« Nazaj na prvo stran

Mednarodni evropski kongres za pastoralo Romov

15. april 2024

Od 12. do 14. aprila 2024 je v Lyonu v Franciji potekal Mednarodni evropski kongres za pastoralo Romov CCIT (Comite Catholique International pour le Tsiganes).

Geslo letošnjega kongresa je bilo: »Prestopati meje«. Med pripravami vsebine kongresa so se pripravljalci spraševali, kateri izraz bi bil najbolj primeren: meje, mejne črte, vmesne dežele, prestopati, prekoračiti, premikati, vstopati ... Obstaja veliko besed, ki jih pomnožujejo še različni prevodi in njihove različice ter kažejo na naše "prehode" od ene državne meje do druge, pa tudi med različnimi identitetami, narodi, jeziki, moškimi in ženskami, cerkvami in religijami, pa tudi posvetnimi stališči. Iz izkušenj vemo, da je prostor teh prehodov večkrat tudi prostor konfliktov in uporov, a tudi srečanj, učenja, dialoga in – kar je poudarek kongresa - miru. Prestopanje meja naj bo predvsem prostor življenja in ne smrti.

Naslov kongresa je torej zelo kratek, vendar prinaša upanje za dialog in mir, ki ga udeleženci prinašajo v svoje skupnosti, kjer delujejo med različnimi romskimi skupnostmi. Osrednja tema je bilo razmišljanje ob Rutini knjigi iz Svetega pisma, ki ga je pripravila dr. Corinne Lanoir, profesorica svetega pisma. Z razmišljanjem je vstopila v različne življenjske situacije, ki jih je doživljala Rut, ta močna in pogumna žena, ki spreminja pot življenja v zaupanju v Božje načrte in Božjo pomoč. Ob tem je razmišljala o asimilaciji in integraciji.

Ob Rutini knjigi so se udeleženci pogovarjali o konfliktih, s katerimi se srečujejo Romi, pa tudi pastoralni delavci pri delu med Romi. Iskali so pastoralne poti dialoga, ki ob prečkanju meja odkriva predvsem človeka v spoštovanju njegovega dostojanstva in osebnosti.

Srečanje na kongresu CCIT je v tej dinamiki tisto, čemur rečemo tudi "tretji prostor", prostor, ki dovoljuje različne odnose in omogoča ponovno risanje zemljevidov, začasnih krajev srečanja, pa tudi glavnih smerokazov, cerkvenih, družbenih in političnih. Prostor, ki se, če uporabimo svetopisemsko podobo Babilona, izogiba obsedenosti z enim samim jezikom, pa tudi razpršenosti kot brezbrižnosti in arogantnosti kot sovražnosti. Namesto tega lahko, tako kot na Binkošti, opustimo nezaupanje s tem, da priznavamo darove ob vseh razlikah, v upanju, da nas bodo vodile k iskrenemu in rodovitnemu razumevanju.

Iz Slovenije so se mednarodnega kongresa udeležili Peter Kokotec, koordinator za pastoralo Romov pri Slovenski škofovski konferenci, Marjan Lampret, član sveta CCIT, s. Rozalija Laznik HKL ter zakonca Sonja in Marjan Horvat, ki delujeta v Malteški pomoči kot prostovoljca ter aktivno sodelujeta pri različnih oblikah pastorale Romov v Škofiji Murska Sobota in širše. Peter Kokotec in Sonja Horvat sta bila v letošnjem letu tudi v odboru za pripravo kongresa.

Udeležbo na kongresu so omogočili: Malteška pomoč Slovenije, Slovenska Škofovska konferenca, Škofija Novo mesto.

 

Peter Kokotec

koordinator za pastoralo Romov pri SŠK

 

Iz zaključka razmišljanja dr. Corinne Lanoir: Razmišljanje o identiteti kot poti

Svoje razmišljanje bi želela zaključiti z razmišljanjem o tem, kaj nam lahko ti prehodi meja, kultur in spominov povedo o naši identiteti.

Potovanje pomeni, da vemo, kam gremo, da nas pot nekam vodi, in ko se ozremo nazaj na prehojeno pot, razumemo, kaj smo doživeli, ter v tem najdemo tudi smisel poti.

To nas zelo skrbi v družbi, kjer se mnogi odpravijo na pot, prisiljeni zaradi nasilja ali ekonomske prisile, pa tudi zaradi potrebe po odkrivanju novih obzorij in upanja na boljše življenje; v tujo deželo pridejo kot priseljenci, popotniki, begunci, migranti - skupnosti prehodnega značaja ... Imajo sanje, ki se na poti pogosto porušijo, ne vedo vedno, kam gredo, kako bodo nadaljevali potovanje, kje se želijo ustaviti.

Obljuba, ki jo lahko najdemo v celi vrsti svetopisemskih besedil, s potmi očakov, potmi izhoda in drugimi, kot je Rutina, je, da lahko vsi ti izstopi, vsi ti izhodi postanejo poti, pomembna potovanja, ki si jih lahko zapomnimo in o katerih lahko vsak od nas še dolgo pripoveduje svojim otrokom in drugim.

To je zagotovo izziv, s katerim se soočajo naše skupnosti. Življenje je sestavljeno iz zgodb, ki jih pripovedujemo. Pripoveduje se, če se življenje sooča z zgodbami naše kulture, naše vere in zgodbami Svetega pisma. In to velja tako za posameznike kot za skupnosti; tudi v najbolj skromnem opisu poti lahko v svoji zgodbi najdem pričevanja o potovanjih, ki so jih pred mano opravili drugi. Sami sebi pripovedujemo zgodbo, ki je odmev prejšnjih pripovedi drugih, včasih pa jih na drugačen način sami reinterpretiramo.  

Zgodbe naših življenj pripovedujemo tako, da ponovno pregledamo svoje zgodbe in zgodbe od drugod. Pripovedovati o svojem življenja pomeni, da postaneš avtor lastne zgodbe, poiskati si moraš ljudi, ki te bodo poslušali in povedali, kaj se nam dogaja, da bi to lahko spremenili v načrt za pot in usodo za cilj. Vse naše zgodbe so pomembne in nam pomagajo, da v svetu lahko živimo.