Katehetsko pastoralna šola

Katehetsko-pastoralna šola je namenjena vsem tistim, ki želijo poglobiti svoje poznavanje vere. Potrebe po katehetskem in pastoralnem znanju so na župnijah vedno večje. KPŠ daje osnovno teološko, katehetsko in pastoralno izobrazbo ter pomaga poglabljati in utrjevati vero ter duhovno oblikuje. Kdor uspešno zaključi KPŠ, lahko krajevnega škofa zaprosi za dovoljenje za poučevanje verouka, kot to predvideva cerkveno pravo. KPŠ je vzgojno izobraževalna ustanova Slovenske škofovske konference, ki deluje v povezavi s Pedagoško-katehetskim inštitutom na Teološki fakulteti, svoje programe pa izvaja po posameznih škofijah.

Spletna stran Katehetsko pastoralne šole v Sloveniji

Študijski program je dvostopenjski, traja štiri leta in poteka po standardih izrednega študija. Prva stopnja obsega teološki program in traja dve leti, druga pa pedagoško katehetski program in traja prav tako dve leti. Študijski program prve stopnje sistematično uvaja v osnove antropoloških, filozofskih in teoloških ved. Študijski program druge stopnje daje teoretične in praktične osnove za katehetsko in pastoralno delo.

Pogoj za vpis v KPŠ

Končana štiriletna srednja šola. Če ima kandidat končano osnovno šolo, ali nedokončano srednjo šolo, oziroma končano 3-letno srednjo šolo in želi nadaljevati študij na 2. stopnji, predloži prošnjo vodstvu. To na podlagi pisne prošnje in priporočila domačega župnika izda potrebno dovoljenje.

Za vpis kandidat predloži:

1. izpolnjeno prijavnico;
2. krstni ali rojstni list;
3. spričevalo o končani šoli;

Študijski program vsebuje predavanja, praktične vaje, seminarje in duhovno poglabljanje.

Po uspešno opravljeni prvi stopnji študija prejmejo slušatelji spričevalo KPŠ, ki je pogoj za vpis na drugo stopnjo. Študijski program se zaključi z zaključno pisno nalogo, ki obsega najmanj 20 tipkanih strani. Študent napiše nalogo pod vodstvom mentorja, ki je predavatelj na KPŠ.

Po končanem štiriletnem študiju, opravljenih vseh izpitih, obveznostih in ocenjeni zaključni nalogi prejmejo slušatelji diplomo KPŠ. S tem pridobijo naziv katehistinja/katehist.

Za opravljanje katehetskega poslanstva v župniji, katehistinja/katehist potrebuje še pisno pooblastilo (kanonično poslanstvo), ki ga na podlagi prošnje in priložene dokumentacije, izda krajevni škof ordinarij.

Osnovni podatki o KPŠ v Novem mestu

Naslov:
Novomeška KPŠ ima svoj sedež in predavanja v I. nadstropju Zavoda Friderika Ireneja Baraga
Smrečnikova 60
8000 Novo mesto

Vodstvo:
mag. s. Damjana Tramte

Uradne ure:
po dogovoru

Informativni dan za vpis:
četrtek, 26. septembra 2019, ob 16.00
Smrečnikova 60, Novo mesto
Zavod Friderika I. Baraga (1. nadstropje)

Začetek predavanj:
četrtek, 3. oktobra 2019
Predavanja bodo ob četrtkih od 16.00 do 19.15.

PREDAVANJA SO ODPRTEGA TIPA in se jih lahko udeležujejo tudi posamezniki, ki jih določena vsebina posebej zanima, čeprav na šolo niso redno vpisani.

Kdor želi, lahko pri vodstvu šole dobi urnik predavanj.

Vse dodatne informacije dobite pri voditeljici: mag. s. Damjana Tramte.
tel.: 059 09 11 73; GSM: 031/262 266; email: damjana.tramte@gmail.com

Seznam predavanj, seminarjev in vaj

Seznam predavanj se lahko v posameznih letih nekoliko spremeni glede na število vpisanih in združevanje letnikov pri poslušanju posameznega predavanja. Predavanja običajno potekajo v sklopih, tako da se en predmet posluša več četrtkov zapovrstjo, nato se nadaljuje naslednji ali dva predmeta.

ŠTUDIJSKI PROGRAM KATEHESKO-PASTORALNE ŠOLE NOVO MESTO za leto 2019/20

PREDMETNIK 1. STOPNJE - TEOLOŠKI PROGRAM

PREDMETNIK 2. STOPNJE - KATEHETSKI PROGRAM

Nekaj pričevanj o KPŠ

Tudi z otrokom je mogoče hoditi v šolo

Moje ime je Meta, prihajam iz Dobrave pri Škocjanu na Dolenjskem. Sicer sem Dolenjka šele dobra tri leta, prej sem bila doma v Ljubljani. Kako sem se odločila za Katehetsko pastoralno šolo? Mogoče moj razlog ni tako zelo običajen, ker sicer (še) nimam verouka. Ko sem se poročila je bilo to med mojim študijem prevajalstva in prav ta študij me je na svoj način pripeljal na KPŠ. Študij prevajalstva mi je namreč bil v veselje, opravljanje izpitov pa ne toliko, ker je bilo veliko snovi in predmetov, ki me niso zanimali. In čeprav se nama je z možem pridružila že ena majhna deklica in sva pričakovala drugega otroka, sem, ko sem leta 2011 diplomirala, kmalu začutila potrebo po … ja, po učenju. Vendar je trajalo še eno leto, ko sem, potem ko smo se preselili na Dolenjsko, zbrala pogum in prišla na vpis na KPŠ. Ta šola je bila zares prva, kjer sem se z veseljem učila in opravljala izpite, ker nikoli nisem prav pri nobenem predmetu dobila tistega občutka, ki si ga študentje običajno tako radi prisvojimo – saj veste: »Kdaj bom pa to rabil?« Prav vsi predmeti na prvi stopnji so me bogatili in mi odpirali nova obzorja. Večine predavanj in predavateljev se zelo živo spominjam in čeprav je kakšna snov že ušla iz glave, mi prav nobena ni bila odveč in zdaj vsaj vem to, kar so mnogi predavatelji poudarjali na predavanjih, namreč, kam iti pogledat, če imam kakšno vprašanje in dilemo. Toliko bogastva sem doživela v dveh letih, ki je ne samo izboljšalo moje znanje in védenje o moji veri, ampak ki je tudi poglobilo in okrepilo moj osebni odnos z Jezusom.

Drugi letnik KPŠ-ja se je zame začel z rojstvom tretjega otroka, ki je deloma tudi hodil potem z menoj na predavanja, deloma pa sva, predvsem na začetku, doma poslušala posnetke predavanj, ki nama jih je priskrbela s. Brigita. In prav ob poslušanju teh posnetkov sem spoznala, da je KPŠ veliko več kot samo šola. Ugotovila sem, da je mi je KPŠ v bistvu tako pri srcu prav zaradi druženja, zaradi ljudi in odnosov, ki so se spletli med nami.

Naj ob koncu tega mojega opisa izkušnje dodam samo še osebno zahvalo najprej Bogu, ki mi je dal srce in razum, moji družini in možu, ki me je vozil na predavanja in med tem časom doma skrbel za otroke, sestri Brigiti, ki vse to vodi, organizira in se res trudi, da nam je vsem prijetno, vsem predavateljem in predavateljicam za posredovano znanje in vsem sošolkam za prijaznost, dobre besede in prijetno druženje. Hvala vsem!

Meta Halas, Škocjan na Dolenjskem

Kako me je potegnilo v Katehetsko pastoralno šolo

Sem Štefan in sem iz Črmošnjiške fare. To rad povem, ker sem ponosen, da imam takšnega patrona pri Bogu in ker imam rad svojo župnijo. Pred dobrimi štirimi leti nisem nič vedel o KPŠ, da sploh obstaja. Moja žena Ivanka je od svoje prijateljice izvedela, da potekajo na Smrečnikovi predavanja o temah, ki mene zanimajo. Predlagala mi je, da se udeležim tistega, kar me bo zanimalo ter mi posredovala tel. številko s. Brigite, ki je tam tista taglavna. s. Brigita me je prisrčno povabila in dogovorila sva se, da lahko poslušam, kar me zanima ter prispevam nekaj za „papirnate“ stroške. Ko je predavatelj g. Igor Luzar naznanil dan izpitov za prvi predmet, ki sem ga poslušal, sem bil močno v dilemi, ali naj grem ali ne. Pa, sem si dejal, bom vsaj videl,  kaj mi je ostalo od predavanj. G. Igor je na listek kot oceno zapisal številko 10: „Še malo za spodbudo“, je dejal. In bila je to dobra spodbuda.

Ker hočem biti pravičen, sem s. Brigito vprašal, koliko me stane izpit, ki sem ga opravil, ko je bila ona odsotna. Odgovorila je „Nič! Lahko pa se redno vpišete in dobite indeks, kamor vam bodo profesorji vpisovali ocene izpitov.“ Po nekajdnevnem premisleku sem to tudi storil. In mi nikoli ni bilo žal.

Kaj sem našel na tej šoli? Obilo zanimivih predavanj in veliko dobrih predavateljev, takšnih, ki ne govorijo samo iz knjige znanja, temveč tudi iz čutenja srca, duše. Predavateljev,  ki te spodbudijo k lastnemu razmišljanju in poglabljanju v življenje samo in njegov smisel. Predvsem pa sem našel tu vas, drage sošolke. Vas prijateljice, ki smo se dobro razumeli, se medsebojno bogatili in drug drugega bodrili v premagovanju strahu pred izpiti. Veselil sem se z vami v vašem veselju po opravljenih obveznostih in čutil sem vaše veselje v mojih uspehih. Hvala vam za to izkušnjo. In spoznal sem voditeljico KPŠ in njeno materinsko ljubezen in skrb za vse nas, ki smo kot otroci iskali nasvetov in zatočišče pri njej. Bog ve, kam koga postaviti. Seveda ima zasluge za to potrdilo o opravljeni KPŠ tudi mnogo drugih, ki so me spremljali v življenju, tudi mnogi duhovniki.

Naj tukaj še povem, da res nikoli, nikoli nisem imel namena biti katehist, poučevati otroke verouk. In kaj sedaj? Kaj naj s tem potrdilom, da sem usposobljen za katehista? Bog ve. Prepričan sem, da je on vodil vse tako, da sem to kar sem, da se imam njemu najprej zahvaliti. Njegova so pota, po katerih želim hoditi. Morda me bo uporabil, da še kaj popravim pri svojih hčerah, kar sem zamudil ali pokvaril v njihovem otroštvu. Morda pri svojih vnukih, morda me bo še župnik uporabil kdaj za kakšno pomoč v župniji. Res Bog ve! Jaz pa vem, da še zdaleč nisem sposoben tega, da bi nekoga poučeval o Bogu. Ta dvom sem izrazil tudi s. Brigiti, ko sem opravljal praktični izpit iz kateheze. Na moje besede mi je dejala, naj Sv. Duhu pustim delovanje na otroške duše, jaz naj opravim le svoje delo, s katerim pa je ona zelo zadovoljna.  Toda kdo sem jaz, ki Boga le iščem in ga ne poznam, ki ga dostikrat ne razumem, ki ga dostikrat zatajim in ga hočem prevarati, kdo sem jaz, da bi nekoga poučeval o Njem? Kajti vse kar je vredno v meni, je Bog tja vstavil, kar je mojega, je nič. Če je On sklenil to zavezo z mano in On hoče, da govorim o njem, naj mi sam polaga besede na ustnice. Moj del pa naj bo trud, da bi s svojim življenjem kazal pot in bil vsaj čisto majhna lučka na tej poti, ki bo vsaj komu v spodbudo za Upanje. Naj bom, Gospod, na tvoji poti kažipot, po poti hoditi pa mora vsak sam.

Štefan Šketa, Črmošnjice