Škof Glavan bo v novomeški stolnici med božičnimi prazniki obhajal naslednja bogoslužja.
V tihoti svete noči se kristjani spominjamo in zahvaljujemo za dva najvažnejša dogodka našega odrešenja: Jezusovo rojstvo in njegovo vstajenje od mrtvih.
Za dan in uro Jezusovega rojstva ne vemo natančno. Bog je kot človek vstopil v svet, skoraj neopazno in se pojavil na odru svetovne zgodovine, ne v Rimu, v središču tedaj znanega sveta, kjer je vladal cesar Avgust, ne v svetem mestu Jeruzalemu, ampak zunaj vseh krajev, kjer se je oblikovala tedanja zgodovina. Zato praznujemo praznik njegovega rojstva z bogoslužjem sredi noči, tako kot velikonočna vigilija poteka v nočnih urah. Polnoč je čas, ko se tudi rahli tihi glasovi slišijo in jih ne preglasijo dnevni hrup in aktualni dnevni dogodki.
Tudi najbolj znana in najlepša božična pesem Sveta noč, se v nemškem originalu glasi Tiha noč, sveta noč …
V tej sveti tihi noči je Bog poslal svojega sina na svet. Cerkev govori o tem božičnem bogoslužju z besedami starozavezne Knjige modrosti: »Ko je namreč globok molk objemal vse in je noč v svojem hitrem teku dosegla sredino, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes (prišla) s kraljevega prestola.« (Mdr 18,4-5).
In ta učlovečena beseda še vedno prihaja med nas. In kako jo svet sprejema?
Stara predbožična pesem, ki se še marsikje poje v pričakovanju Jezusovega rojstva, se začenja z vprašanjem: »Kdo trka tam?« To je vprašanje ljudi, ki v svoji hiši na toplem in pri pogrnjeni mizi in v prijetni družbi sedijo. Na vprašanje se zaslišita boječa glasova Jožefa in Marije, ki prosita za zavetje in prenočišče zase in za Jezusa, ki naj bi se kmalu za tem rodil. A prosila sta zaman. Sveta družina je morala ostati zunaj in se zateči v pastirski hlev. Bog človek je bil od ljudi zavrnjen.
Dragi bratje in sestre! Božični evangelij ni le zgodba o daljnem dogodku izpred 2000 let. Trkanje od tedaj ni prenehalo, tako na vrata človeštva kot vsakega od nas osebno.
Kdo trka danes? To so ljudje, ki nagovarjajo diskretno, boječe in z glasom, ki ga v svojem srcu in v svoji vesti tolikokrat preslišimo.
To niso le prezrti, osamljeni, bolni in duhovno in telesno lačni ljudje.
V zadnjih mesecih je na naša srca trkala družina, ki jo mnogi preganjajo in so jo hoteli uničiti, oziroma preimenovati in ponižati. Hvala Bogu smo ta poizkus zavrnili.
V letu usmiljenja bo na vratih srca morda prosil za usmiljenje nerojen otrok. Mami, oči, sprejmita me. Tudi že rojeni otroci bodo trkali: oči in mami ne ločita se, ne zapustita nas, vzemita si več časa za nas.
V teh bitjih bo trkal Jezus sam, ker je betlehemski otrok kot odrasel dejal: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40). Rekel pa je tudi: »Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.« (Mt 25,45).
Bog pa ne prihaja k nam le neposredno po bližnjih, on sam stoji v podobi rečeno pred našimi vrati. On sam trka po glasu naše vesti. Tiho in ne kaže svoje moči ampak svojo ljudomilost, da bi ga tudi mi ljubili.
Na mnogih vratih je zavrnjen. Jemlje se ga kot berača in neprijazno odpravlja. Frančišek Asiški je nekoč, ko je šel po cesti jokal, ko je bolečino spoznal, da Božja večna ljubezen od večine ljudi ni več ali je premalo ljubljena.
Dragi bratje in sestre!
Marija, Mati usmiljenja naj podpira v svetem letu usmiljenja naše dobre namene, odločitve in dejanja, da bodo izraz naše ljubezni do Boga in do bližnjih. Naj nas vodi v Betlehem, kjer se oznanja »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«. Tam bomo skupaj z Marijo spoznali Kristusa, ki razodeva Očetovo usmiljeno obličje. Betlehemsko dete naj okrepi v nas in v svetu živo vero, upanje in ljubezen. Njegova živa prisotnost, njegov blagoslov in mir pa naj napolnijo vse dneve novega leta 2016.
Amen.
Božični prazniki so prazniki miru in družine.
1. »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji,« je evangeljsko oznanilo angelskega zbora, ki ga slišimo pi mašo svete božične noči. Cerkev vidi v betlehemskem detetu izpolnitev Izaijeve prerokbe o rojstvu kralja miru, ki ga prerok imenuje tudi »Močni Bog« in »Knez miru«.
»Jezusovo rojstvo je rojstni dan našega miru,« je pred davnimi stoletji papež Leon Veliki, eden največjih papežev v zgodovini Cerkve govoril v eni od božičnih pridig. To je bila beseda tolažbe ob zatonu in propadu tedanje grško-rimske in krščanske kulture zaradi velikega preseljevanja poganskih narodov. Od tedaj se vidi, da je mir Božji dar, ne človeško delo, a kjer so sprejeli to oznanilo miru, je delovalo kot kvas in je nezaustavljivo delovalo na okolico in potek zgodovine.
To oznanilo je oznanjeno najprej in predvsem vsem ubogim. Po božjem naročilu, ki so ga oznanjali preroki, bi za izraelski narod morali skrbeti kralji kot dobri pastirji. Toda v času Jezusovega rojstva je bilo drugače. Voditelji ljudstva niso bili dobri pastirji. Jezus je pozneje rekel, da se mu ljudstvo smili, ker so bili kakor ovce brez pastirja. Posebej zaničevani in brez pravic, kot so jih imeli drugi, so bili ubogi pastirji. Zato so oni prejeli oznanilo: »… danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik.« (Lk 2,11).
Za betlehemske pastirje, bi lahko rekli, veljajo napovedi preroka Izaija, ko je napovedal: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.«
2. Kako se ne bi ob tej božji pozornosti do betlehemskih pastirjev ne spomnili na papeža Frančiška, ki je spomladi napovedal in 8. decembra z odprtjem svetih vrat v baziliki sv. Petra začel sveto leto usmiljenja. V tem svetem letu želi, da bi se vsi zazrli v usmiljeni božji obraz in tudi mi vsi postali znamenje Očetovega delovanja in služili človeku v slehernem položaju, v sleherni slabosti in v sleherni potrebi. Premišljevali naj bi Jezusova dejanja sočutne ljubezni: odnos do bolnikov, grešnikov, zapostavljenih. Odpreti bi morali z deli usmiljenja srce tistim, ki živijo na najbolj obupnih obrobjih življenja, ki jih na dramatičen način ustvarja sodobni svet in Bogu odtujen način življenja. Koliko negotovosti in trpljenja je navzočega v današnjem svetu, koliko je ran. Zakaj tam, kjer se začno teptati božje pravice, se teptajo tudi človeške. Ob tem jubileju smo vsi še bolj poklicani, da zdravimo te rane z oljem tolažbe, jih obvežemo z usmiljenjem in ozdravimo z dolžno solidarnostjo in pozornostjo. Odprimo oči, da bomo videli materialno in duhovno bedo sveta. Kakor je Božji Sin stopil v temo vsega sveta, tako tudi v svetem letu stopajmo v temo in stiske svojih bratov in sester.
Po Lukovem evangeliju so pastirji izrekli samo en stavek: »Pojdimo torej v Betlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod.« (Lk 2,15). Tudi mi v božičnih praznikih v duhu poromajmo večkrat s pastirji pred jaslice. Pridružimo se njim, ki so se zbrali okrog jasli in se Najvišjemu zahvalimo za odrešenje in za osrečujoče oznanilo, da se nam je po njem razodela dobrota, človekoljubnost in usmiljenje našega odrešenika, da zdaj vemo, da smo neskončno in nepreklicno ljubljeni in da moramo to ljubezen vračati vsem, ki doživljajo na različne načine svojo duhovno temo in nemoč.
Amen.