To morda ne bi bilo »nič posebnega«, če ne bi bila Gotenica kraj, ki je desetletja veljal za veliko državno tajnost in o katerem se je le šepetalo. Bil je tudi znamenje najglobljega ponižanja človeškega dostojanstva in srce nekdanjega »zaprtega območja«.
Kapelico smo postavili na lokaciji nekdanjega župnijskega pokopališča, ki ga danes ni več. Spomin nanj je le nagrobni kamen, ki je kar nekaj časa ležal zavržen v grmovju in je po čudežu ostal nema priča grobov mnogih rodov, ki so od leta 1363 naseljevali ta idilični kraj.
Ravno 650. obletnica prve omembe Gotenice v dokumentih grofa Ludovica de la Tore, ki med mnogimi kraji omenja tudi Gotenico, in 140. obletnica rojstva zadnjega župnika v Gotenici gospoda Josefa Glibeja sta bila povod, da se je klobčič želja po postavitvi vsaj križa začel odvijati. V postopku pridobivanja zemljišča in dovoljenj, v katera sta bila vpeta tudi Ministrstvo za notranje zadeve in domača občina Kočevje, odkupa zemljišča, izdelave načrtov in dokončne postavitve sta bili potrebni skoraj dve leti. Na tej poti je z veliko mero dobronamernosti, nasvetov, prijazne besede in odprtosti stalo ob strani sedanje vodstvo Vadbenega centra Gotenica.
Načrte za kapelico je izdelal arhitekt Janez Gomboc, ki je v obliki kapele, ki spominja na rudniški rov, želel povedati: »Če je v naši človeški ujetosti navzoč Jezus, je On tisti, ki nas osvobaja.« Kipe »Kalvarije«, ki krasijo in dajejo vsebino kapelici, je odstopila župnija Črnomelj. Kovana vrata je izdelal naš domačin Josip Štimac – Cane, lupino kapele , stopnice, podstavek in pohodno alejo pa je izdelalo podjetje Coston.
Ogromna, nepričakovana množica se je veselila praznika. Združeni pevski zbori Kočevske in Ribniške dekanije, kot tudi skupina Cantatae Domino so bogatili lepoto bogoslužja.
Lepoto in spravno noto praznovanju pa so ob molitvah za rajne, poleg pretresljivega »Pisma nerojenemu otroku« umorjene učiteljice Škrabčeve, dali tudi nekdanji prebivalci Kočevarji, ki so tudi s svojim petjem, nošo in prisotnostjo dodali dostojanstvo in svetost dogajanju.
Nad vsem pa je z naklonjenostjo bdel nebeški Oče,ki nam je za praznik na široko odprl nebeški svod, da je jesensko sonce sijalo nad našo molitvijo.
Jože Milčinovič, župnik
Nagovor g. prelata Božidarja Metelka
Vse prisrčno pozdravljam – vse, ki ste danes sem prihiteli od blizu in daleč, ki ste na en ali drugi način povezani s temi kraji trpljenja; še posebno prisrčno pozdravljam zastopnike iz avstrijske Koroške – med njimi tudi nekdanje prebivalce, g. Viktorja Mihiča, ki je svoje otroštvo preživljal v Gotenici (rojstna hiša še stoji) in vse, ki v srcu dobro mislite. Stojimo na svetem kraju – tu je bilo pokopališče, pa tudi svetem zato, ker je bil ta kraj z okolico kraj trpljenja – javnosti prikrita Kalvarija.
1. KRAJ TRPLJENJA IN SPOMINA: Če bi še tako izbirali datum, na katerega naj bi bil blagoslov tega znamenja – kapelice, bi boljšega ne mogli najti. Danes je v središču KRIŽ – povišanje sv. Križa – jutri pa je god Žalostne matere Božje. Oba dneva še kako simbolno govorita o tem kraju, teh ljudeh – ujetnikih brez imena, ki so po II. svetovni vojni tu živeli in o vsem tistem, kar se je tu dogajalo. Toda zgodovina molči, molčijo tudi tisti ljudje, ki so tu bivali po službeni dolžnosti, molči tudi NEBO. Toda nekoč bo NEBO – sam Bog bo spregovoril in tudi zgodovina.
2. ZGODOVINA PO DRUGI SVET. VOJNI JE POSTAVILA NA GLAVO VSE, ne samo pri nas, ampak po celi Evropi, je pred 3. tedni dejal nadškof Ivan Jurkovič, sedaj apostolski nuncij v Moskvi, ob priliki blagoslova ponovno pozidane – po vojni zažgane cerkve na Ajblju in nadaljeval: Naj ga citiram: »…nemogoče je razumeti, koliko težav in stisk, krivičnosti in nasilja je preživelo 20-to stoletje: 'Dovolj je pomisliti, da smo izgubili tako veliko in pomembno skupino kot so bili Kočevarji, ki so živeli nekaj korakov od tukaj. Težko je razumeti, zakaj je bilo potrebno porušiti toliko stvari (cerkva, kapel, verskih znamenj), ki niso bile nikomur v napoto. Še težje je razumeti roko človeka, ki je požgal tako staro cerkev. Zgodil se je velik negativni – strašni premik v 20. stoletju, ki ga takrat nismo razumeli in ga še danes ne moremo povsem razumeti in bi bilo tudi nekako preveč si domišljati, da ga bomo tako hitro razumeli, ker je bilo trpljenja preveč.“ – Te Jurkovičeve besede še posebno veljajo za ta kraj trpljenja – pred očmi ljudi »skrite Kalvarije«.
3. POTREBEN JE SPOMIN IN SPOMINJANJE – KER GRE TUDI ZA OPOMIN: Mi, ki smo bili rojeni po vojni, težko razumemo, kako to, da se nekateri ljudje nočejo spominjati tega, kar se je zgodilo. Če o tem, kar je težkega v nas, ne govorimo – nočemo govoriti, se nabira v nas in nekega dne bomo eksplodirali kot vulkan – nas bo razneslo ali pa bomo končali v »polju« - psihiatrični bolnici, ker se nam bo zmešalo. /prim. pripovedi + pleterskega priorja Janeza Drolca/. Prav je, da se teh težkih – človeško nerazumljivih dogodkov spominjamo, kajti zgodovina je učiteljica življenja. – Naj ob tem spomnim na papeževe besede, ki jih je včeraj v Redipulju – kjer smo se ob 100-letnici prve svetovne vojne spominjali vseh žrtev te vojne, izrekel sv. oče: "Vsi ti ljudje, katerih ostanki počivajo tu, so imeli svoje načrte, sanje …, imeli so očete, matere, žene, sina ali hčer. Toda njihova življenja so bila nasilno prekinjena. – Zato mora biti spomin in današnji SPOMIN je največja hvaležnost do teh pokojnih in do njihovih bližnjih." To je zgodovina naših prednikov, naših sorodnikov, staršev – nas samih – to je naša zgodovina. Če nimamo spomina – ni zgodovine – nas NI!!
4. DA BOMO VSAJ MALO ZASLUTILI, KAKŠNA JE TA KRUTA ZGODOVINA TEGA ZAPRTEGA OBMOČJA, KAJ SE JE DOGAJALO V TEH KRAJIH, /kar je še hujše od rušenja cerkva/, zato samo nekaj kratkih dejstev:
- Ko sem bil še župnik v Kočevju, mi je pokojni župljan Bogomir Štefanič st. povedal sledeče: Mislim, da je bilo leta 1962, ko se je srečal po poklicni dolžnosti z veterinarjem Henigmanom iz Sodražice,ki je bil zaposlen v Kočevki Reki. Ta /namreč Henigman/ ga je vprašal, če je poznal župnika Alfonza Jarca, ki je bil župnik v Dragatušu. On je dejal, seveda, saj sem bil njegov ministrant. Po vojni je bil ubit, je dejal g. Štefanič. Ne, je dejal ta veterinar iz Kočevske Reke. Še vedno živi. Včeraj mi je držal kravo, ko sem opravljal veterinarski poseg.
- Isti gospod mi je dejal leta 1990, ko je DEMOS prevzel oblast in je bil en del Demosove vlade v Gotenici. Potem so se s predsednikom vlade oglasili pri njem doma. Eden izmed ministrov je dejal: »Okrog deset zapornikov smo še našli živih«! Kdo so bili ti? Kaj so potem naredili z njimi… O tem ni bilo nikoli več govora.
- Tretja stvar: Pred 14 dnevi mi je rekla upokojena prof. zgodovine iz Kočevja, ko je pred časom govorila z nekim podpolkovnikom iz Prekmurja, ki je pustil jugoslovansko armado in bil potem šofer v Gotenici: »V Gotenici ne iščite kosti, ker jih ne boste našli. Vsi ujetniki – zaporniki so bili kremirani – sežgani!« - da bi na ta način zabrisali vse sledove. Vsi ujetniki v tem kraju so živeli v ogradi, ki je bila obdana z žico pod visoko napetostjo, je tudi dejal.
To je samo majhen delček – izsek žalostne zgodovine in trpljenja ljudi, ki so bili tu zaprti, pred javnostjo in domačimi uradno že mrtvi! Zato lahko samo slutimo, kaj vse se je tu dogajalo, koliko so ti ljudje na tem območju pretrpeli. Že samo dejstvo, da so naši tovariši to tako spretno skrivali, da se o tem ni smelo govoriti /ker si lahko celo tvegal svoje življenje/, pove vse. Skratka – strašno, sramotno, barbarsko. NA VSA TA VPRAŠANJA, če prej ne, bomo dobili odgovor v večnosti. – Vendar tisti, ki so odgovorni za to »slovensko taborišče – gulag – slov. Auschwitz, molčijo – žal molči tudi država, ki jim še skromnega obeležja ni postavila.
5. TEGA SE JE SPOMNILA CERKEV – G. ŽUPNIK J. Milčinovič, za kar se mu tu javno zahvaljujem!, in postavila TO SKROMNO KAPELICO /ker za kaj večjega ni denarja!/. KAPELICA IMA OBLIKO ROVA IN V NJEJ JE KALVARIJA /oblika rova zato, ker so po vsej verjetnosti te podzemne rove kopali ujetniki – zaporniki/. V kapelici so: Jezus na križu, pod križem Mati Božja in apostol Janez, ki sta stala pod križem, ko je Jezus umiral. Ta Kalvarija še najbolje predstavlja trpljenje in bolečine teh ljudi. Zato ima ta kapelica za kraj velik simbolni pomen. Kajti samo Bog ve, kaj vse so ti ljudje na tem zaprtem območju pretrpeli; kolikokrat se jim je stemnilo nebo, kolikokrat so tudi oni kričali v nebo kot Jezus na križu: »Moj Bog, moj Bog zakaj si nas zapustil!« Nebo je molčalo, niso imeli nikogar, ki bi jih poslušal, potolažil, pred katerim bi se lahko zjokali. Danes – po več kot 60. letih – se je zopet v tej bivši župniji Gotenica darovala sv. maša za vse te trpine, skrite mučence, po tolikih desetletjih se je tu zopet glasno in javno slišalo Gospodovo ime in znamenje križa; glasno se je brala Božja Beseda in delil kruh življenja. Katakombe so spregovorile in dobile značaj javnosti. Še več: MOLK je spregovoril in Jezus je DOBIL ZOPET DOMOVINSKO PRAVICO V GOTENICI. Zato je danes velik dan za ta kraj, za to nekdaj zaprto območje, velik pa tudi za našo domovino!!!
Naj končam z besedami, ki jih je včeraj papež izrekel ob koncu nagovora: "S srcem sina, brata, očeta, prosim vse vas in za vse nas spreobrnjenje srca, da bi od »Kaj mi mar?«/takšen je napis na pokopališču v Redipulju in to je bilo geslo včerajšnjega papeževega nagovora/ prešli v jok za vse padle ‘nepotrebne morije’, za vse žrtve nespameti vojne vseh časov. Jok. Bratje in sestre, človeštvo se mora zjokati in zdaj je čas joka. Amen!"
Kočevska Reka, 14. september 2014