9. september 2012
Zaplaz, 8. september 2012
Dragi bratje duhovniki, redovniki, spoštovane redovnice, bogoslovci, ministranti, mladi, starši - dragi bratje in sestre, molilci za duhovne poklice!
Zbrali smo se na praznik Marijinega rojstva, rojstva Nje, ki je rodila Jezusa Kristusa, velikega duhovnika. Na Zaplaz smo prišli molit za nove duhovne poklice pa tudi za milost razsvetljenja, kaj moramo še storiti, da bi se obnovile, pomladile in pomnožile vrste duhovniških in redovniških poklicev. Imejmo veliko zaupanje, da nas bo tu, na tem svetem kraju, pred božjim prestolom podprla tudi priprošnja Marije, ki jo kličemo Kraljica duhovnikov. Prav tako zaupamo v priprošnjo bl. Alojzija Grozdeta, ki je pred svojo mučeniško smrtjo že prišel do odločitve, da bo postal duhovnik.
»Po novih potih šel bom v nove dni,
srca in duše Bog bo le vladar,
šla moja pot bo pred Njegov oltar.«
Prišli smo, da izpolnimo Jezusovo naročilo: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« Razmere v Cerkvi v Evropi in Sloveniji so zaskrbljujoče. Statistika pravi, da bi naša škofija morala imeti v semenišču vsaj 10 bogoslovcev, če naj bi v prihodnjih nekaj letih ohranila dosedanjo raven dušnopastirske oskrbe.
Morda smo premalo zares vzeli besede pokojnega papeža Janeza Pavla II., ki je v ljubljanski stolnici med drugim dejal: »Vse Božje ljudstvo je odgovorno za nove duhovne poklice, a prav posebej nosijo to odgovornost duhovniki v dušnem pastirstvu.« Nekoč je veljalo, da mora vsak duhovnik odkriti, pomagati vzgojiti in izmoliti vsaj enega duhovnika, če je v njem dovolj iskrene hvaležnosti za dar lastnega duhovniškega poklica.
I. Zakaj potrebujemo duhovne poklice?
Jezus sam je tako določil. On sam je potreboval pomočnike in jih izbral med učenci Janeza Krstnika, ki je Jezusu pripravljal pot. Kristus jih je sam pripravil za učiteljsko, duhovniško in pastirsko službo, jim začrtal delo, utemeljil poslanstvo in poslal Svetega Duha, ki jih je posvetil. Sebi je pridržal varstvo nad njimi in Cerkvijo do konca sveta.
Jezus jim je po vstajenju rekel: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20, 21) Večkrat jim je dejal: »Vi boste moje priče…«
Tudi apostoli so poskrbeli za pomočnike in naslednike, verniki so molili zanje, poklicani pa so se s svobodnim pristankom odzivali vabilu.
Skozi stoletja je bilo tako in še danes je ena glavnih skrbi papeža in vsakega škofa, kako najti in vzgojiti nove duhovnike, ki bodo v novem času mogli vredno opravljati poslanstvo Kristusovega duhovništva in bodo v resnici sol zemlje in luč sveta.
II. Katere so naše dolžnosti pri tem?
1. Molimo za duhovniške in redovniške poklice. Molimo z velikim zaupanjem in vztrajno. »Prosite in se vam bo dalo, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« Prosimo za te darove. Poklic je dar … Iščimo in odkrivajmo poklice, predvsem pa trkajmo na božje Srce.
Molimo radi sami v ta namen, po družinah, po župnijah, zlasti v molitvenih skupinah, na romanjih kot je današnje, ob Marijinih sobotah, ob četrtkih, ki so spominski dnevi Kristusovega duhovništva.
2. Moliti za poklice pa pomeni moliti in delati tudi za dobre družine. Našim družinam so se zamajali temelji. Usiha volja do življenja. Če je malo otrok, bo logično tudi manj duhovnih poklicev. V večjih družinah je vzgoja za velikodušnost in odpoved lažja. Brez telesno in duhovno zdravih družin je nemogoče priti do duhovniških poklicev. Če se starši pogovarjajo samo o zaslužku, dobičku, o tem, kako in kje si bodo še kaj privoščili, če ne bodo sposobni odkrivati širših obzorij, veliki čas apostolskega delovanja, potem bodo v mladih težko vzbudili navdušenje za duhovni poklic.
3. Imeti pa moramo tudi pogum, da z modro besedo spodbudimo mlade resne fante in dekleta, da naj računajo na možnost duhovnega poklica. Kako prepoznamo duhovni poklic. V duhovni poklic kliče Bog. Redko kdaj kliče hrupno. Kliče nežno, nevsiljivo. Zato je treba vedeti, po katerih znamenjih moremo prepoznati božji klic:
a) Ni potrebna dovršena svetost. Bog ne kliče samo svetnikov. Spomnimo se apostolov. Kako človeški tuzemsko usmerjeni so bili. V nečem pa so se le odlikovali: ljubili so Gospoda. To je zadostovalo. Jezus ni vprašal Petra: »Ali znaš moliti cele noči? Znaš trpeti, boš lahko junaško vztrajen?« Vprašal ga je: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« (Jn 21, 16) Ne dognana krepost, pač pa izrazita ljubezen do Boga in božjih reči je pogoj poklica.
b) Drugi znak je neka resnoba, globina in plemenitost mišljenja. Nek sveti nemir mora napolnjevati božjega izbranca. Čutiti mora potrebo za višjim smislom življenja kot samo za zabavo in užitke. Če je torej fant ali dekle zaverovan v minljivost, to ni znamenje poklica.
Ni pa potrebno površno čustvo, ki se kaže že pri majhnem otroku v postavljanju oltarčkov in igranjem maše.
c) Na kratko bi lahko rekli, da sta 2 glavna znaka poklica: sposobnost in pravi namen. Potrebno je toliko telesnega zdravja in nadarjenosti, da bo kandidat kos študiju in pozneje naporom pri opravljanju duhovniške službe. Ne smemo pa zahtevati preveč. S pridnostjo lahko tudi manj nadarjen veliko doseže.
Še potrebnejše pa so moralne odlike: uravnovešenost duha, odločna volja, iskren in plemenit značaj, vsaj v zadostni meri. Nikogar ni brez napak, a te ne smejo biti takšne, da se ne bi dale odpraviti.
Najvažnejši pa je pravi namen. Nihče ne more postati duhovnik, redovnik oziroma redovnica iz manj plemenitih nagibov. Včasih je bil med takimi nagibi: da bo spoštovan in bo lagodno živel. To danes gotovo odpade: pripravljen mora biti celo na zapostavljanje, poniževanje in skromno življenje.
Dragi bratje in sestre!
Tudi Marija je imela svojo uro poklica. To je bilo takrat, ko ji je nadangel Gabrijel predložil božji načrt, po katerem naj bi najtesneje sodelovala pri rešitvi sveta. Ni se ustrašila, ampak je privolila v žrtev: Rekla je svoj veliki »Da«, ki jo je dvignil nad vso zgodovino: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.«
O, Mati, daj moči našim fantom in dekletom, ki jim Bog predlaga svoj načrt, po katerem naj bi najtesneje sodelovali pri načrtu evangelizacije, da bi vsi prišli do daru zveličavne vere. Naj tudi vsi, ki jih kličeš izrečejo svoj veliki, svoj nadzgodovinski, svoj večnostni: »Zgodi se mi po tvoji besedi.«
Amen.