Kardinal Re pri sveti maši za izvolitev rimskega škofa: Naj bo izvoljen papež, ki ga potrebuje naš čas

Dragi kardinali volivci, dragi bratje in sestre.

V Apostolskih delih beremo, da so po Kristusovem vnebohodu in pričakovanju binkošti vsi enodušno vztrajali v molitvi z Jezusovo materjo Marijo (Apd 1,14). Prav to počnemo tudi mi nekaj ur pred začetkom konklava, pod pogledom Marije, ki je postavljena ob oltarju, v tej baziliki, ki se dviga nad grobom apostola Petra.

Z nami je združeno vse Božje ljudstvo s svojim verskim čutom, ljubeznijo do papeža in zaupnim pričakovanjem. Tukaj smo, da bi klicali pomoč Svetega Duha, izprosili njegovo luč in moč, da bi bil izvoljen papež, ki ga Cerkev in človeštvo potrebujeta na tej težki, kompleksni in nemirni zgodovinski prelomnici.

Moliti in klicati Svetega Duha je edina prava in ustrezna drža, medtem ko se kardinali volivci pripravljajo na dejanje najvišje človeške in cerkvene odgovornosti ter na izbiro izjemnega pomena; človeško dejanje, pri katerem je treba opustiti vsak osebni vidik ter imeti v mislih in srcu samo Boga Jezusa Kristusa ter dobro Cerkve in človeštva.

V evangeliju, ki je bil razglašen, so odmevale besede, ki nas vodijo v središče Jezusovega najvišjega sporočila-oporoke, ki ga je izročil svojim apostolim na večer poslovilne večerje v zgornji sobi: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Kot da želi natančno določiti ta »kakor sem vas jaz ljubil« ter nakazati, kako daleč mora iti naša ljubezen, Jezus zatem zatrdi: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).

To je sporočilo ljubezni, ki ga Jezus opredeli kot »nova« zapoved. Nova zato, ker opomin iz Stare zaveze »Ne delaj drugim tega, kar ne želiš, da se zgodi tebi« spremeni v pozitivnega in ga zelo razširi.

Ljubezen, ki jo razodeva Jezus, ne pozna meja in mora biti značilna za misli in dejanja vseh njegovih učencev, ki morajo s svojim ravnanjem vedno izkazovati pristno ljubezen in se zavzemati za gradnjo nove civilizacije, ki jo je Pavel VI. imenoval »civilizacija ljubezni«.  Ljubezen je edina sila, ki lahko spremeni svet.

Jezus nam je dal primer te ljubezni na začetku zadnje večerje s presenetljivo gesto: spustil se je na raven služenja drugim in umil noge apostolom, brez razlikovanja, ne da bi izključil Juda, ki ga je izdal.

To Jezusovo sporočilo se navezuje na tisto, kar smo slišali v prvem berilu, v katerem nas je prerok Izaija spomnil, da je temeljna lastnost pastirja, pastirjev, ljubezen do popolne podaritve samega sebe.

Iz liturgičnih besedil tega evharističnega obhajanja torej prejemamo povabilo k bratski ljubezni, medsebojni pomoči in zavzetosti za cerkveno občestvo in univerzalno človeško bratstvo. Med nalogami vsakega Petrovega naslednika je tudi skrb za rast občestva: občestva vseh kristjanov s Kristusom; občestva škofov s papežem; občestva škofov med seboj. Ne gre za samoreferenčno občestvo, ampak za občestvo ljudi, narodov in kultur, ki mu je mar, da je Cerkev vedno »dom in šola občestva«.

Tu je tudi močan poziv k ohranjanju edinosti Cerkve v smeri, ki jo je Jezus začrtal apostolom. Edinost Cerkve želi Kristus; edinost, ki ne pomeni uniformnosti, ampak trdno in globoko občestvo v različnosti, če le ostajamo vedno v popolni zvestobi evangeliju. Vsak papež uteleša Petra in njegovo poslanstvo ter tako predstavlja Kristusa na zemlji; on je skala, na kateri je zgrajena Cerkev (prim. Mt 16,18). Izvolitev novega papeža ni navadna zamenjava oseb. Izvolitev novega papeža je vedno apostol Peter, ki se vrača.

Kardinali volivci bodo svoj glas izrekli v Sikstinski kapeli, kjer – kot pravi apostolska konstitucija Universi dominici gregis – »vse prispeva k zavedanju Božje navzočnosti, pred katero bo moral nekega dne vsak moral priti, da bi bil sojen«.

Papež Janez Pavel II. je v svojem Rimskem triptihu upal, da bo v urah velike odločitve z glasovanjem Michelangelova podoba Jezusa Sodnika vsakega spomnila na veliko odgovornost, da »najpomembnejše ključe« položi v prave roke.

Molimo torej, da nam Sveti Duh, ki nam je v zadnjih sto letih dal vrsto resnično svetih in velikih papežev, v dobro Cerkve in človeštva sedaj podari papeža po Božjem srcu.

Molimo, da bi Bog Cerkvi dodelil papeža, ki bo znal najbolje prebuditi vest ter moralno in duhovno energijo vseh ljudi v današnji družbi, za katero je značilen velik tehnološki napredek, ki pa pozablja na Boga.

Današnji svet od Cerkve veliko pričakuje v zvezi z varovanjem tistih temeljnih človeških in duhovnih vrednot, brez katerih človeško sobivanje ne bo boljše in ne bo prineslo dobrega za prihodnje rodove.

Naj blažena Devica Marija, Mati Cerkve, posreduje s svojo materinsko priprošnjo, da bo Sveti Duh razsvetlil misli kardinalov volivcev in jih naredil soglasne pri izvolitvi papeža, ki ga potrebuje naš čas.

vir: Katoliška cerkev