« Nazaj na prvo stran

Krizmena maša v novomeški stolnici

18. junij 2020

V soboto, 13. junija 2020, je v novomeški stolnici potekala trojna slovesnost. Ker na veliki četrtek letos ni bilo možno druženje, smo obhajali krizmeno mašo. Poleg tega pa smo se spomnili letošnjih duhovniških jubilejev in 20. obletnice škofovskega posvečenja škofa Glavana.

V soboto, 13. junija 2020, je v novomeški stolnici potekala trojna slovesnost. Ker na veliki četrtek letos ni bilo možno druženje, smo obhajali krizmeno mašo. Poleg tega pa smo se spomnili letošnjih duhovniških jubilejev in 20. obletnice škofovskega posvečenja škofa Glavana. Duhovniki so med mašo obnovili svoje duhovniške obljube. Ob koncu maše pa so se pridružili škofu, ko je blagoslovil in posvetil letošnja sveta olja (krstno, bolniško in sveto krizmo), ki se bodo uporabljala pri delitvi zakramentov. Med nagovorom je škof izpostavil dobre zglede letošnjih duhovnikov jubilantov, posebej biseromašnika Alfonza Grojzdka in zlatomašnikov Florijana Božnarja, Marka Burgerja, Jožeta Komljanca in Jožeta Packa, ki so se po nagovoru tudi fotografirali skupaj s škofom. Dekan Anton Gnidovec je v imenu duhovnikov ob koncu maše čestital tudi škofu ob njegovem jubileju. Ob tem so mu štirje letošnji birmanci v belokranjskih narodnih nošah izročili šopek.

 

Škofov nagovor pri krizmeni maši

Uvod

Vsem članom stolnega kapitlja, dekanom, diakonom, duhovnikom, redovnikom, redovnicam, bogoslovcem in vernikom milost in mir od Boga našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa (prim. Flp 1,2). Epidemija nam je letos preprečila vsakoletno srečanje za krizmeno mašo na veliki četrtek. Zato danes združujemo tri slavja: krizmeno mašo z blagoslovom in posvetitvijo svetih olj, obletnico posvečenja in slavje jubilantov, še posebej biseromašnika, zlatomašnikov, srebrnomašnikov in drugih  z okroglo obletnico. Vsi lepo pozdravljani. Obžalujmo najprej svoje grehe in vse opustitve, predvsem tiste v duhovniški službi.

Homilija

Dragi bratje duhovniki, še posebej jubilanti!

Ko je Jezus v soboto v nazareški shodnici prebral ta odlomek iz preroka Izaija, ga je sklenil z mislijo: »Danes se je Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21). Kristusovo poslanstvo je bilo oznanjevanje blagovesti, vesele novice, za delo vseh, ki so potrebovali telesno ali duhovno osvoboditev, še zlasti duhovno slepih. Kristusovo poslanstvo je nekoč in hoče tudi danes razodevati polnost božjega usmiljenja in pozornosti do človeka. To razodetje spreminja človekovo življenje iz nesmiselnega tavanja na zemlji v neponovljivo romanje k edinemu Očetu. Knjiga razodetja pravi: »Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov.« (Raz 1,5-6). Po duhovniškem posvečenju smo tudi mi vključeni v isto odrešenjsko poslanstvo, ki izvira iz Kristusa, velikega duhovnika. Ta udeležba je delo Svetega Duha, ki je po polaganju škofovih rok v nas vtisnil svoj pečat in nas upodobil po Kristusu, da bi bili njegovi služabniki, delivci njegovih vidnih znamenj njegove nevidne milosti.

»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil.« Te besede lahko izreče vsak izmed nas. Ob izviru našega duhovniškega posvečenja nisem jaz, niso moje želje, moje krhkosti in slabosti. Na izviru je isti Sveti Duh, ki je Jezusa Kristusa mazilil, isti  Duh, ki nam je bil dan, da bi nas napravil za Kristusove duhovnike sredi našega slovenskega ljudstva. Vemo pa, da imamo ta zaklad duhovništva v lončenih posodah, da bi bila presežnost moči Božja in ne iz nas. (2 Kor 4,7). Danes se v nas in po nas izpolnjujejo vse bistvene razsežnosti odrešenjskega poslanstva Jezusa Kristusa. Tudi v današnjem času, še zlasti prestrašeni od epidemije, potrebujemo olje veselja namesto potrtosti, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha. Poklicani smo, da zapustimo sami sebe, da bi lahko popolnoma pripadali edinemu velikemu duhovniku Kristusu in z njim »sotrpeli« s sodobnim človekom, ki je strt v srcu, jetnik, zapornik, žalujoči … V ta namen bomo obnovili danes tudi duhovniške obljube.

Danes je tudi slavje z našimi jubilanti. Vsem duhovnikom, posebej pa še njim se zahvaljujem za dušnopastirsko in drugo delo, ki ga opravljate za škofijo. Danes nam čas ne dopušča, da bi spregovoril kot po navadi na Zaplazu o vsakem jubilantu posebej.

Naj omenim posebej le biseromašnika prelata Alfonza Grojzdka in navzoče zlatomašnike Florijana Božnarja iz Sel pri Šumberku, Marka Burgerja z Velikega Trna – Sveti Duh, Jožeta Packa iz Čateža ob Savi in Jožeta Komljanca z Rake. Srebrnomašnika sta gospoda Janez Zdešar iz Velike Doline in Jože Rački iz Šentpetra – Otočec. 40 let mašništva obhajajo letos gg. Ciril Murn iz Hinj, Ludvik Žagar iz Leskovca in Peter Miroslavič iz Podzemlja. (30 letnico praznuje Tone Dular iz Škocjana in 20 let mašništva Robert Hladnik z Mirne).

Biserni jubilej, 60-letnico duhovništva, praznuje starosta naših duhovnikov Alfonz Grojzdek. V božjo čast in v spodbudo vsem drugim naj povem nekaj o njem: Je najstarejši župnik v naši škofiji, star 87 let. Rojen leta 1933 v župniji Cerklje ob Krki. Kot kaplan je služboval in nabiral pastoralne izkušnje pri slavnem župniku in dekanu Antonu Smrkolju v Zagorju, potem pa deloval kot župnik in naslednik poznejšega škofa Leniča v Sodražici, 10 let kot župnik in dekan v Zagorju ob Savi nato 17 let v Škofji Loki, 11 let v Križah pri Tržiču in zdaj že 13 let v Krškem.

Dragi Fonzi! Ne bom omenjal drugih tvojih zaslug kot to, da si pri 87 letih lahko zgled vsem duhovnikom glede pastoralne ljubezni, zavzetosti in aktivnosti tudi 40 ali še več let mlajšim duhovnikom. Danes mnogi mlajši duhovniki obupujejo nad veroukarji, kažejo utrujenost in malodušnost. Enako pastoralno ljubezen kot v Zagorju ali Škofji Loki, kjer si imel še stalno polne ali celo nabite cerkve, kažeš tudi v versko izredno hladni krški župniji. Rekel si si, če ni vernikov v cerkev, grem pa jaz k njim, in začel si s pastoralnimi obiski, molitvenim bogoslužjem, celo družinskimi katehezami po hišah, zlasti v oktobru, adventu in postu. Hvala ti za zgled pastoralne vneme. Prepričan sem, da te v nebesih čaka biserna krona.

Čisto na kratko naj omenim še zlatomašnike Grojzdkovega naslednika kot župnika in dekana v Zagorju Marka Burgerja (3 leta župnik v Dobovcu, 13 let župnik in dekan v Zagorju, 16 let v Veliki Dolini, 11 let na Krki in trenutno pa že 3 leta pri Svetem Duhu na Velikem Trnu). Povsod kjer je bil, ga imajo v izredno lepem spominu. Drugi zlatomašnik g. Jože Pacek, župnik na Čatežu ob Savi. On ej trenutno starosta med župniki po župniškem stažu na eni župniji. Že 46 let je na isti župniji Čatež, kjer krščuje že vnuke svojih prvih krščencev. Ljudje pravijo, da bo obhajal zlati jubilej z zlatim srcem, ki ima razumevanje za vsakega.

Tretji zlatomašnik častni kanonik Florijan Božnar ima več pastoralnih postaj. Če omenim le prvo postajo v župniji Žiri, kjer je bil 10 let kaplan in nato župnik, 17 let je kot župnik in dekan deloval na Vrhniki, 10 let v Metliki, 9 let v Dobrniču, zdaj pa že 4 leta preživlja zasluženi pokoj na mali župniji Sela pri Šumberku v žužemberski dekaniji.

Četrti zlatomašnik je gospod Jože Komljanec, ki je bil kaplan na ljubljanskih Žalah, nato pa 13 let prizadeven župnik v Adlešičih in Preloki. 10 let je bil župnik na Raki, sedaj pa zaradi oslabelosti prav tam že 28 živi zasebno v molitvi za potrebe Cerkve.

Ob koncu pa naj omenim še posebne jubilante. Leta 1980 so bili tu na Kapitlju poleg Cirila Murna in Ludvika Žagarja posvečeni še frančiškana p. Ciril Božič, p. Peter Lavrih in p. Niko Žvokelj. Posvetil jih je škof dr. Stanislav Lenič, ki je po besedi p. Božiča že takrat, leta 1980 napovedal, da je to posvečenje nekaka napoved bodoče škofije.

Dragi zlatomašniki! Naj Bog usliši prošnjo našo in splete venec še za biserno mašo. V i pa darujte starostne težave, ki jih vsi čutimo, za nove duhovne poklice.

Amen.