Na praznik Srca Jezusovega, 12. junija, je v stari gotski cerkvi zunaj klavzure pleterskega samostana škof mons. Andrej Glavan v duhovnika posvetil kartuzijana br. Mihaela Marija Mamića. »Sam si je izbral ta praznik, ki pooseblja neskončno božjo ljubezen, za dan posvečenja. Potem ko se je že popolnoma predal in izročil Kristusu pri slovesnih obljubah,« je na začetku slavja dejal škof. V pridigi pa je poudaril: »Vsi kontemplativci, še posebej kartuzijani kot puščavniki, ste nekakšne korenine, ki skrite črpajo moč pri izviru srečanja z Bogom in ta duhovni sok posredujejo drugim organom Cerkve … Redovniški poklic kartuzijana ima za prvi namen molitev in združenje z Bogom v kontemplaciji. Pred svetom naj bi pričal, da Bog zadošča.« Novomašniku p. Mihu je zaželel: »Čim bolj boš upiral pogled v Jezusa, čim bolj boš vanj zaljubljen in doživljal lepoto svoje poklicanosti kot kartuzijan in duhovnik, tem bolj bo tisto, kar si zapustil za sabo, izgubljalo svojo privlačnost.« Posvečenja so se udeležili vsi samostanski duhovniki (šest) in bratje (trije), osem drugih duhovnikov, bližnji sorodniki novomašnika ter več kot sto vernikov. Pri maši so izmenjaje peli menihi, cerkveni pevski zbor župnije Šentjernej in ljudstvo.
Jože Potrpin, Družina
Uvod: Danes na slovesni praznik Jezusovega Srca, v letu posvečenega življenja, smo se zbrali k mašniškem posvečenju kartuzijana, p. Mihaela (Petra) Mamića. Sam si je izbral ta praznik, ki pooseblja neskončno Božjo ljubezen, za dan posvečenja. Potem ko se je že popolnoma predal in izročil Kristusu v slovesnih obljubah, da želi živeti posvečeno življenje kot puščavnik po načinu, kakor ga je začrtal sv. Bruno, bo danes z mašniškim posvečenjem pridružen zboru duhovnikov.
Lepo pozdravljam vso pletersko samostansko skupnost s p. priorjem Frančiškom na čelu, vse duhovnike in redovnice, vse sorodnike iz rodne Dalmacije in vse navzoče, ki ste prišli, da boste molili za p. Mihaela in nove duhovniške in redovniške poklice.
Dragi bratje in sestre!
Papež Frančišek je razglasil leto posvečenega življenja. O redovnikih in redovnicah je izrekel pomenljive besede: »So možje in žene, ki lahko prebudijo svet. Posvečeno življenje je preroštvo. Bog nas prosi, da izstopimo iz gnezda, ki nas obdaja, in se odpravimo na meje sveta ter se pri tem izogibamo skušnjavi, da bi jih udomačili. To je najkon-kretnejši način posnemanja Gospoda.«
Prvi del temeljnega dokumenta, ki govori o posvečenem življenju Znova začeti pri Kristusu, ima naslov: Posvečeno življenje – navzočnost Kristusove ljubezni sredi občestva. Tam je rečeno: »Današnja družba pričakuje in hoče videti v njih oprijemljiv odsev Jezusovega delovanja, njegove ljubezni do vsakega človeka brez razlikovanja ali kakovostnih pridevkov« (čl. 2). In nadaljuje: »Njihovo življenje izpričuje ljubezen do Kristusa, ko hodijo za njim, kot jim predlaga evangelij, in z notranjim veseljem prevzamejo isto obliko življenja, kot jo je On izbral zase. Čeprav ta hvalevredna zvestoba ne išče druge potrditve razen tiste, ki jo daje Gospod, sestavlja živ spomin na to, kako je živel in deloval Jezus kot učlovečena Beseda pred Očetom in pred brati« (čl. 5).
S »odsev Jezusovega delovanja, njegove ljubezni« in »prevzamejo isto obliko življenja« kot On ter zato sestavljajo »živ spomin« na Jezusov način življenje – to so čudoviti izrazi, smisla posvečenega življenja.
Zato bomo danes posebej prosili za p. Mihaela in vse kartuzijane, da naj jim Sveti Duh še bolj oblikuje srca po Jezusovem Srcu.
Dragi p. Mihael!
Sam si izjavil v pogovoru: »Poklic kartuzijana je biti zaljubljen v Boga samega, tja do preproste pozabe nase.« Res, vsi kontemplativci, še posebej kartuzijani kot puščavniki, ste nekakšne korenine, ki skrite črpajo moč pri izviru srečanja z Bogom in ta duhovni sok posredujejo drugim organom Cerkve. Čeprav si že od samega otroštva še posebej od prvega obhajila zaznaval Božji klic in Jezusu govoril: »Jezus, ti si ves moj, jaz sem ves tvoj,« si začel tudi z izkušnjo, da se je treba podati za Jezusom s križem odpovedi, skušnjav in preizkušenj. Redovniški poklic kartuzijana ima za prvi namen molitev in združenje z Bogom v kontemplaciji. Pred svetom naj bi pričal, da Bog zadošča. Bistvo poklicanosti kontemplativca je okušati in pričevati, »kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina« Kristusove ljubezni (prim. Ef 3,18), ki presega vsako spoznanje in vsako drugo ljubezen.
Pa vendar si bo treba v težavah velikokrat priklicati tudi Jezusove besede, ki jih je izrekel na poti v Jeruzalem, kjer se je moralo s križanjem dopolniti njegovo poslanstvo. Ko je Jezus videl, da hočejo mnogi z njim, jih je opozoril, da ta pot zahteva pogum in odločnost, s kakršno se je on odločil, da do kraja izpolni Očetovo voljo. Jezus je dobro vedel, da prvotnemu navdušenju lahko sledi malodušnost. Ko enkrat nekdo začne živeti za Boga in njegovo kraljestvo, se ne more vrniti po tisto, kar je zapustil. Jezus je zato malo pred smrtjo rekel: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,62).
Ko nas Jezus kliče, naj hodimo za njim, nam odpre nov svet, za katerega se splača pretrgati s preteklostjo, čeprav to včasih tudi zelo boli.
P. Miha! Sam si tako prepričljivo in simpatično omenil, da je bila ena od žrtev, ki jo terja avantura z Jezusom, tudi slovo od modrega morja in zahajajočega sonca nad otoki. Zapomni si za vse življenje, da polovična žrtev krvavi, popolna pa plameni. Povprečnost ne osrečuje. Povprečnost je v tem, da bi malo ljubili Jezusa, po drugi strani pa bi se vdajali navezanostim, slabostim, povprečnosti. Če smo enkrat izkusili novost in lepoto živetega evangelija, ni nič bolj v nasprotju z njim kot neodločenost, duhovna lenoba, pomanjkanje velikodušnosti, popuščanje, polovičarstvo. Predvsem človek ne sme poslušati sebičnosti.
Dragi p. Mihael Marija! Pojdi torej naprej proti cilju, ki te čaka, s pogledom uprtim v Jezusa in v Marijo, ki ti bo s svojo priprošnjo osvobajala srce za Boga, saj nosiš tudi njeno ime. Ona, Marija, naj te sprejme v svoje prečisto brezmadežno srce in te varuje.
Čim bolj boš upiral pogled v Jezusa, čim bolj boš vanj zaljubljen in doživljal lepoto svoje poklicanosti kot kartuzijan in duhovnik, tem bolj bo tisto, kar si zapustil za sabo izgubljalo svojo privlačnost.
Sam si že doživljal, kot si zapisal besede preroka Izaija: »Ne boj se, o Jakob, črviček, krdelce Izraelovo, jaz ti bom pomagal.« (Iz 41,14).
Potrudi se, da bi tvoje življenje postalo ena sama neusahljiva molitev v zavesti, da Božja milost zadostuje, da bi mogel ostati zvest do smrti.
Amen.