Nagovor s. Bernarde Horvat FDC ob osrednji slovesnosti v letu Drinskih mučenk

Pred nekaj več kot šestimi meseci smo s slovesno sveto mašo v Šmarjeti začeli praznovanje Leta naših blaženih sester. Nocoj so nas Drinske mučenke znova zbrale, da bi se ob njihovem življenju, posvečenem Bogu po redovnih zaobljubah, po dejanjih ljubezni in po mučeniški smrti, tudi mi okrepili v svojem življenju, na krajih in v okoliščinah, kamor nas je postavila Božja previdnost.

V tem slovesnem občestvu vernikov vam prinašam prisrčne pozdrave in zahvalo provincialne predstojnice s. Nevenke Jurak za vse dosedanje pobude pri širjenju glasu mučeništva in svetosti naših Blaženih.

Provinca Božje previdnosti kakor tudi celotna Družba Hčera Božje Ljubezni se zahvaljuje dobremu Bogu za svoje najčastitljivejše, a tako skromne in ponižne članice: s. M. Julo, s. M. Berchmano, s. M. Krizino, s. M. Antonijo in s. M. Bernadeto.

Danes na poseben način razmišljamo o sporočilu življenja in smrti s. Krizine Bojanc – ob 140. obletnici njenega rojstva v tem lepem slovenskem kraju, po njenih starših Mihaelu in Mariji. Okoliščine njenega življenja že od otroštva niso bile lahke, a je zaradi trpljenja, ki jo je zaznamovalo, postala požrtvovalna in blaga oseba, sposobna videti, razumeti in lajšati trpljenje bližnjih. Pomagala je z dejanji ljubezni, z nasveti, s spodbudo, vse to pa je obilno zalivala z molitvijo. Posebej je častila Blaženo Devico Marijo, v čigar mesecu se je tudi rodila, ter je spodbujala sestre, s katerimi je živela, k pobožnosti do Božje Matere z besedami: »Marija, naša dobra mati! Naša zanesljiva pomočnica!« Marija ni zapustila te skupnosti petih sester, ki so zadnja leta svojega življenja preživele v samostanu, poimenovanem »Marijin dom« – spremljala jih je, jih bodrila in jim bila pomočnica, ko so svoje duše izročile svojemu nebeškemu Ženinu decembra 1941.

Zagotovo si nihče od družinskih članov, sorodnikov ali sosedov pred 140 leti ni mogel predstavljati, da bo Cerkev takrat rojeno Jožefo, hčer Bojancevih, častila kot blaženo s. M. Krizino in prosila za njeno priprošnjo. Bog izbere tiste, ki jih sam hoče in ki se mu popolnoma izročijo, ter jih poveliča, da so nam za zgled in priprošnjice.

Zato v današnjih nemirnih časih in vseh naših potrebah želimo skupaj s s. M. Krizino vzklikati: Jezus, reši nas! In s tem vzklikom izpovedati zaupanje, kakršno so imele naše Drinske mučenke v najtežjih trenutkih svojega življenja.

Ta vzklik želimo z vero in upanjem ponavljati ne le v tem Letu Drinskih mučenk, temveč naj postane trajni govor našega srca: Jezus, reši nas! Blažene sestre so nam s svojim življenjem, delovanjem in smrtjo pokazale, da zaupanje v Boga ne razočara. V Kristusu, našem upanju, bomo imeli moč živeti evangelijske vrednote, brez umikanja pred izzivi sveta, boriti se za dobro, za spravo in odpuščanje, za graditev Božjega kraljestva v družinah, družbi, med narodi.

Priprošnja blaženih sester Krizine in Antonije, ki izhajata iz dragih slovenskih krajev, ne bo izostala: tudi oni, kakor vse naše blažene sestre, nam želijo biti kažipot na življenjskih poteh, po katerih skupaj stopamo, poklicani, da z vsakim človekom in vsakim narodom delimo neizmerno bogastvo spoznanja Gospoda Jezusa. Na to nas je spomnil tudi papež Leon XIV. v homiliji ob začetku svojega pontifikata: »Svetu želimo s ponižnostjo in veseljem reči: glejte Kristusa! Približajte se mu! Sprejmite njegovo Besedo, ki razsvetljuje in tolaži! Slišite njegov klic k ljubezni, da bi postali njegova edinstvena družina: v enem Kristusu – eno smo.«

To edinost v Kristusu so živele in pričale naše blažene sestre: Jula, Berhmana, Krizina, Antonija in Bernadeta; to edinost v Kristusu želimo živeti in pričevati tudi mi, tukaj zbrani; naj nam njihova priprošnja pri tem pomaga.

V imenu province Božje previdnosti Družbe Hčera Božje Ljubezni se zahvaljujem predsedniku Slovenske škofovske konference in novomeškemu škofu msgr. Andreju, vsem in vsakemu, ki je del tega slavja in duhovnega projekta Leta blaženih Drinskih mučenk! Naj vam one vse povrnejo s svojo priprošnjo!