Nagovor škofa msgr. dr. Andreja Sajeta ob prazniku Marijinega vnebovzetja na Zaplazu, 15. avgusta 2025
Obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja, ki izraža eno najbolj tolažilnih verskih resnic. Ta praznik kaže, kako globoko Bog spoštuje človeško telo. Ko je po koncu zemeljske poti vstopila v Božjo slavo z dušo in telesom, se je izpolnila obljuba, ki velja tudi za vse verujoče.Marijino vnebovzetje krepi našo vero in krščansko upanje, da je vsak korak vere in zvestobe Božjemu načrtu poln smisla in vodí v življenje.
Marijina drža se najprej odlikuje v njeni trdni veri. Kot Gospodova učenka je z odprtim srcem sprejela Božjo besedo in jo nosila v sebi – najprej v veri, nato tudi v telesu. Njeno življenje je v celoti kazalo ljubezen, ki ne išče svoje koristi, temveč živi v služenju.
Marija je bila »milosti polna« – polna zaupanja in odprtosti za Njegovo voljo. Njeno življenje ni bilo brez težav: doživela je stiske, negotovost in bolečino. A v vsem tem je ostala zvesta in je verovala, da je Bog z njo. Njegova milost jo je vodila in krepila. Ob sebi je imela tudi ljudi, ki so jo podpirali – Jožefa, Elizabeto, učence.
Tudi mi imamo svoje poslanstvo. Vsakemu Bog daje milost, ki je potrebna za pot, po kateri nas vodi. Ta milost deluje takrat, ko nanjo odgovorimo z vero – ko se odpremo in sprejmemo Božjo navzočnost v vsakdanjih trenutkih. Marija nas uči, da je pot do nebes pot zaupanja in zvestobe, tudi sredi preizkušenj. Naj nas njen zgled spomni, da v Božjih očeh nismo sami: On je z nami, ob nas so ljudje, ki nam pomagajo.
Evangelij nam prinaša prizor Marijinega obiska tete Elizabete. V njenem glasu, polnem vere in pričakovanja, Elizabeta začuti bližino in navzočnost Odrešenika. Enaka bližina se uresničuje tudi v evharistiji. Kdor prejema telo Kristusa, doživlja tisto edinstveno bližino, ki je nekoč bivala v Marijinem telesu. Po njej postajamo tudi mi kraj Božje navzočnosti.
Marija je kot svetilnik v času stisk. Čas, v katerem živimo, kliče po trdnosti, sočutju in luči. Svet je zaznamovan z nemiri, nesoglasji in preizkušnjami, toda pogled k Mariji odpira novo obzorje. Njena prisotnost daje gotovost, da je Bog vedno navzoč v zgodovini, v Cerkvi in v našem vsakdanjem življenju. Zato radi romamo v Marijina svetišča in se ji priporočamo.
Sveti Bernard (1090–1153) je spodbujal: »Če se tvoje srce znajde v viharju – poglej zvezdo, pokliči Marijo!« V vsakem trenutku svojega zemeljskega življenja je bila blizu Sinu – prav tako ostaja blizu vsakemu človeku, ki hrepeni po miru, luči in tolažbi.
Marijina drža sprejemanja življenja je neizčrpen vir navdiha. Ona je življenje sprejela brez zadržkov in ga ljubila z vsem srcem – od prvega trenutka pa do trpljenja in sprejemanja križa. Tudi mi smo poklicani, da v svojem okolju krepimo kulturo življenja: z besedo, s pričevanjem, z bližino do vsakega, zlasti do najranljivejših.
Uzakonjen samomor s pomočjo ustvarja nevarno družbeno klimo in spreminja vrednotenje človeškega življenja. Občutek odvečnosti lahko vodi nekoga do tega, da možnost samousmrtitve lahko doživlja celo kot dolžnost. Cerkev svari pred kulturo, ki človeka ocenjuje po njegovi uporabnosti, in poziva h kulturi solidarnosti, bližine in sočutja.
Odgovor na trpljenje, ki je sestavni del človeškega življenja, ni pospešena smrt, ampak več podpore življenju. Strah pred bolečino je razumljiv, vendar odgovor na trpljenje ni uzakonjena smrt, temveč okrepitev družbene skrbi za ranljive. Namesto samomora s pomočjo potrebujemo nadaljnjo sistemsko krepitev paliativne oskrbe in medčloveškobližino, ki vključuje sočutje.
Sprejemajmo življenje kot Božji dar, ne ko osebno lastnino. Ne pustimo starejših samih.Mladim rodovom pomagajmo, da bodo sprejemali starejše in da se o smrti ne bodo bali pogovarjati. Smrt ni pravica, ampak prehod v novo življenje. V tem trenutku človek ne potrebuje pospešitve konca, temveč sistemsko zdravstveno podporo in bližinosočloveka.
Hvala vsem zdravstvenim delavcem in drugim službam, duhovnikom redovnicam in redovnikom, družinam in posameznikom, ki skrbite za bolne, starejše in pomoči potrebne, jim stojite ob strani in jim lajšate trpljenje ter jim prinašate upanje.
V času, ki ga zaznamujejo negotovost, vojne in nagle družbene spremembe, se mnogi srečujejo s strahom, osamljenostjo in izgubo smisla. Na mnogih vojnih področjih umirajo ne samo vojaki, temveč tudi ženske in otroci. Nekateri umirajo od lakote.
Vrednote, kot so družina, vera in spoštovanje življenja, so pogosto potisnjene na rob. A prav v takem svetu smo kristjani poklicani k neomajnemu in trdnemu, v osebni veri ukoreninjenemu upanju. To ni slepa tolažba, temveč vera, ki črpa moč iz vstalega Kristusa – rojenega iz Marije, ki je kljub vsemu zaupala in upala.
Marijino vnebovzetje je podoba tega upanja, ki presega zemeljsko. Kot je poudarjal pokojni papež Frančišek (2013–2025), je sveto leto, ki ga obhajamo, nova priložnost, da to upanje poglobimo in delimo z drugimi (2024, Upanje ne osramoti, 1). Upanje se utrjuje skozi prejemanje zakramentov, molitev, s premišljevanjem Božje besede in vključenostjo v krščansko občestvo. Kjerkoli živimo in delujemo smo povabljeni, da na novo zaživimo iz milosti krsta.
Ob prazniku Marijinega vnebovzetja nas nagovarja vsebinski poudarek svetega leta: Živimo kot ljudje upanja. Marija že biva tam, kamor nas vodi naša pot. S svojim zgledom nas spodbuja, da stopamo v prihodnost z zaupanjem.
Zavzemimo se za življenje in pomagajmo trpečim. Okrepimo molitev za mir! Naj Gospod na Marijino priprošnjo da vsem, ki odločajo o usodi narodov in sveta, razumne in pravične odločitve.
Marija, Vnebovzeta, bodi naša priprošnjica pri Bogu in bodi z nami! Amen.
--
Foto: R. Mihevc