Zaplaz,osrednje Marijino romarsko središče novomeške škofije, 15. 8. 2018, ob 10.00
Uvod v mašo
Dragi bratje in sestre, dragi duhovniki, dragi bogoslovci, dragi liturgični sodelavci, pevci in ministranti iz župnije sv. Lenarta v Novem mestu, dragi romarji z vseh koncev Slovenije in vsi, ki spremljate praznovanje slovesnosti po radiu in televiziji. Pozdravljeni v našem škofijskem romarskem središču na Zaplazu, kjer bomo počastili svojo nebeško Mater in Kraljico Vnebovzeto. Duhovno smo povezani tudi z vsemi, ki se zbirajo prav zdaj v drugih naših romarskih krajih. Svoji nebeški Materi se bomo izročili, prosili za svojo vero in za vero in blagor naših najdražjih in za ves slovenski narod. Današnji praznik naj nas navduši za življenje po Marijinem zgledu – za življenje v dobroti, veri in pozornosti do vseh, ki jo potrebujejo.
Priznajmo in obžalujmo najprej svoje grehe, očistimo svoja srca za sveto daritev. Naj vas lepo povabim in opozorim na priložnost za sv. spoved. Brez spovedi in vsaj nekega spreobrnjenja ni pravega romanja.
Homilija
Dragi bratje in sestre!
Za Bogom najrajši Marijo častim, poje pesem. Marijo častimo, ker jo časti Bog. Vsa njena veličina izhaja iz Boga in se k njemu vrača. »Moja duša poveličuje Gospoda, ker mi je storil velike reči,« (Lk 1,47-49) je zapela v svojem slavospevu pred teto Elizabeto. Zato tudi mi, ko jo častimo, častimo Boga.
Cerkev je že leta 325 na prvem vesoljnem cerkvenem zboru sprejela resnico, da je Jezus resnični Bog, Božji Sin, enega bistva z Očetom. Če je pa Jezus resnični pravi Bog in pravi človek, smemo ženo, po kateri je sprejel človeško naravo in prišel med nas, imenovati Bogorodico, ker je rodila Boga. Ta resnica je bila potrjena na efeškem koncilu leta 431 in vsaj od tedaj se praznuje v Cerkvi, katoliški in pravoslavni. Drugo pomembno resnico o Mariji, ki pa jo je Cerkev že prej sprejemala in živela, je razglasil 1856 papež Pij IX. in sicer, da je bila Marija spočeta brez madeža izvirnega greha, kar je štiri leta kasneje Marija razodela tudi Bernardki v Lurdu. Iz te resnice pa izhaja tudi resnica o Marijinem vnebovzetju, ki jo je 1950 razglasil papež Pij XII., potem ko so ga škofje z vsega sveta za to prosili.
To so štirje stebri, na katerih sloni češčenje, ki ga katoličani izkazujemo Mariji. Vsi njeni prazniki, ki se zvrstijo skozi cerkveno leto in vse kar o Mariji verujemo in vsi načini, s katerimi jo častimo, slonijo na teh štirih temeljih.
Resnico o vnebovzetju, da je Marija onkraj smrti z dušo in telesom v rajski slavi pri Bogu, so verovali že prvi krščanski rodovi. Vera nam pravi: »Ko je brezmadežna Devica dokončala tek zemeljskega življenja, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo. Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva.« Mašni praznični hvalospev pa pravi: »Povišana v nebeški slavi z materinsko ljubeznijo spremlja potujočo Cerkev in dobrohotno varuje njene korake na poti v domovino, dokler ne pride Gospod v slavi.« Njen materinski pogled spremlja vsakega od nas v vseh naših stiskah.
Dragi bratje in sestre! Marijino vnebovzetje je napoved tudi naše posmrtne stvarnosti, ki čaka nas in vse stvarstvo. Marija je znamenje in podoba tudi obljubljenega našega poveličanja in pričakovanja, ki ga kot nesmrtna bitja slutimo in čutimo v globini srca in nam osmisluje tudi sedanje zemeljsko življenje. To zemeljsko življenje je lahko osmišljeno le, če ima večnostno – posmrtno dimenzijo.
Vsi čutimo, da je naše telo minljivo in z leti to vse bolj doživljamo, toliko bolj, kolikor višjo starost dočakamo. Naš človeški organizem polagoma slabi, se utruja, moči ga zapuščajo, tarejo ga bolezni, proti katerim tudi medicina večkrat ne more pomagati. Staranje nas opozarja na našo telesno minljivost. Telo nas uči, da na zemlji nimamo stalnega mesta. Kot je zapisal Ivan Cankar, katerega 100-letnico smrti letos obhajamo, imamo na tem svetu le postaje, izbe, ne domov. Dom je le eden v nebesih, pravi Cankar. Pred to temno skrivnostjo smrti se kristjan ozira na Kristusovo življenje in smrt in na Marijino vnebovzetje. Kakor je Oče ostal zvest svojemu Sinu onkraj zemeljske smrti in mu podaril vstajenje, tako kot je Jezus svojo mamo vzel v nebesa, to je tudi našemu telesu zagotovljeno ob koncu časov, kar pa se v bistvu začenja že zdaj, ker pri Bogu ni časa (je tisoč let kakor en dan in en dan kakor tisoč let).
To pomeni, novo življenje bo živel vsakdo od nas, toda drugače, onkraj minljivosti in slabosti, brez telesnih hib. Vsa zemeljska življenjska izkustva se bodo nadaljevala, toda drugače. Stopili bomo v božji svet milostnega občestva in sreče z drugimi, kar izpovedujemo v veroizpovedi, ki pravi, da pričakujemo vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku.
Vnebovzetje, bi lahko rekli, je Marijina Velika noč. Na njej nam je Jezus pokazal, kaj nas čaka. Krščanstvo ni vera, ki bi učila in oznanjala le življenje duha kot n. pr. vzhodne duhovnosti. Krščanstvo je realistično in spoštuje tudi materijo, telo. Čudovita je naša vera, saj nam zagotavlja, da bo tudi naše telo deležno božjega življenja. Kako drzno lepa je krščanska misel. Mnogim se zdi preveč lepo, neresnično in pravljično. Mnogi sicer skrbijo za telesa, za zdravje, kar je prav. Ljubijo svoje telo, ga negujejo, izpostavljajo sončnim žarkom, z maratoni in vsemi mogočimi športi se trudijo, da bi ostalo mlado, zdravo, lepo, a so nedosledni, ko hkrati govorijo, da se bo razblinilo v dimu krematorija ali se izničilo v zemlji. V resnici ga pravzaprav ne cenijo zadosti in si ne upajo misliti, da je svetišče Svetega Duha in posoda nesmrtnosti.
Kjer ni te zavesti, da ima človeško življenje perspektivo večnosti, usiha volja do življenja. Ni volje za podarjanje novega življenja, celo uničuje se ga. To uničevanje pa se razglaša celo za naprednost in moderno, za najvišji dosežek človekovih pravic. V tej zimi smo Slovenci prvi. Kakšna sprevrženost.
Ta vera v nadaljevanje življenja po smrti more v nas vzpodbujati veselje in hkrati usmerjati k življenju po veri in evangeliju. Utrjevati nam more vero in spoštovanje vsakega človeka od spočetja do naravne smrti. Zdaj hodimo še v polmraku, čeprav so okrog nas povsod navzoča znamenja greha in smrti. A Jezus nam je dal kot hrano nesmrtnosti Evharistijo.
Dragi bratje in sestre! Prišli smo k Mariji. Vsak od nas je prišel k njej kot k najboljši in najzvestejši materi. Prišli smo s svojimi strahovi, tudi s strahovi zaradi izgubljene vere tolikih tudi naših najbližjih, prišli s svojimi upi, radostmi in žalostmi. Prišli smo, da ji bomo zaupali svoje probleme. Prišli z ranami na duši in morda celo na telesu, zaradi ranjenih medsebojnih odnosov in celo prepirov in zaskrbljeni zaradi nerešenih vprašanj v našem narodu in v svetu. Vse to zaupajmo njej, ki je pred Bogom ponižna vsemogočnost in nam lahko pomaga. Izročimo ji sebe, naj nam utrdi vero, izročimo ji naše družine ki jih ogroža vedno več razbijajočih sil. Izročimo ji zlasti mlade. Mnogi ne vidijo več prave perspektive v vedno hujši borbi za preživetje in ne vidijo pravega smisla življenja le v tem boju za zemeljsko slavo, užitke in materialne uspehe. Naj jim ona, ki je vzornica vere, čistosti, mati lepe ljubezni, izprosi dar vere v smisel življenja. Vera je neprecenljivi Božji dar, temeljna vrednota. Škof Slomšek je dejal: če izgubimo imetje, veliko izgubimo, če izgubimo dobro ime, izgubimo še več. Če pa izgubimo vero v Boga, ki edini resnično osmisljuje naše življenje, smo izgubili vse. Mati Marija, ohrani nam vero, drago svetinjo s svojo mogočno močjo in priprošnjo.
Amen.