Škof Andrej Glavan je v nedeljo, 7. oktobra 2012, blagoslovil novo cerkev na Kovačevem hribu v župniji Tržišče. Zbralo se je veliko število krajanov in drugih romarjev, ki čutijo povezanost s krajani, ki so s postavitvijo cerkvice izpolnili zaobljubo svojih staršev. Le ti so namreč med drugo svetovno vojno, ob prihodu nemških okupatorjev, morali zapustiti svoje domove in oditi v tujino. Preživljali so težki čas izgnancev in se zaobljubili Materi Božji, da ji bodo (Mariji begunki) v domačem kraju postavili cerkev, če jim bo izprosila srečno vrnitev. Svojo zaobljubo so smeli prvič izpolniti leta 1953, vendar je bila kapela iz tistega časa zaradi skromnih razmer zgrajena na slabih temeljih. Tako so bili krajani, pod vodstvom g. Povšeta in takratnega župnika Kimovca, leta 2010 pred odločitvijo, ali staro kapelo temeljito obnovijo, ali sezidajo novo cerkev. Odločili so se za drugo in začeli zbirati dovoljenja ter sredstva za gradnjo. Dve leti kasneje se je njihov veliki projekt zaključil in imajo v svojem kraju novo duhovno središče, ki jih bo "povezovalo v živo cerkev", kakor je povedal g. škof v nagovoru.
Nagovor škofa Glavana pri blagoslovu nove cerkve na Kovačevem hribu
Uvod:
Zbrali smo se k blagoslovu nove kapele – Marije Pomočnice (Rožnovenske Matere Božje) tu na Kovačevem hribu. Prvotno kapelo zgrajeno v povojnih letih po zaobljubi izseljencev – izgnancev za srečno vrnitev bi bilo zelo težko obnoviti zaradi pozidave na slabih temeljih zidanice leta 1953 v skromnih in veri nenaklonjenih povojnih razmerah. Želja, da se zaobljubljena kapela na novo pozida, pa je prerasla v postavitev nove cerkvice, ki bo odslej 6. prava podružnica župnije Tržišče, ki letos praznuje 150-letnico ustanovitve in 260-letnico vikariata.
V škofiji imamo 415 cerkva. Večino med njimi verniki lepo vzdržujejo, nekatere pa še ne oziroma še niso usposobljene za bogoslužje. Zato je bilo v škofiji sprejeto načelno stališče, da se novih cerkva ob tako številnih podružnicah ne gradi, ker je vsako cerkev treba tudi vzdrževati. Prav zaradi hvalevredne zaobljube vaših prednikov – staršev in nekaterih med vami, ki ste bili kot otroci izgnani, pa smo pri vas naredili izjemo in dali dovoljenje za postavitev nove cerkve.
Zdaj bomo cerkev blagoslovili. Naj kaplje blagoslovljene vode pridejo ne le na nove zidove, ampak na vas, kamne žive cerkve, žulje, skrbi in žrtve, ki so bile povezane s to gradnjo. Naj pride blagoslov na vaše družine, da se bo v Letu vere okrepila tudi vaša vera, ki se je obnavljala, tako upam, že med gradnjo.
Homilija:
Dragi bratje in sestre, duhovniki, župan, člani gradbenega odbora, izvajalci del in vsi prisotni!
Danes je dan, ki se ga veselite. Kakor je bila prejšnja kapela Marije Pomagaj znamenje in dokaz zaupne vere večine vaših prednikov, morda staršev in sorodnikov, ki so v stiski izgnanstva zaobljubili, da bodo postavili kapelo, če jim bo dano vrniti se na svoje domove, tako je zdajšnja kapela oziroma cerkev znamenje vaše potrditve te zaobljube.
Vsaka cerkev, ne le župnijska, ki je mati vseh cerkva v župniji, je zgrajena in blagoslovljena (in župnijska cerkev tudi posvečena) za opravljanje svete daritve. Oltar, kjer se daruje sv. maša, je njeno središče. Cerkve so kraji daritve in molitve. V njih se dogaja to in še neskončno več kot to, za kar je prosil kralj Salomon pred 3000 leti ob posvetitvi Jeruzalemskega templja: »Naj bodo tvoje oči, Gospod, naš Bog, noč in dan odprte nad to hišo, poslušaj molitve svojega ljudstva, kadar bo molilo na tem kraju, … poslušaj in odpuščaj.«
V cerkvi se ob Božji besedi učimo prav živeti, ko dobivamo luč in moč za svoje ravnanje, za življenje po veri. O tem nam govori Evangelij. Kakor nam Bog odpušča grehe, se moramo tudi mi učiti odpuščati. Zato Jezus pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.« Boćja beseda mora spreminjati naša srca. Če Božje besede ne vzamemo zares, če prihajamo v cerkev k maši le iz neke navade, ne more imeti vpliva na naše življenje. V tem primeru se naše življenje ne bo razlikovalo od tistih, ki Kristusa ne poznajo.
Tu ob Božje besede in evharistični daritvi se vzidavamo v božje svetišče, gradimo živo Cerkev, živo skupnost, ki veruje in ljubi.
Naj se ob koncu zahvalim vsem, ki ste kaj prispevali, s sredstvi, delom in molitvijo. Posebej se zahvaljujem g. župniku Jožetu, hvala voditeljem gradbenega odbora. Morda so bili darovi in prispevki majhni, morda so bili podobni daru uboge vdove. A Bog, ki vidi v srce, ve, da ste dali veliko več kot tisti, ki so večje vsote dali od večjih dohodkov, a se jim ni poznalo, da bi se zaradi tega morali čemu bistvenemu odreči.
Prepričan sem, da boste zaradi ljubezni, s katero ste gradili to novo kapelo, deležni še večjega varstva in priprošnje Božje in naše Matere Marije. Skrbite, da bo cerkvica iz betona, opeke, malte in lesa znamenje, da želite graditi tudi živo cerkev, ki jo povezuje malta vere, ljubezni in medsebojne pomoči. Radi se odzovite, ko vas bo zvon klical k molitvi in radi prihajajte, če vas bo kdaj med tednom poklical k maši. Ob nedeljah pa se le držite farne cerkve, ki je in mora biti drugi dom vsakega farana.
Amen.