Na nedeljo svete družine, 27. decembra 2015, je škof Glavan v novomeški stolnici daroval tradcionalno mašo za domovino, h kateri so posebej povabljeni tudi župani s področja novomeške škofije in predstavniki novomeškega kulturnega življenja (visoko šolstvo). S povabljenimi se je škof po maši srečal na kratkem srečanju za izmenjavo voščil.
Uvod
Spoštovani duhovniki in diakon, župani, direktorica mestne občinske uprave, predstavniki visokega šolstva, g. poveljnik novomeškega polka, spoštovani visoki gostje in vsi, ki ste prišli danes, na praznik svete družine, da bomo tu v naši stolnici molili za našo državo Slovenijo ob 25-letnici plebiscita, ob prazniku samostojnosti in enotnosti. Zahvalili se bomo za čudež enotnosti pred 25 leti, ki se je pokazal, ko je 88,5% ob 93 % udeležbi volivcev glasovalo za samostojno Slovenijo, za duhovno prostost. Takrat je v vseh nas tlelo upanje v res svobodno, za vse državljane prijazno in ideološko neobremenjeno domovino, ki bo temeljila na pravičnosti, spoštovanju in vladavini prava.
Kljub temu, da s stanjem duha v državi, kot so v teh dneh mnogi ugotavljali, večina ni zadovoljna, pa smo za samostojno državo vsi hvaležni Bogu in tistim, ki so na tem delali.
Dragi bratje in sestre! Priznajmo in obžalujmo najprej svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
Homilija
Dragi bratje in sestre v Kristusu!
Na prvo nedeljo po božiču v vesoljni Cerkvi obhajamo praznik svete družine, ki jo najdemo v jaslicah in je pozneje živela v Nazaretu, vmes pa doživljala preganjanje in begunsko zgodbo v Egiptu.
Danes prosimo za vse naše družine, tiste, ki ne brez truda in odpovedi doživljajo košček raja na zemlji, pa tudi vse, ki so ranjene in v različnih preizkušnjah.
Božja beseda nam je dala nekaj napotkov, kako doseči osrečujoče družinsko življenje: »Srditost, jeza in vpitje in zmerjanje naj izmed vas izginejo z vso hudobijo vred.« (Ef 4,31). Kako hitro ranijo, podro družinsko harmonijo pretrde in žaljive besede, za katere velja: »beseda izrečena, ne vrne se nobena.« V letu usmiljenja naj se še posebej vtisnejo besede: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu nam odpustil … Posnemajte Boga kot ljubljeni otroci in živite v ljubezni.«
To življenje ni mogoče brez odpovedi sebičnim željam, brez težav in truda. Toda z rojstvom Jezusa Kristusa v Betlehemu je možno, ker nam je z njim zasvetilo Sonce pravičnosti.
V rimskem cesarstvu so okoli zimskega obrata ali solsticija, ko sonce začne spet počasi pridobivati moč, praznovali poganski praznik Rojstni dan nepremagljivega sonca. To nepremagljivo Sonce, to neugasljivo luč in vir božanske energije kristjani prepoznavamo v Otroku iz Betlehema. Vemo in verujemo, da ta luč ne more več ugasniti in umreti, saj ima že v rokah poslednjo zmago. Božič je za nas pravi, nepreklicni, neuničljivi zimski in življenjski preobrat in preobrat človeške zgodovine.
II. Božji Sin pa nam je z učlovečenjem in svojim zgledom in ravnanjem in z učenjem svoje nove zapovedi ljubezni, o usmiljenju in odpuščanju, dal luč in še vedno daje moč tudi za življenje, da bi ne le družina, ampak tudi naše širše skupnosti mogle živeti kot družine. Družina je božja podoba in odsev Svete Trojice, če vlada v njej ljubezen, ki zna odpuščati, ki je potrpljiva, usmiljena, ki ne išče sebično le dobro in korist zase, ampak za skupno dobro.
Ko pa se nekdo začne povzdigovati nad druge, nastane nemir, ljubosumje, poglablja se neenakost in posledično needinost.
Zgodovina odrešenja je ena sama zgodba o iskanju in o boju za edinost. V podobi rečeno je Bog vso večnost sanjal, da bo njegova družina človeštva povezana z njim in med seboj. Toda dramatična svetopisemska pripoved je drugačna. Začne se z grehom, ko mož obtožuje ženo, da ga je zapeljala v greh, Kajn ubije iz zavisti svojega brata, v Babilonu so se ljudstva sprla in razkropila, zdelo se je, kot da je božji načrt propadel. Vendar Bog se ne vda in se trudi, da bi se človeška družina spet združila. Začne z Noetom, z izvolitvijo Abrahama in rojstvom izvoljenega ljudstva, vse dokler se ne odloči, da na svet pošlje svojega Sina in zaupa veliko nalogo, da v eno samo družino zbere razkropljene otroke, da podre zidove ločitev in sovraštva med narodi in tako ustvari eno samo novo ljudstvo. Še njegova zadnja daljša molitev je bila, »da bi bili vsi eno«. Ta edinost in vsakršno razumevanje v različnosti je Božji dar, za katerega moramo moliti. Égalité, liberté, fraternité, (enakost, resnična svoboda, bratstvo) so popolna utopija, če jih ne izmolimo kot božji dar in če se zanje navdihnjeni po Jezusovem nauku tudi sami ne trudimo.
Zato pri mašah za našo slovensko domovino zanjo molimo, da bi si v luči svoje zgodovinske odgovornosti z vsemi ljudmi dobre volje prizadevali za bolj pravično in solidarno družbo, solidarno do revnih in kakor koli zapostavljenih, da si bomo prizadevali za zmanjševanje prepada med bogatimi in revnimi, za uveljavitev evangeljskih vrednot poštenosti in pravičnosti, na področju politike, gospodarstva, šolstva, družine in javnih občil, narodne sprave. Vsak od nas pa naj postane odgovoren državljan, ki bo ljubil domovino ter pokončen kristjan, ki bo trdno stal na skali vere.
Spoštovani!
Hvala, da ste prišli. Naj na koncu vsem zaželim srečno in zdravo novo leto. Naj bodo vsi dnevi blagoslovljeni od njega, ki vodi čase in vekove, na čigar dlan smo vsi zapisani.
Amen.