Ob 150-letnici rojstva častitljivega Božjega služabnika škofa Janeza F. Gnidovca
Letošnje praznovanje Vincencijevega dneva pri lazaristih na Taboru v Ljubljani, zadnji dan meseca septembra, je potekalo tudi v znamenju 150 letnice rojstva častitljivega Božjega služabnika škofa Janeza Frančiška Gnidovca.
Janez Frančišek Gnidovec se je rodil 23. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec. Bil je tretji otrok očeta Jožefa in matere Jožefe, rojene Pust. Že v domači družini je dobil zgled žive vere. Prvi razred ljudske šole je obiskoval v domačem Ajdovcu, nadaljeval pa jo je v Novem mestu, kjer je od leta 1884 do 1892 obiskoval še frančiškansko gimnazijo. Bil je zelo nadarjen za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja: kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Že kot gimnazijec je bil znan kot molivec pred Najsvetejšim. Že takrat se je pokazala značilna poteza njegove osebnosti, da je bil strog do sebe, a blag in človeško topel do svojih bližnjih.
Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje. V mašnika je bil posvečen 23. julija 1896. Tri leta je bil kaplan v Idriji in zatem dve leti v Vipavi. V Idriji se je srečal s socialno bedo rudarjev in je pomagal, kjer je mogel. Gojil je nesebično ljubezen do bolnikov in na vseh svojih dušnopastirskih postojankah skrbel za duhovni dvig župljanov. Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je poslal študirat na Dunaj, ker je potreboval izobražene profesorje za nastajajočo gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Na Dunaju je leta 1904 diplomiral iz klasičnega jezikoslovja in doktoriral iz filozofije. Ob odprtju Škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano, jeseni leta 1905, je bil dr. Janez Gnidovec imenovan za njenega ravnatelja. Bil je uspešen profesor, mentor dijakom in odločen ravnatelj Leta 1919 je odstopil kot ravnatelj in s škofovim dovoljenjem vstopil v Misijonsko družbo lazaristov. Pri Lazaristih je videl uresničitev karitativnega dela in duhovne poglobitve. Papež Pij XI. ga je 29. oktobra 1924 imenoval za škofa v Skopju. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: »Vsem sem postal vse«.
Stanje v škofiji je v težkih razmerah uspel prenoviti s svojim oznanjevanjem, obiski župnij in družin, s pastirskimi pismi in gradnjami cerkva. Največ pa je storil z apostolsko gorečnostjo, osebnim pričevanjem, ponižnostjo, skromnostjo, zatajevanjem, uboštvom, predvsem pa z molitvijo in češčenjem Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.
V Skopju je zgradil zavetišče za najbolj zapuščene otroke. Makedonci, pravoslavni in muslimani so ob opazovanju Gnidovčeve ljubezni do revežev in njegove pobožnosti že takrat govorili, da je njegovo življenje svetniško. Bil je blizu oddaljenim in ubogim in je tako živel edinost s pravoslavnimi in muslimani. Njegova škofovska služba je bila eno samo neprestano darovanje: božje ljubezni, ki ga je razvnemala, materialne pomoči, ki je nikomur ni odrekel, življenjske moči, ki je v hudih naporih naglo izgorevala. Bolan in izčrpan se je vrnil na zdravljenje v Ljubljano, kjer je umrl 3. februarja 1939 in bil 6. februarja pokopan pri Sv. Križu na ljubljanskih Žalah med sobrati lazaristi.
Leta 1978 je je pričel škofijski postopek, da bi bil razglašen za blaženega. Leta 2010 je papež Benedikt XVI. objavil odlok o junaški stopnji krepostnega življenja. Dne 29. 9. 2010 so njegove posmrtne ostanke iz Žal prenesli v cerkev Srca Jezusovega v Ljubljani, na Tabor. Številni verniki se mu priporočajo v svojih molitvah, da bi bili uslišani na njegovo priprošnjo. Novomeška škofija je vesela in ponosna, da je iz njenih duhovnih korenin zrasel tako velik duhovni lik, ki je vzor mnogim kristjanom, v njihovi hoji za Kristusom. Pogosto se mu priporočajmo v molitvi, da bi pri Bogu izprosil čudež in bil tako prištet tudi med blažene in svetnike katoliške Cerkve.
msgr. mag. Igor Luzar
Viri: spletna stran Škofije NM, revija Ognjišče, svetniki.org., spletna stran lazaristi.