« Nazaj na prvo stran

Diamantna maša Stanislava Škufca

26. februar 2016

V soboto, 20. februarja 2016, je v svojem 91. letu življenja obhajal diamantno mašo - 65. jubilej mašniškega posvečenja - Stanislav Škufca. Ob tej priložnosti je škof Andrej vodil somaševanje v kapeli sester de Notre Dame na Cankarjevi ulici v Novem mestu, ki jih jubilant že od leta 1978 spremlja kot hišni duhovnik v različnih hišah na Dolenjskem. Zbralo se je lepo število sobratov duhovnikov, sester redovnic in vernikov.


Škof Andrej je med sv. mašo imel naslednji nagovor:

Spoštovani gospod jubilant, gospod Stanko, sobratje duhovniki, dragi sorodniki, drage sestre de Notre Dame, dragi bratje in sestre! Ob biserni maši, dragi gospod Stanko, sem sklenil nagovor z željo in prošnjo k ljubemu Bogu: Naj Bog usliši prošnjo našo in Vam splete venec »še za diamantno mašo«. In to se je uresničilo. Ta teden, v četrtek, 18. februarja, je minilo že 65 let, odkar je svetniški škof Anton Vovk položil roke na našega jubilanta. 65 let mašništva imenujemo diamantna maša z razliko od 50-letnice – zlate maše in 60-letnice-biserne maše. Že ime jubileja pove, da so te slovesnosti redke. Diamanti so še dragocenejši kot zlato in biseri. To pa pomeni, da se danes zahvaljujemo še za več milosti, še za nekaj več kot 1800 maš več kot ob biserni maši, skupaj pa kar blizu 24.000, če ni bilo daljših bolniških dni, ko naš jubilant mogoče ni mogel maševati.

Ne bom ponavljal življenjske poti našega jubilanta, ker on tega ne želi. Naj omenim le, da je na dan sv. Stanislava, 13. novembra 1978, prišel iz Črnomlja na grad Struge k sestram notredamkam. Zapomnil si je, da so sestre takrat žagale drva. Od tedaj, torej že 38 let, jih je spremljal na tedaj Muzejsko, danes Kapiteljsko ulico in nato še na Cankarjevo, kjer še vedno mašuje, sestre pa zanj tako vzorno skrbijo, hvaležne, da imajo lahko v hiši vsak dan mašno daritev.

G. Stanko še vedno veliko moli, pa ne le rožni venec, ampak tudi mnoge litanije, ki jih je kot dober poznavalec svetnikov sestavil kar sam.

Danes je torej zahvalni dan za vse, kar je v 65 letih duhovništva naredil za razne župnije in zlasti med sestrami, saj je med njimi že več kot polovico duhovniških let.

Hkrati pa je danes priložnost za prošnjo za nove duhovne poklice, ki jih v večini evropskih škofij in marsikje po svetu zelo primanjkuje. Ni posebna redkost, pa ne le v misijonih, ampak tudi v nekdaj krščanskih deželah, da ima en duhovnik po 10 do 15 župnij.

Papež sv. Janez Pavel II. je pred leti v pismu za nedeljo duhovnih poklicev omenjal zgled vernikov v pokrajinah, ki so za dalj časa ostale brez duhovnikov. »Ob nedeljah položijo na oltar duhovniško obleko – mašni plašč in ostalo in molijo mašne molitve. Toda na oltarju je kelih prazen. Ko pri molitvah pridejo do spremenjenja (povzdigovanja), vsi utihnejo. Tedaj se šele prav zavedo, da nimajo duhovnikov. Besede posvetitve ne morejo izreči in tudi če bi jih izgovorili, ne bi bilo spremenjenja. Mesece in mesece so čakali, da je prišel kakšen duhovnik, da bi bili spet pri pravi maši in da bi zaslišali tudi besede: »Jaz te odvežem tvojih grehov.«

Da, kako malo se zavedamo, da smo vsi, če le hočemo, deležni milosti mašne daritve. Kakšno usmiljenje in ljubezen nam je skazal Gospod, ko nam je zapustil sveto daritev in druge zakramente, ki jih po duhovnikih deli, zlasti zakrament sprave, zakrament usmiljenja. In duhovnik je glavni kanal, po katerem priteka med nas in v nas Božje usmiljenje. Čeprav smo vsi kristjani po krstu in birmi poklicani, da vršimo učiteljsko službo z zglednim življenjem in besedo, je Jezus duhovnikom in škofom posebej zaupal svojo besedo. Posebej pa jih je posvetil za oskrbnike svojih svetih skrivnosti, čeprav nosimo ta zaklad v prsteni posodi svoje nebogljene osebnosti in kljub temu, da včasih nismo sposobni, da bi ga podarjali s tako čistimi nameni in z osvajalno prosojnostjo in toplino, kot ga je podarjal Jezus.

Rekel sem, da naj bo to dan zahvale in prošnje za nove duhovniške in redovniške poklice. Bogu smo neizmerno hvaležni zanje. Naj ob praznovanju 10-letnice škofije omenim dejstvo, da smo imeli ob ustanovitvi škofije le enega bogoslovca, danes pa, »hvala Bogu«, enajst in letos, če Bog da, se bomo veselili štirih novih maš. Takrat pred desetimi leti smo se še z dvomi, da ne rečem nekim obupom spraševali, kako bo, če ne bo mladih duhovnikov. Upam, da se ta tok ne bo prekinil. Pogoj je le, da ne bo utihnila zaupna in verna molitev za duhovniške in  redovniške poklice. Tudi ženski redovniški poklici so nam nujno potrebni. Dejavnost Cerkve bi bila brez njih zelo okrnjena in osiromašena.

Jubilant g. Stanko je velik častilec Matere Božje, zato smo vzeli obrazec za t.i. Marijino mašo. V letu, ko nas papež Frančišek poziva, da zremo v Obličje Očetovega usmiljenja, ki se je rodilo iz Device Marije, nam bo Marija pomagala postajati odsev tega obličja sredi našega vsakdana. V letu obiska kipa fatimske Marije pri nas pa prosimo za nove duhovne poklice, za spreobrnjenja in za obilne sadove svetega leta.

škof Andrej Glavan