Nagovor škofa msgr. dr. Andreja Sajeta pri sveti maši – zornicah v Prečni, 18. decembra, ob 6. uri.
Dragi bratje in sestre,
z veseljem vas pozdravljam v zgodnjem jutru, ko smo se zbrali pri sveti maši zornic. Že sama ura, ob kateri smo vstali, in pot, ki smo jo opravili v temi proti cerkvi, sta molitev brez besed. Govorita o hrepenenju srca, o pripravljenosti sprejeti napor in o želji, da bi se srečali z Gospodom še preden se prebudi dan.
Zornice imajo v krščanskem izročilu globok pomen. So maše ob zori, v prehodnem času med nočjo in dnevom. Tema še ni povsem izginila, a svetloba se že prebuja. Ob soju sveč se zavemo, da luč ni samoumevna. Plamen je majhen in krhek, vendar zmore razgnati temo v svoji bližini. Ta simbolika je zelo močna: tudi majhna vera, majhna dobrota in tiho upanje imajo moč spreminjati svet.
Današnja Božja beseda nas še posebej usmerja k skrivnosti Jezusovega rojstva in k vlogi svetega Jožefa. Prerok Jeremija govori o »pravični mladiki«, ki jo bo Bog obudil iz Davidovega rodu – o kralju, ki bo vladal s pravičnostjo in prinesel mir. Ta obljuba se v evangeliju uresničuje na presenetljivo tih in skromen način. Ne z močjo, ampak po poti zaupanja in poslušnosti.
Evangelist Matej nam danes predstavi dogodek Jezusovega rojstva z Jožefove perspektive. Jožef je pravičen mož. To pomeni, da želi živeti po Božji volji. Ko se znajde pred nerazumljivo situacijo – Marija je noseča, otrok ni njegov – se njegovo življenje znajde v temi. Vendar ne reagira z jezo ali obsodbo. Odloči se za pot usmiljenja in tišine. Prav v tej tišini pa Bog spregovori. Angel mu v sanjah razodene resnico: otrok je od Svetega Duha, Jezus bo odrešenik, Emanuel – Bog z nami.
Zunanje okoliščine se ne spremenijo. Marija je še vedno noseča, pot v Betlehem in negotovost prihodnosti ostajata. Spremeni pa se Jožefov pogled. Iz strahu preide v zaupanje, iz zmede v pogum. Ko se prebudi, stori, kakor mu je naročil angel. Njegova vera ni v besedah, temveč v dejanjih. S tem postane zgled tudi za nas: Bog pogosto ne odstrani teme iz našega življenja, temveč nam v njej prižge luč.
Advent je čas prav takšnega notranjega prebujenja. Ne gre le za zunanje priprave na božič, za okrasje in načrte, ampak za rast srca. Povabljeni smo, da se tudi mi ustavimo, umolknemo in prisluhnemo Božji besedi. V hrupu vsakdanjega življenja je tišina pogosto neprijetna, a prav v njej Bog govori najbolj jasno. Brez tišine ni prave rasti in ni resnične spremembe.
Zornice nas zato učijo potrpežljivosti in zvestobe. Učijo nas, da se luč rojeva postopoma. Tako je tudi z našo notranjo preobrazbo. Adventni čas nas vabi, da se vprašamo: kje potrebujem več luči? Kje me Bog kliče k spremembi pogleda, k odpuščanjuin k večjemu zaupanju?
Dragi bratje in sestre, včeraj so nam skavti v stolnico prinesli betlehemsko luč, ki jo bodo raznesli po vseh župnijah. Kristjani smo poklicani, da smo nosilci luči in upanja za svet. Ne s popolnostjo, ampak z odprtim srcem. Vsakdo izmed nas je lahko kakor sveča: morda majhen in neopazen, a sposoben osvetliti pot drugemu. Svet danes zelo potrebuje takšno luč – luč miru, pravičnosti, sočutja in vere.
Ko se bližamo božiču, prazniku Gospodovega rojstva, se spomnimo, da je Bog prišel med nas kot otrok, v noči, v tišini. Naj nas ta skrivnost napolni z veseljem in upanjem. Naj bo ta adventni čas priložnost, da tudi sami postanemo bolj svetli ljudje – za svoje družine in za skupnost.
Vsem vam želim blagoslovljen advent, poglobljeno pripravo na božič ter mirno in veselo praznovanje Gospodovega rojstva. Naj Kristusova luč sveti v vaših srcih in po vas v svetu. Bog vas blagoslovi.