sestavljal slovar in slovnico tega jezika. Delo je obrodilo sadove, Otavčani, ki jih je raztresene po velikem področju obiskoval, so se vse bolj oprijemali Kristusa.
V septembru leta 1833 je prepustil postojanko drugim, sam pa odšel ob Grand River (Veliki reki) in ustanovil novo misijonsko postojanko. Tamkajšnje ljudi so belci skvarili z žganjem in svojo nenravnostjo. Belci so bili besni na Baraga, ker so imeli zaradi njegovih uspehov manj trgovanja z žganjem, in so ga hoteli ubiti. Ob tem napadu je naredil zaobljubo, da bo vse življenje abstinent. Ker je Baraga širil omiko med Indijanci, je bil v napoto tudi državi, ki je pritisnila na škofa, da je moral oditi.
Leta 1835 je izstopil na južni obali otoka La Pointe. Tu so bivali Indijanci rodu Očipve. Zima, ki je nastopila, je bila ostra, Indijanci so odšli v lovišča z manj snega in Baraga je pozimi napisal pet knjig, med njimi: Premišljevanje štirih poslednjih reči; Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev; za Očipvejce Življenje Gospoda Jezusa Kristusa.
»Svetost ne obstoji v tem, da bi služili Bogu, kjer bi sami hoteli, ampak kjer Bog hoče in kakor Bog hoče.«
(Baraga)
Da bi knjige tiskal, se je 29. septembra 1836 odpravil proti Evropi. Z etnografsko zbirko, ki jo je Baraga podaril Deželnemu muzeju v Ljubljani, in monografijo o severnoameriških Indijancih, je tudi naš začetnik etnografije drugih ljudstev. Po vrnitvi ga je škof Rese imenoval za generalnega vikarja za vse tamkajšnje indijansko ozemlje. Leta 1840 je Slovencem spisal knjigo Zlata jabolka.
24. oktobra 1843 se je preselil na novo misijonsko postojanko v L´Ans. Tu je postavil indijansko vasico, ker so belci hoteli Indijance prepoditi v gozdove. S tem si je nakopal sovraštvo belih bratov in hvaležnost Indijancev. V L´Ansu je napisal knjigo Nebeške rože.
Papež Pij IX. je Baraga 29. julija 1853 imenoval za apostolskega vikarja in 1. novembra 1853 je bil posvečen v škofa v Cincinnatiju. Za sedež vikariata si je izbral Sault Ste. Marie med Gornjim in Michiganskim jezerom. Da bi dobil novih misijonarjev, je prišel v Evropo leta 1854. V istem letu je posvetil prvega duhovnika, pozimi 1854 napisal zadnjo knjigo Indijancem, potem pa se je začelo neprekinjeno misijonsko potovanje. 23. aprila 1857 je bil Gornji Michigan povzdignjen v redno škofijo.
Baraga ni nikoli meril daljav, kadar je šlo za rešitev duš. Večkrat je med potjo spal na snegu, da je prišel do ljudi. Zaradi naporov je začel bolehati na naduhi, obolel mu je zvesti sluga in Baraga je bil istočasno škof, saultski župnik, cerkovnik, kuhar in sluga, poleg tega star in slaboten. 26. oktobra 1865 ga je zadela rahla kap. Kljub vsemu je v maju leta 1866 s papeževim dovoljenjem prenesel škofovski sedež v Marquette.
Baltimorski škof je za 1. oktober 1866 povabil vse škofe Združenih držav na zasedanje. Uvodne seje zbora 7. oktobra se je Baraga še udeležil, naslednje jutro so našli nezavestnega, zadetega od kapi. Prepeljali so ga domov. Sledila je popolna onemoglost. Ostal je do konca pri polni zavesti, molil in premišljeval o preteklem življenju. Dejal je, da je nevreden služabnik Gospodov, ki nima ničesar, na kar bi se za večnost mogel opirati; tolaži ga samo veliko usmiljenje Odrešenikovo in pa moč odpuščanja grehov, katero je Kristus podaril svoji Cerkvi.
V noči pred Sv. Tremi kralji je prejel zakramente za umirajoče, 19. januarja 1868 pa je mirno umrl. Pokopan je v marquettski stolnici.
Škofijski postopek za beatifikacijo misijonarja, škofa Friderika Ireneja Baraga so vodili v škofiji Marquettu, kjer je deloval. Leta 2012 je kardinalska komisija potrdila junaško stopnjo kreposti škofa Baraga. Tako je papež Benedikt XVI. 10. maja 2012 odobril, da škofa Friderika Ireneja Baraga odslej smemo klicati častitljivi Božji služabnik. Za njegovo beatifikacijo je potrebno le še priznanje čudeža na njegovo priprošnjo. Več o tem je na voljo na tejle povezavi.
MOŽNOSTI ZA OGLED:
Celo leto 2018 bo v Baragovi galeriji v Trebnjem na ogled razstava o Baragovem življenju, obeta pa se še razstava Baragovih dokumentov, knjig in predmetov ter razstava čipk na temo Barage.
Oratorij Slovenija 2018, ki bo po župnijah potekal v poletnih mesecih, bo posvečen Baragu.
Baragovo rojstno hišo v Mali vasi pri Dobrniču si je možno ogledati vse leto ob vnaprejšnjem dogovoru na spodnjih kontaktih.
KORISTNI KONTAKTI:
ŽUPNIJA TREBNJE - tel. 07/30 44 001
KULTURNO DRUŠTVO TREBNJE - Marjan Zupančič - tel. 031 574 169, Pavle Rot - tel. 051 203 086
BARAGOVA ROJSTNA HIŠA GRAD MALA VAS - Knežja vas 21, 8211 Dobrnič - lastniki družina Lah 040 645 230 ali 07/34 65 163, lahko tudi dogovor za vodstvo z Marjetko Uhan tel. 041 780 962.
DODATNE POVEZAVE:
Baraga v Občini Trebnje
Zgibanka o Baragovi poti v Občini Trebnje
Ob priložnosti 150-letnice smrti misijonarja in škofa Friderika Baraga je gledališka skupina Kraljice miru s Kureščka januarja 2018 pripravila spodnjo gledališko igro Le eno je potrebno. Posnetek je pripravila in dala na razpolago TV Exodus. Naslov predstave povzema geslo našega velikega misijonarja.
