Slovesnost ob 150-letnici rojstva skladatelja in orglarja Ignacija Hladnika je bila v nedeljo, 11. 10. 2015 ob 16h v novomeški stolnici. Pri maši, ki jo je daroval gospod škof Andrej Glavan, so sodelovali novomeški cerkveni zbori (Frančiškanski komorni zbor, MePZ sv. Mihaela Novo mesto, MePZ župnije Novo mesto-sv. Janez in Stolni zbor Ignacij Hladnik). »Božji orglar«, kot so naslovili knjižico o njem v rojstnih Križah pri Tržiču, je večji del svojega življenja preživel v Novem mestu. Tu je ustvarjal kot organist v kapiteljski cerkvi, zborovodja Dolenjskega pevskega društva, vodja novomeške podružnice Glasbene matice, učitelj glasbe na novomeški gimnaziji in kmetijski šoli ter zasebni učitelj klavirja, orgel, godal ter teorije glasbe. Umrl je 19. marca 1932 in njegov grob je na pokopališču v Ločni. Ignacij Hladnik je s svojim vsestranskim glasbenim ustvarjanjem dal odličen pečat slovenski cerkveni glasbi, posebej pa Novemu mestu in okolici. Kdo ne pozna njegovih pesmi, kot so: Marija skoz' življenje, Usmiljeni Jezus, Bodi nam pozdravljena itd. Kronisti so zapisali, da je Hladnika na novomeško pokopališče pospremilo celotno mesto. Tako smo v nedeljo, 11. 10., z udeležbo na slovesnosti izkazali hvaležnost za vse, kar nam je podaril.
Elizabeta Kos
Uvod:
Ob današnjem pominu 150-letnice rojstva skladatelja in enega najslavnejših organistov v kapiteljski cerkvi Ignacija Hladnika lepo pozdravljam pevce štirih novomeških župnij – domači stolni zbor, iz Šmihela, sv. Lenarta in sv. Janeza Krstnika s Kamenc. Lepo pozdravljam tudi vse organiste, duhovnike in vse, ki se zavedate pomena naših slavnih mož.
Obžalujmo pa najprej svoje grehe, da bomo vredno obhajali sv. daritev.
Nagovor:
Božja beseda današnje 28. nedelje med letom nas nevsiljivo vabi, da soočimo svojo življenjsko usmerjenost. Vabi nas, da si odgovorimo, kaj imamo za resnično bogastvo, kaj določa v življenju naše izbire, kakšno mesto ima v našem življenju imetje, kaj nas odpira za resnično svobodo.
Najprej zremo v luči Božje besede, da je veliko bogastvo modrost. Za ljudi so bogastvo gmotne dobrine, za druge družinska sreča, svoboda, za vse pa je bogastvo zdravje in še bi lahko naštevali. Gre za vprašanje, ki je sodobno v vsakem času in vsakem okolju, ki ima spričo revščine v svetu tudi širok družbeni pomen, še bolj pa se dotika našega osebnega odnosa do te prirojene naravnanosti: imeti in z dobrinami svobodno razpolagati.
Resnično bogastvo ne more biti nekaj materialnega, nekaj, kar se da porabiti, kar se lahko pokvari ali izgubi. Izkušnja pa pove, da premami lahko veliko ljudi, da se pehajo za njim, kot da bi šlo za največjo vrednoto. Kdor svoje srce navezuje na to bogastvo, tudi sam vedno bolj postaja predmet med predmeti, se čedalje bolj razčlovečuje in duhovno siromaši. Kdor daje imetju prednost pred bližnjim, s tem krha odnose z ljudmi. Tvega, da ostane sam s svojim bogastvom. Sv. Avguštin je dejal: Kdor daje prednost čemurkoli pred odnosom z Bogom, tvega, da njegovo srce ne bo našlo miru.
Resnično bogastvo je torej čisto drugje. Najdemo ga v osebnostnem svetu, v žlahtnem odnosu osebe do osebe, v povezanosti z ljudmi. Kakšno bogastvo je pravi prijatelj, za moža zvesta dobra žena, za ženo dober mož, otroci za starše in starši za otroke, če jim poleg najnujnejšega dajejo zlasti sebe in si vzamejo zanje čas.
Največje bogastvo pa je oseba, ki nas ima najrajši. To je lahko le On, ki je Ljubezen in edini dober. Bog je naše brezprimerno bogastvo.
Pravo bogastvo pa je lahko do neke mere tudi tisto, kar pravi 1. berilo – Sirahova knjiga, kar je kdo ustvaril, pravična dela, ki se ne pozabijo … ki so izumili pesmi po pravilih, kar so ustvarili Bogu v čast in nam v veselje. Ljudstva bodo pripovedovala o njihovi modrosti in njih slava ne ugasne (Sir 44,13-15).
Eden takih mož je bil Ignacij Hladnik, slavni novomeški organist in virtuoz, plodovit skladatelj, pevovodja, glasbeni pedagog na gimnaziji in drugih šolah. Ogromni glasbeni opus, zlasti cerkvenih del, je postal del cerkvene in narodne neprecenljive dediščine.
Rojen v Križah v mežnariji se je s starši malu preselil v Tržič, kjer je preživel mladost. Učitelj Debeljak mu je dal prvi glasbeni pouk, tržiški kaplan Jakob Aljaž, pozneje t. im. triglavski župnik, pa ga je navdušil za kraljico instrumentov – orgle in tudi posredoval pri starših, da so ga že 12-letnega vpisali v ljubljansko orglarsko šolo, ki jo je dokončal že pri 14 letih. Ob 25-letnici orglarske šole, ko je bil Hladnik že uveljavljen glasbenik so zapisali o njem v Spominski knjižici: »Hladnik je brez dvoma najbolj izvežban učenec orglarske šole, spreten orglavec, da malo takih, in plodovit skladatelj…«
Po zelo kratkem obdobju igranja v Št. Jakobu ob Savi, je prišel še rosno mlad 16-leten za organista v Staro Loko, kjer je ostal 8 let. V Stari Loki je bil zelo priljubljen. Ob njegovem odhodu so govorili: »Še nobenemu niso orgle tako pele in nikdar več ne bodo.« … Že pred tem je njegov tržiški rojak in ljubljanski stolni kanonik Peter Urh postal novomeški prošt. 24-letnega Ignacija je poznal kot izvrstnega orglavca in ga je zvabil v Novo mesto. Z njim je prišel za cerkovnika tudi njegov oče. Tu si je ustvaril tudi družino. Na Kapitlju je vztrajal 42 let. Poleg službe v kapiteljski cerkvi je 25 let orglal tudi pri frančiškanih, 20 let bil pevovodja Dolenjskega pevskega društva, 15 let poučeval v Rokodelskem domu, 25 let na kmetijski šoli in kar 37 let na novomeški gimnaziji. Že v Stari Loki je od 16. do 24. leta napisal 266 del.
Kot skladatelj je bil izjemno plodovit. Njegove prve skladbe so nastale že pri 14 letih. V tisku je izšlo 73 opusov, v glavnem za cerkveno rabo, skupaj z rokopisi, pa jih je več kot 800. Mnoge njegove pesmi se še danes redno pojejo, če omenimo le dve: Usmiljeni Jezus in Marija skoz' življenje. Slednja, ki jo pojejo Slovenci po vsem svetu, kjer se kdaj odvija slovensko bogoslužje, je nastala leta 1891 med prvimi v Novem mestu. Ta pesem, ki je večglasna, je postala prava ljudska pesem, brez katere ne mine skoraj nobena večja slovesnost v Sloveniji.
Eno je gotovo, s svojimi pesmimi in igranjem je Hladnik dvigal in še vedno dviga srca k Bogu in jih vnema v ljubezni do Marije. Tudi kot človek je bil plemenit, dober, da je mnoge učence učil zastonj, osebno skromen in veren. Skladatelj Premrl je ob njegovi smrti zapisal, da se je v zadnjih urah mnogo pogovarjal s Križanim, ki ga je imel pred seboj na steni in na praznik sv. Jožefa, priprošnjika za srečno zadnjo uro, tiho zaspal.
Hladnikov pogreb v Ločni je bil veličasten. Od njega se je poslovilo tako rekoč celo Novo mesto.
Naj tudi zanj veljajo besede iz Sirahove knjige: Njihova telesa so pokopana v miru, a njihovo ime živi od roda do roda. Naj iz nebes podpira in prosi za naše pevce in organiste.
Amen.