Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovani gospod župan Mestne občine Novo mesto mag. Gregor Macedoni, spoštovana gospa poslanka Državnega zbora dr. Vida Čadonič Špelič, spoštovani župani občin naše regije, spoštovani predstavniki Policije, Slovenske vojske in Gasilske zveze spoštovani predstavniki družbeno-političnega, kulturnega in javnega življenja, drage sestre in bratje!
S spoštovanjem in hvaležnostjo vas vse pozdravljam v stolnici sv. Nikolaja, kjer smo se zbrali pri sveti maši za domovino. Vaša navzočnost pri tej slovesnosti je znamenje hvaležnosti, odgovornosti, povezanosti in skrbi za naše skupno dobro.
Posebej se zahvaljujem vsem duhovnikom, redovnicam in redovnikom, županom in sodelavcem občin in tistim, ki s svojim delom služite ljudem: vsem, ki skrbite za varnost, zdravje, izobraževanje, socialno varnost in dostojanstvo človeka. Vaše delo je pogosto tiho, zahtevno in odgovorno, a brez njega ni trdne družbe in ne varne prihodnosti. Hvala vsem bratom in sestram, ki molite za domovino. Spomnimo se nocoj v molitvi tudi vseh, ki so gradili našo samobitnost, in tistih, ki so za domovino darovali svoje življenje.
Zbrani smo v adventnem času, v dneh neposredne priprave na božične praznike, in hkrati ob obhajanju dneva samostojnosti in enotnosti. Ta čas nas vabi k hvaležnemu spominu in k odgovornemu pogledu naprej. Spominjamo se plebiscita decembra 1990, ko je slovenski narod z izjemno enotnostjo in pogumom izrekel jasen »da« samostojni in neodvisni Sloveniji. Ta zgodovinska odločitev ni bila sad trenutka, temveč rezultat dolgoletnega hrepenenja, kulturne zrelosti in skupne zavesti naroda. Osamosvojitev je zato skupna zasluga vseh Slovenk in Slovencev ter ostaja trajen klic k ohranjanju enotnosti, dialoga in odgovornosti.
Temelji naše narodne identitete so slovenski jezik, kultura in zgodovinski spomin. Vanje so globoko vtkane tudi krščanske korenine, ki segajo v prva stoletja krščanstva na naših tleh. Naj omenim samo pomen ustanovitve še vedno delujoče gimnazije v Novem mestu leta 1764, ki so jo od začetka pa vse do leta 1870 vodili frančiškani ali ustanovitev kolegiatnega kapitlja v Novem mestu leta 1493. Krščanstvo tako ni le del naše preteklosti, temveč živi vir vrednot, iz katerih živimo danes: Podajanje evangeljskega veselega sporočila, spoštovanje človekovega dostojanstva, solidarnost, pravičnost, odgovornost za bližnjega in skrb za skupno dobro. Te vrednote so še posebej dragocene danes, ko se soočamo z razdeljenostjo, negotovostjo in številnimi stiskami ljudi doma in po svetu.
Božja beseda, ki smo ji danes prisluhnili, nas v adventnem času uvaja v skrivnost Božjega prihoda. Evangelist Matej nam predstavi Jezusov rodovnik. Na prvi pogled gre za dolg seznam nenavadnih imen, vendar je to v resnici globoka teološka izpoved: Bog vstopa v konkretno človeško zgodovino. V rodovniku srečamo svetle in temne like, kralje in grešnike, domačine in tujce, ljudi z velikimi dejanji in z velikimi padci. Bog ne izbira idealne zgodovine, ampak resnično, ranljivo človeško zgodbo.
Posebej pomenljivo je, da so v rodovniku omenjene tudi žene – Tamara, Rahaba, Ruta, Betsabeja in na koncu Marija. Le-te so bile pogosto tujke ali osebe z zapleteno življenjsko zgodbo. Prav skozi njih se razodeva univerzalnost odrešenja. Kot je poudaril papež Benedikt XVI. (2005–2013), se tu razkriva skrivnost milosti: sveta ne odrešuje naša popolnost, temveč Božja zvestoba. Bog zna pisati tudi po krivih črtah človeške zgodovine.
Ko se rodovnik zaključi z imenom Jezus, se pred nami odpre osrednja skrivnost božiča: Sam Bog se rodi kot otrok. Rojstvo Jezusa Kristusa pomeni, da Bog sprejema našo krhkost, naš čas in naš prostor. Ne pride z močjo oblasti ali nasilja, temveč v nemoči otroka, položenega v jasli. Prav v tem je srce krščanskega upanja: Bog zaupa človeku in verjame v prihodnost sveta.
Božič nam razodeva, da ima vsako človeško življenje neprecenljivo vrednost, da ima vsaka družina poseben pomen in da nobena zgodba ni nepomembna. Če se je Bog rodil v človeški družini, potem so družine prostor, kjer se rojeva prihodnost naroda. Božič je zato priložnost, da znova ovrednotimo pomen družine, medsebojnega spoštovanja, dialoga in skrbi za najšibkejše. Brez trdnih družin ni trdne družbe in tudi ne trdne domovine.
Krščansko upanje ni naivni optimizem in ni bežanje pred resničnostjo. Je trdno zaupanje, da je Bog z nami tudi sredi preizkušenj. V svetu, zaznamovanem z vojnami, gospodarskimi in družbenimi negotovostmi ter strahom pred prihodnostjo, Novorojeni Jezus oznanja, da zadnja beseda ne pripada nasilju, razdoru ali obupu, temveč življenju, spravi in miru. Kristusovo rojstvo nas uči, da prihodnost ne temelji le na naših načrtih in strategijah, ampak na odprtosti srca za Boga in sočloveka.
Naj bo to upanje, ki izvira iz božične skrivnosti, tudi navdih za spravo in notranjo obnovo našega naroda. Zgodovina nas uči, da prihodnost raste iz sposobnosti sprejemanja drugega kljub njegovi drugačnosti, poslušanja, odpuščanja in sodelovanja.
Adventni čas nas vabi, da najprej naredimo prostor v svojem srcu: da utišamo hrup, presežemo zamere in znova odkrijemo, kar nas povezuje. Le tako bomo mogli kot posamezniki, družine in skupnosti graditi družbo, ki bo odprta za življenje, pravičnost in mir.
Dragi bratje in sestre, spoštovani predstavniki javnega življenja! Božič naj bo priložnost, da kot narod okrepimo upanje za prihodnost naše domovine. Upanje, ki se uresničuje v poštenem delu, odgovorni politiki, služenju skupnemu dobremu in v solidarnosti z najranljivejšimi med nami. Naj bo luč, ki se je prižgala v betlehemski noči, luč za naše družine, za naše skupnosti in za Slovenijo. Hvala skavtom, ki so prinesli luč miru iz Betlehema in za njihovo poslanico.
Ob koncu se vam iskreno zahvaljujem za vašo navzočnost in vaše delo. Naj Božji blagoslov spremlja našo domovino, vse, ki v njej živimo, in vse, ki ji služite. Vsem želim blagoslovljen božič, poln miru in upanja, ter srečno, odgovorno in povezano novo leto.
foto: Asja
