pri dnevni sv. maši
Uvod:
Vsem naj velja iskren božični pozdrav, sobratom duhovnikom, bogoslovcem in vsem vam, dragi bratje in sestre. Zbrali smo se na sveti dan – božični praznik Jezusovega rojstva, ki je za veliko nočjo, praznikom njegovega vstajenja od mrtvih, največji krščanski praznik. Pri tej t. im. dnevni – veliki maši nam bo spregovoril apostol Janez, ki ugotavlja iz razdalje mnogih desetletij po Jezusovem rojstvu: »Beseda se je učlovečila, prišla kot luč, a mnogi je niso sprejeli.«
Mi pa odprimo svoja srca za luč njegove besede in njega samega v sv. Evharistiji. Priznajmo najprej svoje grehe, da bomo vredno obhajali sv. skrivnosti.
Homilija:
Dragi bratje in sestre!Težko je zajeti na kratko vso bogato, globoko in pomenljivo vsebino božičnega praznika.
Cerkev ima ta dan tri maše: angelsko ob polnoči, ko posreduje oznanilo angelov o Kristusovem rojstvu, pastirsko ob jutranji zori s poudarkom na pastirjih, ki so se odzvali povabilu angelov in pohiteli v Betlehem in tam v hlevu našli Marijo, Jožefa in Dete položeno v jasli. Tretje slavje pa je podnevi in je vsebinsko najgloblje. Pri tej dnevni maši nam spregovori apostol Janez, ki mimo božične idile, mimo jaslic in pastirjev pove o Kristusu, rojenem Odrešeniku, da je Logos – Beseda. »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu.« (Jn 1,1.14). To je osrednja vsebina božiča. Po tej Besedi je vse ustvarjeno, vsi svetovi. Ta Beseda, druga Božja oseba, pride v božični noči na ta svet – zemljo – na ta prašek v celotnem in neizmernem vesolju in se rodi kot preprost in nebogljen otrok. Nedoumljiva je ta skrivnost, prevelika za zgolj človeški razum. To je skrivnost, pred katero je najbolje umolkniti, da bi nato človek mogel vsaj nekaj izreči. Sprejemljivo je le, če jo sprejmemo v ponižni veri. A vendar, kdor jo vsaj malo zasluti, bo očaran od božičnega praznovanja in ga ne bo doživel le kot neko romantiko, za otroke ali celo folkloro in le kot priložnost za sicer lepo a pozunanjeno družinsko praznovanje.
Božji Sin je prišel med nas kot naš brat, da bi bil z nami v naših majhnih radostih in v velikih stiskah, da bi delil z nami uboštvo preizkušnje in celo smrt, ko nas vodi proti vstajenju. Prav po Jezusu Kristusu, z Njim in po Njem je človek postal najvišja vrednota vidnega sveta. Učlovečenje povzdiguje človekovo svobodo in ji daje jamstvo.
A glej, že Janez je ugotovil, da je učlovečeni Božji Sin prišel kot luč, a tema sveta je ni sprejela. In to se dogaja že vso zgodovino. Ob pogledu na današnjo zmedo vrednot in duhovno bedo se lahko sprašujemo, čemu je sploh prišel na svet, če že v Betlehemu ni bilo prostora zanj.
Že nekateri prvi Jezusovi prijatelji in najbližji sodelavci so ga zapustili, nekdo ga je izdal in drugi zatajil. Večina ljudi ga še danes ne pozna in celo nekateri krščeni ga zapuščajo. Mnogi verujejo v vse mogoče, samo njegovim besedam ne. Mnogi ga ne marajo ali pa so zanj brezbrižni. Celo preganjajo in morije tiste, ki vanj verujejo.
Resnično, Jezus naš Odrešenik, zakaj si prišel? Nekateri zatrjujejo celo, da ne obstajaš. Koliko prezira in brezbrižnosti doživljaš in žalitev celo s strani svojih najbližjih učencev, ki so šli za teboj po poti duhovništva in posvečenega življenja.
In vendar pri jaslicah lahko prisluhnemo tvojim besedam v svojem srcu:
- Prišel sem, ker vas ljubim,
- prišel sem, da bi tudi vi mogli ljubiti,
- prišel sem, da vam osmislim življenje in da bi bili za vedno srečni z menoj.
Gospod, mi te sprejemamo. To bomo izrazili že s poklekom pri izpovedi vere. Verujemo in sprejemamo te v majhnosti in preprostosti kruha – v sveti Evharistiji. V našem srcu smo ti pripravili tople jasli.
Dragi bratje in sestre! Vsem vam in še zlasti bolnim, onemoglim in osamljenim želim v teh dneh globoko doživetje Božje bližine in ljubezni. Podelimo jo z vsemi, ki so okrog nas.
Amen.