Poročilo o letnem zasedanju predsednikov škofovskih konferenc Evrope v Fatimi (7.–10. oktober 2025)
V znamenitem romarskem središču Fatima na Portugalskem je od 7. do 10. oktobra 2025 potekalo letno plenarno zasedanje predsednikov škofovskih konferenc Evrope, ki ga organizira Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE). Iz Slovenije se je zasedanja udeležil novomeški škof Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference.
Letošnje srečanje, posvečeno temi »Kako biti misijonarski učenci v sekularizirani Evropi«, je združilo predsednike škofovskih konferenc z vsega kontinenta, predstavnike Svetega sedeža, strokovnjake s področja teologije, družboslovja in kulture ter druge cerkvene ustanove. Namen srečanja je bil razmišljati o poslanstvu Cerkve v hitro spreminjajočem se evropskem prostoru, zaznamovanem z globoko sekularizacijo, kulturnimi spremembami in novimi družbenimi izzivi. (prim. https://www.ccee.eu/?lang=en)
Srečanje se je začelo v torek, 7. oktobra, s slovesno sveto mašo v baziliki Marije Rožnega venca, ki jo je daroval škof José Ornelas Carvalho, predsednik portugalske škofovske konference. Med bogoslužjem so predsedniki škofovskih konferenc simbolično posvetili Evropo in svoje poslanstvo Mariji, Kraljici miru. Naslednje jutro, 8. oktobra, se je zasedanje nadaljevalo s sveto mašo v kapeli prikazovanj, ki jo je daroval nadškof Gintaras Grušas, predsednik CCEE in nadškof Vilne. V svoji homiliji je poudaril Marijino obljubo, da bo »na koncu zmagalo njeno brezmadežno Srce«, kar po njegovih besedah pomeni klic k spreobrnjenju iz strahu v zaupanje, iz zamer v usmiljenje in iz pesimizma v upanje.
Po maši so udeležence pozdravili domača gostitelja, škof Ornelas in rektor fatimskega svetišča, p. Carlos Pedrosa Cabecinhas. Sledil je uvodni govor nadškofa Grušasa, ki je udeležencem predstavil širši okvir srečanja. Opozoril je na trpljenje narodov, ki so ujeti v vojne, zlasti v Ukrajini in Sveti deželi, ter ponovil papeževe pozive proti »perverzni zlorabi moči«. Po njegovih besedah mora Cerkev v takšnih razmerah ohranjati glas upanja, biti blizu ljudem in kazati solidarnost z ranjenimi. Spomnil je tudi na bližajoči se podpis nove redakcije ekumenske listine Charta Oecumenica in papeževo apostolsko potovanje v Nicejo, Istanbul in Libanon, ki naj bi bilo znamenje edinosti in miru. Posebej je poudaril, da sinodalnost ni le proces, ampak način cerkvenega življenja in misijonskega delovanja. »Sinodalnost je pot, ki omogoča, da Cerkev hodi skupaj, posluša vse svoje člane in ponovno odkrije poklicanost vsakega krščenega,« je dejal.
V prvem delu zasedanja so sledila poročila o družbeni, politični in cerkveni situaciji v Evropi. Govorili so apostolski nuncij pri Evropski uniji msgr. Bernardito Auza, predsednik Komisije škofovskih konferenc EU (COMECE) msgr. Mariano Crociata, stalni opazovalec Svetega sedeža pri Svetu Evrope msgr. Marco Ganci ter predsednik in generalna sekretarka Caritas Europe, msgr. Michael Landau in ga. Maria Nyman. Vsi so poudarili potrebo po poglobljenem premisleku o vlogi Cerkve v današnji Evropi, kjer mora biti predvsem glas vesti, moralne presoje in človečnosti.
Predstavitve štirih stalnih komisij CCEE so osvetlile konkretno delo Cerkve na različnih področjih. Škof Leo Cushley je predstavil dejavnosti Komisije za družino in življenje, nadškof Zbigņevs Stankevičs Komisije za evangelizacijo in kulturo, škof Claudio Giuliodori Komisije za mlade, škof Bohdan Dzyurakh pa Komisije za družbeno pastoralo. Poročila so pokazala široko paleto dejavnosti evropskih Cerkva – od družinskih vprašanj in izzivov mladih do kulturnega dialoga, solidarnosti in varstva človekovega dostojanstva.
Pomemben del zasedanja so predstavljala osrednja predavanja, ki sta jih pripravila dva ugledna evropska strokovnjaka. Prvo predavanje je imela prof. Isabel Capeloa Gil, rektorica Katoliške univerze na Portugalskem, z naslovom »Kako biti misijonarski učenci v sekularizirani Evropi: kulturna analiza trenutne situacije«. V svojem poglobljenem razmišljanju je analizirala kulturne in duhovne izzive sodobne Evrope ter opozorila na paradoks med tehnološkim napredkom in človeško ranljivostjo. Po njenem mnenju sodobne družbe, kljub obilju informacij in materialnemu blagostanju, doživljajo globoko krizo smisla. Umetna inteligenca, vojne, podnebne krize in naraščajoče neenakosti razkrivajo ranljivost evropske kulture, ki pogosto izgublja stik s svojimi koreninami in duhovnim izročilom.
Profesorica Capeloa Gil je opozorila tudi na nevarnost kulturne polarizacije, kjer se identitete uporabljajo kot orožje, dialog pa nadomeščata ideološka zaprtost in delitev. Po njenem mnenju Cerkev v takšnem okolju ne sme postati moralni cenzor, temveč mora biti glas razločevanja, vesti in sočutja, ki zna govoriti sredi sodobne kulture. V izobraževanju in kulturi vidi osrednje orodje za gradnjo dialoga in sprave, saj prav v teh dveh razsežnostih Evropa lahko znova odkrije svoje krščanske korenine. Njeno predavanje je sprožilo živahno razpravo, ki se je nadaljevala v skupinskem delu in plenarnih pogovorih. Dan se je zaključil z molitvijo večernic, rožnim vencem in tradicionalno procesijo z baklami po svetišču Fatime.
Naslednji dan, 9. oktobra, se je zasedanje začelo s sveto mašo in molitvijo hvalnic, ki ju je vodil kardinal Jean-Claude Hollerich, podpredsednik CCEE. Udeleženci so nato prisluhnili drugemu osrednjemu predavanju, ki ga je imel prof. András Máté-Tóth, teolog in sociolog religije z univerze v Szegedu na Madžarskem. Njegov referat, naslovljen »Kako biti misijonarski učenci v sekularizirani Evropi. Družbeno-teološke razsežnosti: romarji upanja«, je ponudil poglobljeno analizo zgodovinskih in družbenih razmerij v Evropi.
Profesor Máté-Tóth je evropske razmere umestil v dolgo zgodovino delitev med vzhodom in zahodom, od razpada rimskega imperija in velikega cerkvenega razkola do obdobja hladne vojne. Po njegovih besedah Evropa še vedno nosi rane preteklosti: vzhodna Evropa se pogosto spopada s posledicami totalitarizmov in s težnjo po močnih voditeljih, medtem ko zahodna družba včasih gleda na vzhod s predsodki in nerazumevanjem. Kljub temu pa te meje vse bolj bledijo, saj skupne krize – kot so migracije, pandemija in vojna v Ukrajini – razkrivajo, da so izzivi današnje Evrope celinski, ne regionalni.
Predavatelj je poudaril, da so današnje delitve znotraj družb pogosto globlje od starih geografskih meja. Družbeni konflikti glede etičnih vprašanj, družine in spolnosti, pa tudi identitetne politike, kažejo, da Evropa potrebuje nov duhovni kompas. V tem okviru ima Cerkev posebno poslanstvo: postati nosilka upanja, sprave in odpuščanja. Po njegovih besedah mora Cerkev črpati iz bogate tradicije svojih papežev – Janeza Pavla II., Benedikta XVI., Frančiška in Leona XIV. – ki so poudarjali potrebo po osebni veri, samorefleksiji, teološki pismenosti in svobodi od političnih interesov. Cerkev ne sme iskati moči ali vpliva, temveč mora utelesiti usmiljenje in zaupanje ter pričevati o Bogu, ki je blizu človeku v njegovih stiskah. Predavanje je sklenil s slikovito mislijo, da Evropa ne sme več gledati nase skozi prizmo delitve med vzhodom in zahodom, temveč kot na ranjeni kontinent, ki potrebuje ozdravljenje – kot na »romanje upanja«, kjer je Cerkev poklicana biti most med kulturami in narodi.
Popoldne so se udeleženci odpravili na romanje v samostan Batalha in v svetišče Nazaré, kjer so skupaj molili večernice. Zadnji dan, 10. oktobra, se je začel s sveto mašo v kapeli prikazovanj. Dopoldanski del je bil namenjen razpravi o sinodalnem procesu v Evropi, njegovih pastoralnih posledicah in prihodnjih korakih. Razprave so se osredotočile na pomen poslušanja glasu periferij, na vlogo mladih kot nosilcev nove evangelizacije, na sodelovanje med škofovskimi konferencami ter na krepitev prisotnosti laikov in žensk v življenju Cerkve.
Zasedanje se je zaključilo z zahvalno molitvijo in sklepnim nagovorom predsednika CCEE, ki je Fatimo označil za »duhovno središče, kjer Evropa lahko znova odkrije svojo dušo«. V povzetku celotnega srečanja so udeleženci izpostavili, da sekularizacija ni zgolj nevarnost, ampak tudi priložnost za prenovo Cerkve, ki je poklicana, da prinaša dialog, razločevanje in upanje.
Evangelizacija v današnji Evropi pomeni predvsem pričevanje – ne z besedami, temveč z življenjem, ki odseva usmiljenje in pristno vero. Evropa, ranjena od zgodovinskih delitev in novih ideoloških zidov, potrebuje duhovno spravo. Ključ do te prenove ostajata kultura in izobraževanje, ki sta temelj dialoga med generacijami in kulturami.
V duhu sklepnega nagovora nadškofa Grušasa se je srečanje sklenilo z mislijo, da Evropa potrebuje nove priče upanja – ljudi, ki verujejo, da Bog še vedno prebiva med nami, tudi sredi sekulariziranega sveta.
Prihodnje srečanje predsednikov evropskih škofovskih konferenc bo konec oktobra 2026 v Salzburgu.
msgr. dr. Andrej Saje,
predsednik Slovenske škofovske konference
