« Nazaj na prvo stran

NEKROLOG + duhovnik Jože Erjavec

12. junij 2022

V nedeljo, 12. junija 2022, na praznik Svete Trojice, je odšel h Gospodu

 

gospod Jože Erjavec,

duhovnik novomeške škofije.

 

Rojen je bil 22. avgusta 1953 v Novi vasi v župniji Višnja Gora,

mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1977 v Ljubljani.

Duhovniško službo je opravljal v župnijah Gorenja vas in Leskovica, LJ-Trnovo, Toplice, Šmartno pri Litiji, Šentjurij-Podkum in Šentlovrenc.

V torek, 14. junija 2022,

bo od 9.00 naprej ležal v župnijski cerkvi v Šentlovrencu.

Ob 20.30 se bodo s sveto mašo od njega poslovili dekanijski duhovniki.

 

V sredo, 15. junija 2022,

bo od 12.00 naprej ležal v župnijski cerkvi sv. Egidija v Višnji Gori,

kjer bo ob 16.00 pogrebna sveta maša in po njej pogreb.

 

Rajnega sobrata priporočamo v molitev.

"Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti.

Naj počiva v miru. Amen."

 

Škof Andrej Saje in sobratje duhovniki

-- 

Na nedeljo Svete Trojice, 12 junija 2022, je v župnišču v Šentlovrencu k Troedinemu Bogu odšel po večno plačilo duhovnik Jože Erjavec. Bog ga je v 69 letu starosti poklical, da stopi iz zemeljskega v večno življenje. Po sedmih letih, odkar se mu je po vlomu v župnišče in napadu nanj dodatno poslabšala njegova bolezen in je moral povsod, kjerkoli je bil in kamorkoli je šel s seboj nositi koncetrator kisika, se je njegovo trpljenje zaključilo. V tej uri slovesa od pokojnega duhovnika Jožeta razmišljamo o človekovem poslanstvu, ter o lepotah in krhkostih duhovniškega poklica. Moč pa najdemo ravno v troedinem Bogu, ki je začetnik našega življenja, ki nas odrešuje v naši krhkosti in grešnosti, ki nas navdihuje v življenjskih odločitvah in nam daje večno življenje.

Duhovnik gospod Jože Erjavec se je rodil 22. avgusta 1953 v Novi vasi v župniji Višnja Gora očetu Janezu in materi Jožefi. V družini so se jima rodili trije otroci, starejši Ivan, drugi Jože in najmlajša sestra Joži. V domači hiši je bila prisotna molitev rožnega venca in zgled vernih staršev, ki je tudi fantu Jožetu pomagala v razmišljanju o svojem življenjskem poslanstvu. Osnovno šolo je obiskoval v Višnji gori. Že v tem času je v sebi začutil klic v duhovništvo, zato se je odločil za malo semenišče, ki je bilo v tistem času v župniji Ljubljana-Šentpeter. V tem času je obiskoval gimnazijo Poljane v Ljubljani. Po srednji šoli se je najprej vpisal na dve fakulteti, na Fakulteto za matematiko in na Teološko fakulteto. Škof Stanislav Lenič mu je svetoval, naj še eno leto počaka z dokončno odločitvijo, vendar je bil Božji klic močnejši, zato se je odločil za vstop v Bogoslovno semenišče in s tem za študij na Teološki fakulteti. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1977 v ljubljanski stolnici. Kot nedeljski kaplan je eno leto hodil pomagati v župniji Gorenja vas in Leskovica, nato pa je kot kaplan deloval v župnijah Ljubljana-Trnovo, Toplice in Šmartno pri Litiji. Kot župnik je deloval na dveh župnijah. Najprej petnajst let v župniji Šentjurij - Podkum od koder je oskrboval tudi Konjšico , nato pa 23 let v župniji Šentlovrenc, kjer je deloval do smrti, saj je v župnišču v nedeljo prestopil prag večnosti.

Duhovništvo je hoja za Kristusom, našim Odrešenikom v vsakdanjem življenju, je odpoved svetu in sprejemanje njegovega križa. Ko duhovnik oznanja evangelij, svetu prinaša upanje in ljubezen, ki v vsakem trenutku življenja daje novo moč. Duhovnik Jože je to opravljal na njemu lasten način, s čimer se je na preprost način približal ljudem in so ga zaradi tega imeli radi. Rad je imel duhovniško družbo, kamor je vedno prinašal veselje. Ob novi maši izbral geslo, ki ga je po svojih močeh, skušal uresničevati v duhovništvu: »Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni, da boste vsakemu, kdor hoče vedeti razlog za vaše upanje, dali odgovor (1 Pt 3,15)« Iz njegovega novomašnega gesla danes vsi mi živimo iz upanja. Upanja v večno življenje, upanja, da nam je vsem pripravljen venec pravičnosti, ki nam ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik (prim. 2 Tim 4,8).

V svoji oporoki je pokojni duhovnik Jože napisal: »Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi v življenju kakorkoli pomagali. Prosim tudi za odpuščanje, če sem komu storil krivico ali ga prizadel. Moja velika želja je, da bi se me še kdaj spomnili v molitvah in pri svetih mašah. Sedaj pa grem v cerkev, kjer bom somaševal. Upam na snidenje v nebesih!«