Škof

Življenjepis

Andrej Saje se je rodil 22. aprila 1966 v Novem mestu kot prvorojenec izmed štirih otrok očetu Dragu Sajetu in mami Frančiški, roj. Ulčar. Mladost je preživel na Velikem Kalu v župniji Mirna Peč. Osnovno šolo obiskoval v Mirni Peči (1973–1981), Srednjo naravoslovno-matematično šolo oz. gimnazijo pa v Novem mestu (1981–1985). Po odsluženem vojaškem roku v Bitoli v Makedoniji (1985–1986) je jeseni leta 1986 stopil v Bogoslovno semenišče v Ljubljani in se vpisal na Teološko fakulteto, kjer je leta 1991 diplomiral in bil 29. junija naslednje leto v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika ljubljanske nadškofije.

© Škofija Novo mesto, 2021

Duhovniško pot je začel kot kaplan v Grosupljem (1992–1994), nato pa je bil tri leta tajnik ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja in zadnje mesece tega obdobja novega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta (1994–1997). Jeseni leta 1997 je odšel na študij v Rim. Kot član nemškega zavoda Teutonik v Vatikanu je študiral na Fakulteti za kanonsko pravo Papeške univerze Gregoriane v Rimu, kjer je leta 1999 končal magisterij, naslednje leto pa specializacijo v pravni sodni praksi. Marca 2003 je doktoriral na temo izredne oblike poroke (La forma straordinaria e il ministro della celebrazione del matrimonio secondo il Codice latino e orientale).

Po vrnitvi v Slovenijo je bil deset let generalni tajnik in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference (2003–2013). Bil je voditelj ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab pri SŠK (2009–2013). V Bogoslovnem semenišču v Ljubljani je bil študijski prefekt (2003–2016). Za sodnika metropolitanskega cerkvenega sodišča je bil imenovan leta 2003, leta 2016 pa za sodnega vikarja istega sodišča in sodnega vikarja ljubljanske nadškofije. Dvakrat je bil imenovan za asistenta (2003 in 2006), 4. maja 2009 pa za docenta pri Katedri za kanonsko pravo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, kjer do danes sodeluje pri pedagoškem procesu. V docenta je bil ponovno izvoljen 29. septembra 2014 in spet 9. decembra 2019. Vrsto let je predavatelj na Katehetsko pastoralni šoli v Ljubljani in Novem mestu. Od leta 2020 predava predmet Kanonsko pravo Katoliške Cerkve tudi na Pravni fakulteti Evropske Univerze s sedežem v Novi Gorici. V okviru izobraževalnih programov Televizije Slovenija se je dve leti izobraževal na področju komuniciranja in nastopanja v javnosti. Kot zastopnik Slovenske škofovske konference je že vrsto let član nemško govoreče škofovske komisije za medije, ki deluje v širšem evropskem prostoru.

Med osrednje teme njegovega raziskovanja in strokovnega udejstvovanja sodijo zakrament krščanskega zakona, razmerja med Cerkvijo in državo, področje premoženjskih vprašanj Cerkve, vprašanja človekovih pravic in verske svobode ter področje spolnega nasilja v Cerkvi. Objavlja v domačih in tujih znanstvenih revijah. V bibliografskem sistemu Cobiss ima 216 zapisanih enot, od tega 57 znanstvenih in drugih strokovnih člankov. Sodeloval je pri mednarodnem raziskovalnem projektu na temo verske svobode v Evropi in evropskem projektu o vzgoji in izobraževanju. Od 2015 je v okviru Teološke fakultete član programske skupine z naslovom Judovsko-krščanski viri in razsežnosti pravičnosti, v letih 2020–2021 je sodeloval v raziskovalnem programu Proces razreševanja fizičnega in spolnega nasilja ter relacijska družinska terapija.Kot predavatelj se redno udeležuje znanstvenih in strokovnih simpozijev doma in v tujini. Je pomočnik urednika Bogoslovnega vestnika.

Od 16. maja 2005 je član Združenja cerkvenih pravnikov Velike Britanije in Irske (The Canon Law Society Of Great Britain And Ireland), od 22. februarja 2006 član Akademskega društva pravnik, od 21. oktobra 2011 član Hrvatskog kanonistićkog društva, kjer je od 2019 tudi predsednik nadzornega odbora. Od junija 2015 je član znanstvenega sveta kanonsko-pravne revije Annales Canonici, ki jo izdaja Fakulteta za cerkveno pravo Papeške univerze Janeza Pavla II. v Krakovu na Poljskem.  

Poleg znanstvenega področja je bil ves čas aktiven tudi v pastoralnem življenju Cerkve v različnih župnijah. Službo duhovnega pomočnika je opravljal v župniji Ljubljana Ježica (2013–2015), kjer še vedno spremlja eno od zakonskih skupin. Od leta 2014 do poletja 2021, ko je je bil imenovan za škofa, je bil duhovni pomočnik v slovenskih župnijah v Selah in na Bajdišah v krško-celovški škofiji.

Opravil je več izobraževanj s področja duhovnega spremljanja v ignacijanski duhovnosti. Daje duhovne vaje, spremljal je tudi študentske skupine. Prosti čas izkoristi za raznovrstno gibanje v naravi, fotografiranje in druženje s prijatelji.

Škofovski grb in geslo

Grb novomeškega škofa je razdeljen na tri polja. Čebela, ki predstavlja marljivost in urejenost, je prijateljica človeka in narave. Skrbi za oplojevanje rastlin in za hrano. Med in izdelki iz njega imajo zdravilne učinke. Pri verskih obredih ima čebela velik pomen tudi zaradi voska, ki se uporablja za izdelavo sveč. Sveto pismo čebelo in njene koristi omenja na več mestih (prim. Sir 11,3). Njen pridelek je v Stari zavezi v različnih kontekstih omenjen več kot šestdesetkrat. Čebelo najdemo v grbu škofovega domačega kraja Mirne Peči. Tudi na škofovem domu so imeli čebele, zato spominja na zgodovino njegovega rodu in družinske korenine.

 

Plamen na desni strani predstavlja Božjega Duha. Je v sozvočju s škofovskim geslom, »živimo po Duhu« (Rim 8,4), ki je mišljeno kot povabilo, da se odpremo Svetemu Duhu kot tretji Božji osebi. Povabljeni smo, da odkrivamo njegove darove, ki smo jih prejeli po krstu, birmi in drugih zakramentih, in iz njih zaživimo bolj polno. Apostol Pavel nas v svojih pismih opozarja, da življenje po mesu, h kateremu človek stremi po sami naravi, vodi v smrt. Življenje po Duhu, pa v nasprotju s tem, vodi v življenje, ki nima konca. Duh nas spominja, da smo rojeni za večnost, daje nam milosti in moč za vztrajanje, da bomo lahko obrodili duhovne sadove. Sadovi Duha pa so ljubezen, veselje, mir in blagost (prim. Gal 5,22). Božji Duh nas povezuje med seboj in z Bogom ter je v Cerkvi temelj edinosti.    

Tehnica je simbol pravičnosti in prava ter predstavlja novomeškega škofa kot cerkvenega pravnika. Pravičnost je ena od temeljnih kreposti, ki v skladu z rimskim pravom stremi za tem, da vsakdo dobi to, kar mu pripada, kar je njegovo in ima do tega pravico.[1] Človeška izkušnja nas uči, da noben zakon ne more ustvariti popolne pravičnosti. Tega, kar človek najbolj potrebuje, mu zakon ne more zagotoviti, resnično pravičen je samo Bog. Za to, da udejanjamo Božjo pravičnost med nami, se je potrebno odreči egoizmu in zaprtosti vase. Ta pravičnost izhaja iz milosti, kjer glavni akter ni človek, temveč Bog sam. Da postanemo deležni Božje pravičnosti, je potrebno spreobrniti se in verovati evangeliju. To pomeni opustiti privid samozadostnosti ter odkriti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu z njim (prim. papež Benedikt XVI., Poslanica za postni čas 2010).   

 

[1] »Iustitia est constans et perpetua voluntas ius suum cuique tribuendi« (Ulp. D. I, 1, 10).