Izjava SŠK ob 80. obletnici izvensodnih pobojev po koncu II. svetovne vojne

Vojna je prinesla neizmerno trpljenje, razdelila narodno skupnost in za seboj pustila številne odprte rane, ki so še danes vir bolečine in nerazumevanja. Boleča narodna rana so nepokopane žrtve. Pokop vseh pobitih je temeljno človeško, pravno in civilizacijsko dejanje. Oviranje tega pokopa ali njegovo zavlačevanje pomeni kršenje človekovega dostojanstva in njegovih temeljnih pravic ter onemogoča spravni proces in sožitje v slovenskem narodu.

V Katoliški Cerkvi v Sloveniji smo zavezani temeljnim vrednotam evangelija: resnici, pravičnosti, odpuščanju, spravi in spoštovanju vsakega človeškega življenja. Vsaka žrtev, ne glede na narodnost, politično prepričanje ali vlogo v zgodovinskih dogodkih, ima pravico do dostojnega groba, molitve in spoštljivega spomina. Mrtvi ne smejo biti žrtve različne interpretacije preteklosti niti talci aktualnih ideoloških sporov.

Želimo si sprave, ki ne bo pozaba ali molk, temveč iskreno prizadevanje za celovito resnico, ki priznava vsako obliko trpljenja, brez potvarjanja zgodovine. Samo resnica nas bo osvobodila (prim. Jn 8,32).

Zavzemamo se za družbeni pogovor, ki temelji na resnici in sočutju ter presega obsojanje ali delitve. Cerkev želi z evangeljsko vizijo in molitvijo spremljati slovenski narod pri zdravljenju ran in pri gradnji skupne prihodnosti. Naj nas pri tem opogumijo besede apostola Pavla: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,32).

Ob tej obletnici pozivamo odgovorne v družbi in vse državljane, da si skupaj prizadevamo za:

1. Jasno in pošteno priznavanje vseh oblik nasilja in obsodbo zločinskih izvensodnih pobojev, ne glede na to, kdo jih je povzročil.
2. Dostojen in pieteten pokop vseh umrlih, zlasti žrtev povojnih pobojev, ki še vedno nimajo groba. Nedopustno je, da izkopane žrtve pomora v jami pod Macesnovo gorico še vedno niso pokopane.
3. Določitev in ureditev trajnega mesta zadnjega počitka nasilno umorjenih žrtev, ki naj bodo tudi oprane madeža izdajalstva. Kot najbolj primeren kraj pokopa vidimo pokopališče na ljubljanskih Žalah.
4. Spodbujanje neodvisnega zgodovinskega raziskovanja in iskanje soglasja o zgodovinskih dejstvih, ki ne služi ideološkim ciljem, ampak celovitemu razumevanju preteklosti.
5. Vzgojo za mir, spoštovanje človekovega dostojanstva in narodno sožitje, še posebej med mladimi generacijami.
6. Konkretna dejanja sprave, kot so skupne spominske slovesnosti, postavitev spominskih obeležij ter pobude, ki krepijo zaupanje in medsebojno spoštovanje.

V veri v Boga, Gospodarja zgodovine, kličemo, naj vse nas vodi na pot resnice, sprave in miru. Jubilejno sveto leto nam odpira nova vrata upanja: to so vrata vere v Božje odpuščanje in odrešenje, v moč sprave in ljubezni. Naj nas spomin na tragične dogodke spodbuja, da bomo zoreli v odgovornosti in edinosti pri graditvi prihodnosti. Ne dajmo se premagati hudemu, temveč premagujmo húdo z dobrim (prim. Rim 12,21).

Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference

Peter Štumpf, koprski škof in administrator soboške škofije, podpredsednik Slovenske škofovske konference

Stanislav Zore, ljubljanski nadškof-metropolit

Alojzij Cvikl, mariborski nadškof-metropolit

Maksimilijan Matjaž, celjski škof

Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof

Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof

vir: Katoliška cerkev