UTRINKI LETEČI IZ NEBA NIKODEMOVIH VEČEROV
Štirje utrinki so se utrnili na nebu letošnjih izobraževalnih priložnosti. Na žalost so jih videli le tisti, ki so prijeli za daljnogled z duhovnimi lečami in v ta daljnogled usmerili oko svojega srca.
Trenutno najbolj znana karitativna delavka, gospa Jožica Ličen je preveč prazno dvorano napolnila s svojo velikodušnostjo in prepričljivo skrbjo za stisko bližnjega. Ob njenih besedah človek z lahkoto začuti, kaj v dejanju pomenijo Jezusove besede: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, tujec sem bil in ste me sprejeli ...« Kakor ljubezen ne pozna meja, tako tudi revščina in dobrota ne poznata meja. »Dobiček pri Karitas so revni, ki jim pomagaš,« pravi gospa Jožica. Človek se ob tem vpraša: Ali poznam ta dobiček in ali ga želim poznati, ali pa se temu dobičku z veseljem odpovem?
Drugi utrinek je zadeval človeški razum in človeško srce. Razum se poslužuje marljivih dejstev (področja eksaktnih znanosti: npr. matematike, fizike, kemije …). Toda obstaja tudi drugo področje, ki ga ni mogoče meriti (kaj je lepo, kaj grdo, etika …) Vse ideologije se razglašajo za znanstvene. Dejansko pa ideologijam ne gre za vprašanje, ali je to res ali ni, ampak ali to pride prav ali ne. Srce pa ima razloge, ki jih razum ne pozna. Zato je razumna znana Sokratova ugotovitev: »Vem, da nič ne vem.« Šele razum in srce dajeta človeku možnost zdravega pogleda na svet in na vse, kar ga obdaja. Čudovita je misel svetega papeža Janeza Pavla II., ki je v okrožnici Fides et ratio (Vera in razum) zapisal, da je odnos med vero in razumom podoben odnosu med Jezusom in Marijo. Marija je samo človek – Jezus je Bog. Brez Marije ni Jezusa, brez Jezusa ni Marije. Tu je velika ubranost. Takšna ubranost je potrebna tudi med razumom in srcem. Predavatelj nadškof dr. Anton Stres je po glasu violine, imenovane filozofija, prenašal misli v glave poslušalcev in svoje misli sklenil z besedami sv. Avguština: Verujem, da bi razumel, razumevam, da bi veroval.
Slediti miselnemu toku ljudi, ki v sebi nosijo zdravo hrepenenje po resnici in si ne pustijo iztrgati iz srca svetlobo Božjega nauka, je velika milost. Ta milost nam je bila dana na tretji Nikodemov večer. Okrogla miza ljudi z bogatim znanjem in pravo kulturo srca je skušala na temno nebo naše moreče bližnje zgodovine zarisati vsaj nekaj drobnih žarkov svetlobe – upanja. Pod naslovom: Kočevski Rog ali kako pokopati mrtve se je zvrstilo pet predavateljev. Predlog, da naj ne gledamo v preteklost ampak le v prihodnost, je pravi nesmisel. »Zdravnik bolezen lahko zdravi šele, ko je zvedel resnico o pacientovi preteklosti. Pot do resnice je pot do človeškega sočutja.« (Dr. Juhant) »Da se spomin na žrtve ne bi izgubil, ampak bi žrtve živele, je padla pobuda posvojitve konkretne žrtve in pokop na pokopališču spletne strani,« je predlagala gospa Romana Vider. »Če hočemo mrtve dostojno pokopati, moramo doživeti žalovanje. Toda tega ne moremo doseči, dokler v sebi nosimo jezo. Potrebno je stopiti iz trdnjave zagrenjenosti in jeze ter se varovati, da nas vrtinec sovraštva ne potegne v zlo,« je opozarjal dr. Tomaž Erzar. To njegovo misel lepo ponazarja del molitve neznanega avtorja, ki je zapisal: »So dnevi, ko prenašam tako težko breme, da potlačim z njim druge, tedaj, ko bi jim hotel olajšati trpljenje. So dnevi, ko mi pride, da bi zadal smrt, tedaj, ko bi hotel sejati življenje.« »Pokopati mrve pomeni sprejeti dejstvo svoje smrti, svoje resničnosti.« - dr. Brane Senegačnik. In dr. Jože Dežman: »Mrtvi, njihove kosti ne bodo nikamor šle. In dokler jih ne bomo dostojno pokopali bodo žrtve močno še kar naprej govorile. Gajbice s kostmi so zelo zgovorne. Pri tem je pomembno, da vsak prispeva svoj delež, da bi se stvari premaknile proti resnici. Toda le s potrpežljivostjo in brez sovraštva v srcu.«
Zadnji utrinek Nikodemovih večerov sta oblikovala publicist dr. Dejan Steinbuch in novinar ter urednik Novega lista na Tržaškem g. Jurij Paljk. Odstirala sta pogled v sredstva družbenega obveščanja, ki imajo velikanski vpliv na oblikovanje naše miselnosti. »Naši mediji nam nudijo toliko resnic, kolikor je novic. In je resnic toliko, kolikor jih mediji potrebujejo. Mediji si jemljejo pravico, da določajo kaj je resnica in kaj ni. Kam to pripelje? V to kar imamo danes v naši družbi. Politiki se bojijo medijev in preganjajo (pri tem pa sodeluje tudi sodstvo) tiste, ki razkrivajo nepravilnosti. Zato preiskovalnega novinarstva skoraj ni več. Nekaj upanja na boljše čase daje družbeno omrežje, ki se spušča tudi na drugačen način iskanja resnice. Sveti oče nas pošilja na obrobje, kjer smo dejansko že«, pravi novinar in urednik g. Jurij Paljk. Novinar strmi po resnici le, ko prizna nadnaravno avtoriteto, ne glede na to ali jo imenuje Bog ali kako drugače. Potrebna je najvišja moralna norma. Za nas kristjane je to Bog, za poštenega novinarja morda neka druga nadnaravna sila. Ko so znanega igralca ob podelitvi Prešernove nagrade povprašali, česa bi si želel v teatru, je ta odgovoril: »Več Boga, prosim.« Ni bil veren, a je pogrešal neko visoko moralno normo. Ta človeka se postavlja v pošten odnos do Boga, sočloveka, narave in samega sebe.
Naj sklenem z besedami Ignacia Larranaga:
»Blagor tistim, ki zbegani v preizkušnji ohranjajo zaupanje vate.
Blagor tistim, ki v občutku tvoje odsotnosti še naprej verujejo v tvojo bližino.
Blagor tistim, ki te niso videli, pa živijo v trdnem upanju, da te bodo nekoč gledali. Amen.«
Miro Virant
NIKODEMOVI VEČERI
v Novem mestu
Četrtek, 26. februarja,
Petek, 27. februarja,
Četrtek, 5. marca,
Petek, 6. marca: