Mesec junij je mesec Jezusovega Srca, za duhovnike pa tradicionalno pomeni čas, ko se spominjajo svojega duhovniškega posvečenja. Večina slovenskih duhovnikov je namreč posvečenje prejela na praznik apostolov Petra in Pavla ali bližnjih dneh. Tudi v škofijskem merilu smo se s skupnim praznovanjem spomnili vseh duhovnikov jubilantov, ki v letošnjem letu obhajajo okroglo obletnico mašniškega posvečenja. Praznično somaševanje ob tej priložnosti je na nedeljo Svete Trojice na Zaplazu vodil novomeški škof Andrej Glavan. V nagovoru je na kratko omenil življenjske postaje letošnjih jubilantov. Praznovanja sta se udeležila srebrnomašnika domači župnik in rektor zaplaškega svetišča Marko Japelj in župnik iz Dobrniča Miloš Košir. Na Zaplaz so prišli tudi jubilanti Franjo Simončič, duhovni pomočnik iz Šentjerneja (40 let mašništva), Janez Rihtaršič, župnik v Mirni Peči, in salezijanec Jakob Trček, župnik v Šentrupertu (20 let mašništva). Iz Šentruperta so prišli tudi pevci mladinskega pevskega zbora in ministranti, ki so sodelovali pri maši na Zaplazu. Svojo navzočnost pa so opravičili zlatomašnik Boris Zakrajšek, ki prebiva v duhovniškem domu v Ljubljani, izseljenski duhovnik Martin Retelj (40 let posvečenja) in Sašo Kovač, župnik v Zagradcu (10 let posvečenja).
Po maši je sledilo družabno srečanje jubilantov s škofom ob prigrizku.
Danes, na praznik Svete Trojice in na praznovanje duhovniških jubilejev iz naše škofije, pozdravljam predvsem vse navzoče jubilante, ki obhajate 50, 40, 25 in 20 let mašništva in tudi vas vernike, ki ste prišli na njihovo praznovanje in vse navzoče romarje. Skupaj z vsemi drugimi navzočimi duhovniki se bomo zahvalili Bogu za vse, kar ste s svojim služenjem za Cerkev, za vernike v različnih župnijah dobrega storili in prispevali k rasti božjega kraljestva. Oznanjali ste evangelij z besedo in zgledom, podeljevali zakramente, služili ubogim in imeli skrb za obnovo cerkva. Vse se je zapisalo v knjigo življenja s toliko sijajnejšimi črkami, kolikor več ljubezni ste vložili v vsa opravila.
Dragi bratje in sestre! Posvetimo najprej misel današnjemu prazniku Svete Trojice, ki kot sklepni portal zapira našo odrešenjsko zgodbo, ki jo vsako leto doživljamo skozi cerkveno leto od adventa do binkošti. V središču današnjega praznika Presvete Trojice je razmišljanje, molitev in češčenje Boga, Boga Očeta stvarnika, Boga Odrešenika Jezusa Kristusa in Boga Svetega Duha, ki je izvor, počelo in smisel našega obstoja in delovanja.
Skrivnost Presvete Trojice je osrednja skrivnost krščanske vere in življenja. Po božji podobi troedinega Boga smo tudi mi ustvarjeni in zato ta resnica razsvetljuje tudi smisel našega življenja.
Naš Bog – Oče, Sin in Sveti Duh – ni neka blodna kozmična sila, ni neki samovšečni samotar, ki se bori sam s seboj, kot so to mislili in govorili grški filozofi. Naš Bog je skupnost ljubezni, ki hoče, da bi tudi mi postali deležni tega občestva.
Bog, ki je ljubezen, se nam je v svoji ljubezni popolnoma daroval v Jezusu Kristusu. On se je učlovečil, da bi nam s svojim življenjem in besedo to dokazal. Dal nam je zgled, da tudi mi, ki smo po Bogu ustvarjeni, lahko v polnosti uresničimo svoje življenje, če ljubimo Boga in bližnje in drugim posvetimo svoje življenje. Človek je srečen, če ve in izkuša, da je ljubljen in če tudi sam ljubi.
K temu načinu življenja je poklican vsak kristjan, zlasti vsak duhovnik, vsak, ki je poklican, da bi bil v službi posredovanja božje ljubezni.
Dragi jubilanti! Naj na kratko predstavim vaša duhovniška leta:
1. Naj začnem pri zlatomašniku g. Borisu Zakrajšku, ki je svojo navzočnost iz zdravstvenih razlogov moral opravičiti. Njegova pot je bila zelo pestra. Najprej se je izučil za soboslikarja in pleskarja in opravljal do vojaščine ta poklic. V želji, da bi postal duhovnik, je naredil potrebne izpite na državni gimnaziji v Šentvidu in tam l. 1964 maturiral in nato vstopil v semenišče. Po dveh kaplanskih letih v Semiču je sledil misijonskemu klicu in odšel v misijone v Brazilijo. Tam je bil kaplan v stolnici, ob škofu, ki je imel le 4 duhovnike. Delal je tudi med Indijanci. Imel je veliko dela: kateheze, prvoobhajanci, krščevanja. Povsod so bile revščina in socialne razlike. Po 27 letih napornega misijonskega dela je zaradi vročine, slabe higiene in napornih poti zaradi izčrpanosti celo padel v nezavest, bil trikrat operiran in postal tetraplegik. S trdno voljo je po rehabilitaciji prišel na voziček in se usposobil, da lahko vozi prilagojen avto. Od leta 1999, torej že 20 let, živi v Duhovniškem domu v Ljubljani in že ves čas pomaga, kar more na bližnjih župnijah.
2. Srebrnomašnika sta pa domači župnik in rektor zaplaškega škofijskega romarskega svetišča g. Marko Japelj in dobrniški župnik g. Miloš Košir.
G. Marko, rojen slovenskim staršem v Argentini. Leta 1982 si se kot 19-letni slovenski fant podal v rojstno domovino svojih staršev, da tu uresničiš svoje mladostne sanje. Tu se je bilo treba privaditi novim razmeram in razmišljanju. V svoji predstavitvi v Jagodah naše pastorale, si zapisal, da ti sprva na kraj pameti ni prišlo, da bi postal duhovnik. Pregovor pravi: »Človek obrača, Bog pa obrne.« Tako si po nekaj letih duhovnega iskanja le potrkal na semeniška vrata in leta 1994 pel na Vrhniki novo mašo. Nato si bil 3 leta kaplan v Starem trgu pri Ložu (24 podružnic) in 1 leto v Šmihelu pri Novem mestu. Prvo župniško mesto je bilo v Tržišču. Od tam si po 10 letih prišel na Zaplaz, kjer smo pred tem že začeli obnavljati cerkev in si obnovo z veseljem nadaljeval. Tu sprejemaš romarje, veliko je porok in si duša vseh naših škofijskih slovesnosti. Hvala!
3. G. Miloš Košir, doma iz Kranja, iz nove župnije sv. Modesta na Zlatem Polju. Tudi tvoja duhovna pot je bila zelo zanimiva. Midva sva se poznala, ko si … kot diakon začel novo pot v Stari Loki, kjer si mi bil dober pomočnik in prijatelj. Kor duhovnik si deloval 3 leta v Šentvidu nad Ljubljano in še eno leto v Domžalah. Za 18 let si postal župnik v Trebnjem, kjer si obnavljal cerkve in razvil bogato pastoralno življenje. Si velik molivec in Marijin častilec, zato tudi zelo rad prihajaš na slovesnosti na Zaplaz in večkrat poromaš tudi v Medžugorje. Vsa duhovniška leta si bil tudi navdušen športnik, zlasti košarkar.
Naj te v tem navdušenju dobro Bog še dolgo ohranja in krepi tudi na novi župniji v Dobrniču.
4. Na praznovanje 40 let duhovništva je bil povabljen tudi nekdanji tukajšnji župnik g. Martin Retelj, ki trenutno dela med slovenskimi izseljenci v Nemčiji. Žal mi je, da se ni mogel odzvati vabilu.
5. Navzoč pa je g. Franjo Simončič, ki prav tako obhaja 40-letnico mašništva. 11 novomašnikov vas je bilo tisto leto v Sloveniji. Doma si iz Šentjerneja, Maturiral si na Poljanski gimnaziji v Ljubljani. Bil si 3 leta kaplan v Trebnjem in 5 let v Ribnici, 4 leta župnik v Hotedršici, zaradi pešanja vida si se potem naselil na svojem rojstnem domu pri mami in skrbel za mašo v zunanji kapeli v kartuziji Pleterje. Od l. 1996 si tako duhovni pomočnik v Šentjerneju in že več kot 20 let skrben in iskan spovednik.
6. G. Jakob Trček SDB iz Šentruperta in g. Janez Rihtaršič iz župnije Mirna Peč pa obhajata 20-letnico mašništva.
G. Jakob je salezijanec, rojen v Dolnjem Logatcu. Bil si kaplan na več salezijanskih župnijah. Znan po tem, da si se želel kot pravi salezijanec čim bolj približati mladini. Zato si se usposobil za t. im. »čarodeja – rokohitrca«, s čimer pritegneš pozornost otrok in mladih, da jih lahko pritegneš in vključiš v katehetsko dejavnost.
7. G. Janez Rihtaršič, doma iz Selc nad Škofjo Loko. 3 leta si bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem in 1 leto v Toplicah. Od l. 2003 pa upravitelj in nato župnik v Mirni Peči, kjer si se z veliko vnemo lotil duhovne in materialne prenove župnije. Župnijska cerkev in večina podružnic danes sije v prenovljeni podobi. Poješ v duhovniškem oktetu Oremus. Bog daj – vem, da je to tvoja silna želja – da bi dočakal tudi kakšen nov, zlasti duhovniški poklic.
8. 10 let mašništva pa letos obhaja tudi župnik v Zagradcu Sašo Kovač, ki ga danes ni med nami.
Dragi jubilanti, hvala za vaše duhovniško služenje. Na koncu samo še prošnja: Gospod, hvala ti za te naše brate duhovnike – jubilante. Obudi v škofiji nove duhovne poklice, ki bodo okrepili vedno bolj razredčene duhovniške vrste. Zaplaška Marija in bl. Alojzij Grozde, podprita pred Božjim prestolom naše prošnje.
Amen.