« Nazaj na prvo stran

Novi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje izpovedal vero in prisegel zvestobo papežu

13. september 2021

Danes, 13. septembra 2021, je imenovani novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje ob 17.00 uri v novomeški stolnici med slovesnimi večernicami praznika povišanja svetega križa vpričo apostolskega nuncija nj. eksc. msgr. Jean-Marie Speicha ter ob prisotnosti duhovnikov in vernikov izpovedal vero ter obljubil zvestobo papežu in sveti Cerkvi.

+++

Molitev za novega škofa Andreja

Bog, večni pastir, za svojo Cerkev skrbiš na številne načine in nas vodiš z ljubeznijo. Svojega služabnika, škofa Andreja, si izbral za pastirja svoje črede. Podeli mu duha poguma in razsodnosti, znanja in ljubezni. Ko bo zvesto vodil vernike, ki so mu zaupani v varstvo, naj gradi tvojo Cerkev kot znamenje odrešenja za svet. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

+++

Homilija mokronoškega župnika in dekana dekanije Trebnje

prč. g. Klavdia Peterce med slovesnimi večernicami

 

Bilo je na obali Tiberijskega jezera… »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« (Jn 21,15).

Kot strela z jasnega je prišlo to vprašanje, zato Peter, ne da bi dovolj pomislil, takoj ustreli: »Seveda, Gospod! Veš, da te imam rad! Se razume! Zakaj sploh vprašaš? Saj se spomniš: 'življenje dam zate' (Jn 13,37), in 'če se vsi pohujšajo nad teboj, jaz se ne bom' (Mr 14, 29).«

A Jezus, kakor, da ni zadovoljen s tem odgovorom. Vprašanje ponovi še drugič in tretjič.

Peter se zamisli. V ušesih mu odzvanja petelinje petje, znova začuti pekočo bolečino izjokanih solz. Težko mu je, zato tokrat njegove besede dobijo težo: »Gospod, ti vse veš (Jn 21,17), ti veš, da sem grešen človek (prim. Lk 5,8). Toda nikar ne hodi od mene. Ostani pri meni (prim. Lk 24,29). Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim (prim. Jn 21,17).

Da, Gospod ve in zato ga ponovno povabi: »Hodi za menoj!« (Jn 21,19).

Prva izpoved vere, kateri je sledila izročitev službe v Cerkvi. Peter izpove Jezusu ljubezen in začne pasti njegove ovce.

Bratje in sestre! Začetek vere je spoznanje Božje ljubezni v Jezusu Kristusu in pristanek na to, da se tej ljubezni izročimo. »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16), piše apostol Janez. Zato naša vera ni samo vera v Boga, ampak zaupanje Njemu in življenje po Njegovi besedi. Poudarek je na zaupanju, ki ga imamo kristjani v Boga in njegove obljube, uresničene v Jezusu Kristusu. »Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere« (Heb 12,2). V popolnem zaupanju v Očeta se je Kristus daroval za nas. In tako predanost pričakuje zdaj Jezus od svojih učencev.

Ko enkrat človek ve, komu veruje, se lahko začne poglabljati v to, kaj veruje. In to, kaj Cerkev veruje, to smo pravkar slišali. Obrazec veroizpovedi poznamo, saj ga kot občestvo izpovedujemo pri vsaki nedeljski sveti maši. Novoimenovani škof Andrej je vpričo apostolskega nuncija in administratorja škofa Andreja to vero Cerkve izpovedal pred verniki in duhovniki, katerim bo postavljen za pastirja. Kot bi želel pokazati: »Ne bojte se… 'vaš brat sem' (prim. 1Mz 45,14)… prihajam med svoje… Lahko mi zaupate. Branil vas bom pred volkovi in vodil vas bom na dobro pašo.« Ko bo izpovedal vero, mu bo Cerkev lahko naloži breme škofovstva. Dobri pastir bo lahko novemu pastirju izročil svoje ovce.

Življenje se ne začne ne z novim papežem, ne z novim nuncijem, ne z novim predsednikom ali županom, ne z novim škofom in ne boste verjeli, tudi z novim župnikom ne.  Prihodnost  je vedno odvisna od korenin. Če odstraniš vejo, drevo raste naprej. Če pa posekaš korenine, je z drevesom konec.  Vsak odgovoren gospodar je srečen, ko enkrat svoje skrbi lahko preloži na mlajša ramena. Posebej še, če kmetijo, gozd, vinograde in sadovnjake za Janezom prevzame Jani, za Alojzijem Lojzek ali za Andrejem Andrejček. Tudi za »Gospodov gozd« na Kočevskem ter za »Gospodov vinograd« v Beli Krajini in na Dolenjskem - za našo škofijo - to velja. Moder mladi prevzemnik posluša tudi dobrohotne nasvete starejših. Pameten preužitkar pa se ne vtika v to, kako gospodari mladi gospodar. »Nasvetov  se novim odgovornim ne daje, razen če zanje prosijo« (A. Glavan, Dolenjski list). Vsi v hiši pa imajo največ prav od zgleda njune sloge in razumevanja.  

Božja beseda, ki nam jo Cerkev danes ponuja v branje in premišljevanje ni naključno izbrana ampak je previdnostna.

Novoimenovani škof monsinjor Andrej Saje! Ne moremo si želeti nič bolj »škofovskega«, nič bolj »programskega« in nič bolj »aktualnega in konkretnega za naš čas«, kot je to, kar vam v svojem pismu naroča prvi papež, apostol Peter: »Starešine… epískopon..  škofe… prosim: pasite Božjo čredo, …pazite nanjo… in bodite vzor čredi…« (prim 1Pt 5,1-4). Ali na kratko: škof naj bo pastir po vzoru Dobrega pastirja!

Kako se je začelo Jezusovo javno delovanje? »V svojo lastnino  je prišel, a njegovi ga niso sprejeli« (prim Jn 1,11). Najprej mora pastir ovcam  pokazati pastirsko skrb in ljubezen, potem začnejo ovce slediti pastirju! Verjemite – iz izkušnje vem, da je to tako, ker sem eden izmed treh duhovnikov naše škofije, ki ima dve čredi, poleg župljanov še v hlevu čisto prave ovce na štirih nogah… 

Papež Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium lepo razloži, da mora škof kot pastir včasih iti pred ovcami, da pokaže čredi varno pot v življenje. Spet drugič mora biti pastir sredi med svojimi, da s svojo navzočnostjo daje upanje in bodri čredo. Biti med ljudmi. Zgodi pa se tudi, da mora iti za čredo, da nežno spodbudi tiste slabotne, ki so zaostali in bi lahko zašli in se zgubili.

Škof ima palico. Toda ta palica, žal, ni čarobna. Zato ne more izpolniti vseh želja. Ne more dati duhovnikov vsem župnijam, ki bi to želele, če jih nima. Tudi ne more dati vsem faranom takega župnika, kot bi si ga oni želeli. Še manj vsem župnikov in kaplanom takih faranov in takih služb, ki bi se jih oni želeli. Pastirska palica ni čarobna.

Škof nosi naprsni križ, da bi bil Križani vedno blizu srca pastirja, ki vodi njegove ovce. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje…« (Jn 15,13).

Škof dobri pri posvečenju prstan, da bi imel vedno pred očmi poroko s Cerkvijo. Čeprav pri tem ne gre za škofa. Gre za Njega in Njo. Za Kristusa in njegovo nevesto Cerkev. Kot ugotavlja veliki teolog kardinal De Lubac: »Kaj pa bi vedeli o Njem, brez da bi poznali in poslušali Njo.« Škofova naloga je, da ljubi in skrbi za Cerkev, kakor Kristus ljubi in skrbi za svojo nevesto. Da ljubi in skrbi za čisto konkretno krajevno Cerkev, svojo škofijo.  

Ovce morajo poznati pastirjev glas. Gospod škof! Radi in pogosto obiskujte duhovnike in župnije, a ne samo za velike slovesnosti. Verjetno vas ne bodo vsi poslušali. Bolj jih bo zanimalo kaj drugega. Celo današnji godovnjak, sv. Janez Zlatousti, ki je bil največji govornik svojega časa, je doživel, da so ljudje raje šli na konjske dirke, kot poslušali njegovo pridigo.  A to naj vam ne vzame poguma. Z ognjem Duha boste počasi otajali in ogrela srca ljudi, da bi res »živeli po Duhu« (prim. Rim 8,4). V tem je srčika nove evangelizacije.

Logično je, da ima jurist na mizi Zakonik cerkvenega prava. In samoumevno, da ima škof na delovni mizi Sveto pismo. Moder pastir ob reševanju konkretnih problemov pogleda v Zakonik, kaj je treba storiti in v Sveto pismo, kako naj to naredi.

Pravzaprav naša škofija upravičeno pričakujemo od novega škofa samo dve stvari. Da nas še bolj poveže in na novo navduši.  Verniki in duhovniki povezani s škofom, povezani z Bogom in povezani med seboj, lahko – če so goreči in navdušeni - res veliko naredijo za Božje kraljestvo.

Ker ste v svoj grb dali čebelo - naj vas spomnim, da se na žlico medu ujame več muh kot na sod kisa.

Pri izpolnjevanju naloge povezati in navdušiti vam za moto ponujam dva pregovorov, ki mi najprej prideta na misel. Prvi pravi: da človeka res spoznaš, moraš z njim pojesti vsaj kilogram soli. Drugi pa pravi, da človeka res spoznaš šele, ko hodiš v njegovih mokasinih. Kolikor poznam sobrate duhovnike si upam trditi, da nas bo več takih, ki bi z vami kaj pojedli, kakor takih, ki bi z vami kam šli. Ampak gotovo se bo našel kdo, ki bi šel z vami tudi v hribe, kamor radi zahajate. 

Prevzvišeni gospod škof Andrej! »Upanje ne osramoti« (Rim 5,5). Imamo ne le »utemeljeno upanje« ampak celo »krščansko upanje«, da bomo skupaj napredovali v dobrem. Cerkvi je do sedaj služilo kar nekaj dobrih škofov, ki so prihajali z ozemlja naše škofije – ni razloga, da tudi vi ne bi bili taki. In pri nas so se rojevali in živeli dobri, plemeniti ljudje, celo svetniki: blaženi Alojzij Grozde, blaženi drinski mučenki s. Antonija in s. Krizina, božji služabnik škof Friderik Baraga – ni razloga, da se tudi nas ne bi dalo pripeljati do svetosti. Božja in naša mati Marija pa naj nas vse, ovce in pastirje, spremlja in varuje, da bomo res ena čreda en pastir! 

Čisto na koncu dovolite, da vam v imenu duhovnikov rečem, kar bi vam morali reči že zdavnaj, že tistega 30. junija opoldne, pa nam je bilo to onemogočeno: »Naš novi gospod škof! Dobrodošli med nami! Bog vas živi!«

+++

Izpoved vere

Izpoved vere je hkrati osebno in občestveno dejanje. To pomeni, da je veroizpoved najprej dejanje CERKVE. Ko posameznik izpove vero, se opira in sklicuje na vero Cerkve. Besedo »Verujem« »Credo« najprej izpoveduje Cerkev, Cerkev, ki obsega in presega vse čase in kraje. Znotraj »vere Cerkve« pa tudi vsak posamezni vernik izreka in izpoveduje svoj osebni »Verujem«, »Credo«. Ta temeljna resničnost je pomenljivo izražena pri krščevanju, kjer vsak posameznik izpove svojo osebno vero, a hkrati dodaja: »To je vera Cerkve, ki v njej krščujemo otroke«. V vero Cerkve smo sprejeti nekako podobno kakor smo sprejeti v skupnost naroda in človeške družine. Oboje je pred nami in bo obstajalo tudi za nami. Smo živi ud telesa Cerkve, ki je Kristusova nevesta in njegovo telo. Kakšno dostojanstvo, da smemo biti Božji otroci in člani Cerkve! Ker pa je škof naslednik apostolov, ima odgovornost, da varuje zaklad vere Cerkve. Zato pred prevzemom svoje službe javno, pred cerkvenim občestvom izpove katoliško vero.

Cerkveno učiteljstvo je že od prvih stoletij izpovedovalo vero v troedinega Boga, v Jezusa Kristusa in skrivnost našega odrešenja. Te resnice so bile sčasoma (zlasti po vesoljnih cerkvenih zborih) uradno povzete v veroizpoved (Symbolon ali Credo). Zakonik Cerkvenega prava v kan. 750 o ohranjanju vere pravi takole: „Z božjo in katoliško vero je treba verovati vse, kar obsega zapisana in izročena Božja beseda, ki je en sam Cerkvi zaupan zaklad vere in ga hkrati učiteljstvo Cerkve kot od Boga razodetega predlaga v verovanje, bodisi po slovesnem ali po rednem in vesoljnem učiteljstvu, ki se namreč razodeva s skupnim soglasjem vernikov pod vodstvom svetega učiteljstva; vsi so torej dolžni izogibati se vsakršnih naukov, ki so prej omenjenemu nasprotni.“

Vsak vernik kot temeljni izraz vere čuti potrebo po izražanju svoje vere ne samo v svojem srcu ampak tudi na zunaj z izpovedjo. Od tod prihaja tudi praksa izpovedovanja vere pri slovesnih liturgičnih praznovanjih.

 

Izpoved vere novoimenovanega škofa

 

V veri krščanske skupnosti vsakdo prejema prejema zakramente, ki so učinkovito znamenje vstopa v krog verujočega ljudstva za dosego odrešenja. To je še posebej pomembno za škofe, saj imajo kot nasledniki apostolov posebno nalogo, da v svoji škofiji skrbijo za širjenje prave in resnične katoliške vere. Poleg skrbi za oznanjevanje Božje besede (evangelizacija) in poučevanja v veri (kateheze) mora škof najprej izkazati, da bo učil resnično katoliško vero, ki jo bo tudi izpovedal.

Zakonik cerkvenega prava v kan. 833 pravi:

Vero morajo po besedilu, ki ga je potrdil apostolski sedež, osebno izpovedati:

1. pred predsednikom ali njegovim pooblaščencem vsi udeleženci vesoljnega ali območnega cerkvenega zbora, škofovske in škofijske sinode, ki imajo odločujoč ali posvetovalen glas, predsednik pa vpričo cerkvenega zbora ali sinode;

2. novoimenovani kardinali po statutu svetega zbora;

3. pred pooblaščencem apostolskega sedeža vsi novoimenovani škofje, kakor tudi tisti, ki so enaki krajevnemu škofu;

4. pred zborom svetovalcev škofijski upravitelj;

5. pred krajevnim škofom ali njegovim pooblaščencem generalni, škofovi in sodni vikarji;

6. pred krajevnim ordinarijem ali njegovim pooblaščencem župniki, ravnatelj, profesorji bogoslovja in modroslovja v semeniščih, ob nastopu službe; prejemniki diakonata;

7. pred velikim kanclerjem ali, če tega ni, pred krajevnim ordinarijem ali njunima pooblaščenccma rektor cerkvene ali katoliške univerze ob nastopu službe; pred rektorjem, če je duhovnik, ali pred krajevnim ordinarijem ali pred njunima pooblaščencema profesorji, ki na katerihkoli univerzah predavajo predmete, zadevajoče vero ali nravnost, ob nastopu svoje službe;

8. predstojniki v redovnih ustanovah in kleriških družbah apostolskega življenja po določbi konstitucij.

 

Prisega zvestobe papežu

Drugo dejanje, ki ga poleg izpovedi vere stori novoimenovani škof, je prisega pred pooblaščencem svetega sedeža, to je apostolskim nuncijem. S prisego zvestobe novi škof obljubi, da bo vselej deloval v občestvu s papežem. To pomeni, da ne bo delal proti papežu in cerkvenemu učiteljstvu ter bo zvesto izpolnjeval naloge, ki jih sprejema kot škof.