« Nazaj na prvo stran

Bodimo sodelavci pri gradnji miru!

12. oktober 2025

Nagovor škofa Andreja Sajeta pri molitvi za mir v stolnici sv. Nikolaja v Novem mestu, v soboto, 11. oktobra 2025

Dragi bratje in sestre!

Z nocojšnjo molitvijo za mir se pridružujemo papežu Leonu XIV. in celotni Cerkvi, ki ob grozečih vojnah in širjenju nestrpnosti znova in znova spodbuja k molitvi za mir. Molimo za mir tudi mi, vsak dan – neprestano! Mir je dar, ki ga Bog želi izliti v naš svet, po nas in v nas. Spomnimo se Jezusovih besed apostolom, preden se je od njih poslovil: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne tako, kot svet daje, jaz vam ga dajem.« (Jn 14,27) Ta mir je skrivnost, ki je tesno povezana s Kristusovim poslanstvom, hkrati pa nas kliče, da ga v moči svetega krsta uresničujemo v vsakdanjem življenju.

Jezus nas uči in vabi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci.« (Mt 5,9) To ni le poziv za duhovnike ali redovnike, ampak za vsakega od nas. Povabljeni smo k razmisleku, kako sodelujemo pri gradnji miru. Kdor si prizadeva za mir v srcu in v svojem okolju, sodeluje pri Božjem načrtu sprave in bratstva.

Papež Leon XIV. nas je na začetku pontifikata nagovoril: »Mir z vami!« S tem je zaznamoval svoj pontifikat. V nagovorih poudarja, da ni miru brez ljubezni. Mir se ne odraža le v odsotnosti sporov, temveč je plod edinosti, ki presega delitve. Njegovo geslo »In Illo uno unum« – »V edinem Kristusu smo eno« – odseva globino in skrivnost kristološkega zedinjenja človeka z Bogom.

Iz vere v vstalega Jezusa verujoči črpamo moč za kulturo srečanja, kjer ne gre zgolj za prenašanje drugega, temveč za aktivno sprejemanje, poslušanje in spravo. To je še posebej pomembno v času globalizacije in širjenja splošne brezbrižnosti.

Papež Frančišek (2013–2025) nas je večkrat povabil, naj v vsakem človeku prepoznamo brata ali sestro. Pozval nas je tudi, naj ne gledamo na drugega kot na tekmeca ali kot del problema, temveč kot na osebo, v kateri prepoznavamo samega Jezusa.

Prizadevanje za mir ne sme ostati lepa misel ali ideja, s katero se vsi strinjamo. Kristjani ne smemo biti pasivni! Povabljeni smo, da smo družbeno aktivni in soodgovorni pri gradnji pravične družbe in sveta. Resničen mir je in bo bolj resničen, če bomo pri njem sodelovali v moči vere v čim večjem številu.

Mir potrebuje nekatere predhodne konkretne korake. Mir brez pravičnosti je iluzija. Miru ni brez resnice. Če ne priznamo resnice in svoje zgodovine, zločinov, grehov in ran; če ne pokopljemo mrtvih z dostojanstvom, še posebej nasilno pobitih in žrtev revolucije; če ne spoštujemo drugače mislečih; če življenje najšibkejših ni zaščiteno – tak mir je krhek in zgolj navidezen, površinski.

Pravičnost že v starem rimskem pravu pomeni, da vsakemu človeku pripadata njegova pravica in njegov delež. Človeku pripadata tudi neodtujljivo dostojanstvo, ki ga ima s tem, da je človek, in mesto, položaj v družbi, ki izhaja iz tega dostojanstva. Država nima pristojnosti, da ranljivim osebam krši ali odvzame njihovo dostojanstvo. Vsakdo ima pravico do časti in imena, tudi mrtvi. Pravičnost ne more biti udejanjena, če gre za nadvlado močnejših nad šibkejšimi. Dokler se nekateri čutijo izključene ali ne pridejo do svoje pravice; če družba tolerira korupcijo, krivico, laž in zanemarjanje najšibkejših, tak svet izgublja notranjo stabilnost in postaja prostor nemira in konfliktov.

Za našo boleče razdeljeno in razklano družbo to konkretno pomeni, da krivic molče ne bomo prenašali. Povzdignimo svoj glas! Nasilno pobiti v revoluciji ne smejo ostati neimenovani in drugorazredni državljani, nepokopani ali pokopani nekje daleč, da ne bi motili vesti zločincev oz. njihovih idejnih naslednikov. Branimo pravico do življenja ranljivih – nerojenih, neozdravljivo bolnih, ostarelih in umirajočih. Udeležimo se referenduma in glasujmo proti uveljavitvi zakona o pomoči pri samomoru.

Krepimo sočutje, bližino, paliativno oskrbo in skrb za bolne in trpeče. To je naša dolžnost ter naloga krščanskega občestva in vsakega posameznika, ki mora osebno vero v Gospoda pokazati tudi v konkretnih dejanjih.

Bratje in sestre, mir se ne uresničuje sam od sebe! Vsak posameznik je poklican, da v svojem okolju seje semena miru: v družini s prošnjo za odpuščánje in z medsebojnim odpúščanjem, v soseski z dobroto, v službi s pravico, v župniji s sprejemanjem vsakega človeka. To so majhne priložnosti: ponuditi roko, poslušati trpečega, spregovoriti, ko pride do stiske, stati ob nemočnih.

Ne pozabimo, da zakramenti hranijo našo sposobnost delati dobro in graditi temelje miru: sveta maša in spoved – v njih se utrjuje osebna vera in raste živo upanje, iz katerega raste pogum za dobra dela.

Apostol Pavel nas spodbuja: »Če je mogoče, kolikor je od vas odvisno, živite v miru z vsemi ljudmi.« (Rim 12,18) – To pomeni, da ne čakamo na mirne ali idealne okoliščine, ampak je poziv k temu, da si za udejanjanje miru prizadevamo stalno, neprenehoma. To zahteva modrost, potrpežljivost in preobrazbo samega sebe – z Božjo milostjo.

Sodelavci pri gradnji miru niso samo prejemniki nagrad in tisti, ki delajo navzven velike reči, temveč vsi, ki se iskreno trudijo za dobro. Skrivnost vsega je v vsakdanjih dejanjih: v odprtem srcu, iskreni besedi, ponižnosti in sočutju. Kristus, ki je naš mir, naj bo vir naše notranje moči in navdiha. Sveti Duh, ki nas je že spravil z Bogom, naj nas vodi na pot miru.

V svetem jubilejnem letu, posvečenem upanju, v obdobju, ko želimo ponovno oživiti vero in poskrbeti za bolj sočutno družbo, kjer bomo vsi spoštovani in bomo vsi, tako živi kot mrtvi, lahko prišli do svoje pravice, naj bo vsak od nas v službi miru buden in ustvarjalen.

Sprejmite vsak svoj življenjski prostor – družino, službo ali drugo skupnost – kot polje, kjer Bog želi delati dobro skozi vas in po vas. Ne čakajmo, da začnejo drugi – bodimo aktivni sodelavci pri gradnji miru najprej mi! »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci.« (Mt 5,9)

Naj bo Gospodov mir z vami vsemi! Amen.