Ob smrti svetega očeta Frančiška je nastopilo obdobje izpraznjenega sedeža oziroma sede vacante

Od tega trenutka zapadejo službe prefektov dikasterijev rimske kurije, vodstveno dejavnost v naslednjih dneh bo opravljal kardinal kamerleng (camerlengo), ki je kard. Kevin Farrell. Le-ta ima nalogo razveljaviti ribiški prstan, simbol petrinske službe, in pečat pontifikata.

Ob nastopu sede vacante rimska kurija skoraj v celoti preneha delovati, z izjemo naslednjih funkcij: kardinalkamerleng, kardinal veliki penitenciarij, kardinal generalni vikar za rimsko škofijo, kardinal nadduhovnik vatikanske bazilike ter generalni vikar vatikanske države.

Drugi organ, ki bo v dneh pred izvolitvijo novega papeža vodil upravo Cerkve je sveti kolegij kardinalov. V tem času poteka žalovanje za svetim očetom ter priprava na konklave.

+++

Kardinali in kardinalski zbor

Skupno je v Katoliški Cerkvi trenutno 252 kardinalov, od katerih jih ima 135 volilno pravico, medtem ko jih 117 te pravice nima več zaradi prekoračene starostne omejitve 80 let. Med volivci jih je kar 108 imenoval papež Frančišek, 22 jih je imenoval papež Benedikt XVI., 5 pa še papež Janez Pavel II. Najmlajši med kardinali je Ukrajinec Mykola Byčok, rojen leta 1980, ki deluje v Melbournu v Avstraliji, najstarejši pa je Španec Carlos Osoro Sierra, rojen leta 1945.

Kardinali imajo izključno pravico in dolžnost voliti novega papeža in so po izročilu papeževi svetovalci pri vodenju vesoljne Cerkve. Razdeljeni so na tri redove, in sicer: škofovskega, duhovniškega in diakonskega (čeprav so po posvečenju večinoma škofje, a trije kardinalski redovi niso vezani na stopnjo posvečenja). Papež kardinale imenuje svobodno in po lastni presoji.

Kardinalski zbor izvira iz prezbiterija, skupnosti duhovnikov, ki že od prvih stoletij krščanstva obstaja v vsaki škofiji in škofu pomaga pri liturgičnih opravilih in pastoralnem vodenju. Prav tako je bilo tudi v rimski škofiji, katere škof je hkrati papež vesoljne Cerkve. Prezbiterij, ki je obdajal rimskega škofa, mu je bil najprej v pomoč pri vodstvu rimske škofije, potem pa tudi v zadevah vesoljne Cerkve.  Kardinali so bili sprva imenovani iz vrst diakonov, duhovnikov in škofov v Rimu ali okolici (duhovniki petindvajsetih naslovov ali cerkva v Rimu, iz sedmih (pozneje štirinajstih) regionalnih diakonov, šestih palatinskih diakonov in sedmih škofov iz bližnjih mest).

Prva omemba kardinalov naj bi segala v čas papeža Aleksandra I. (105–115). Leta 1150 se je oblikoval kardinalski zbor s kardinalom dekanom na čelu (vloga dekana je tradicionalno pripadala škofu iz Ostije) in kardinalom kamerlengom, ki je bil papežev gospodarski upravitelj. Od leta 1059 so z uvedbo apostolske konstitucije In nomine Domini izključni volivci papeža, od 12. stoletja dalje pa so bili za kardinale imenovani tudi prelati s sedežem zunaj Rima. Danes so kardinali, ki živijo v Rimu, vatikanski državljani, četudi fizično nimajo svojega bivališča na ozemlju države Vatikan.

vir: Katoliška cerkev