1. november 2025
Nagovor novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta na praznik Vseh svetih na osrednjem novomeškem pokopališču v Srebrničah, 1. novembra 2025. Ob koncu molitev na pokopališču se je gospod škof zaustavil v molitvi ob grobu pokojnega Aleša Šutarja ter se srečal z njegovo družino.
Dragi bratje in sestre!
Danes praznujemo slovesni praznik vseh svetih, dan, ko se spominjamo vseh, ki so svoje življenje preoblikovali v dar ljubezni in so vstopili v polnost življenja z Bogom. To je praznik upanja, svetlobe in poklicanosti – dan, ko se zavedamo, da svetost ni privilegij redkih, temveč poklicanost vseh. Svetniki so dokaz, da je mogoče živeti evangelij v vsakdanjih okoliščinah – v družini, pri delu, v trpljenju in veselju.
Na ta dan dvigamo pogled od minljivih resničnosti k večnosti. Svetniki nas učijo, da človekovo življenje presega smrt in da svetost ni oddaljen ideal, ampak pot vsakdanjih dejanj ljubezni, potrpežljivosti in vere. Praznik vseh svetih je praznik hvaležnosti – za vse, ki so nam pokazali, da je mogoče ohraniti upanje, kljub ranjenosti sveta in krhkosti človeka.
Svetost je dar in naloga. Svetost je Božji dar, ki se uresničuje v sodelovanju z milostjo. Apostol Pavel pravi: »To je Božja volja, vaše posvečenje« (1 Tes 4,3). Bog nas kliče, naj rastemo v svetosti – v ljubezni, resnici in miru. Papež Frančišek nas spominja: »Svetost ne pomeni početi izrednih stvari, temveč pustiti, da deluje Bog – srečanje naše slabosti z močjo njegove milosti.«
Vsak dan imamo priložnost za rast v svetosti – ko z ljubeznijo služimo drugim, ko odpuščamo, ko vztrajamo v veri, ko v tišini zaupamo Bogu. Ne izgubimo priložnosti za svetost, kajti vsaka malenkost, storjena iz ljubezni, postane seme večnosti.
Ko pogledamo današnji svet, vidimo globoko ranjenost človeškega duha: vojne, nasilje, razdeljenost, izgubo smisla in vrednot. Mnogi se ne znajo več soočiti s trpljenjem in bolečino. Kultura, ki poveličuje udobje, mladost in moč, beži pred krhkostjo življenja. V tej zmedenosti se pojavlja skušnjava t. i. »lažnega usmiljenja«, ki trpečemu človeku ponuja smrt kot domnevno rešitev – v obliki asistiranega samomora.
Toda za kristjane je to nesprejemljivo, saj nas vera uči, da življenje ni naša last, temveč Božji dar, ki ga nihče nima pravice vzeti – ne drugemu in ne sebi.
Zato 23. novembra zavrnimo zakon, ki uvaja samomor s pomočjo medicinskega osebja. Zdravniki so varuhi življenja in ne prinašalci smrti! Samo Bog, Stvarnik, je gospodar življenja od spočetja do naravne smrti. Katekizem Katoliške Cerkve jasno uči: »Smo oskrbniki, ne gospodarji življenja, ki nam ga je zaupal Bog. Ne razpolagamo z njim« (KKC 2280).
Cerkev vedno poudarja, da je človeško življenje sveto, ker je ustvarjeno po Božji podobi in zanj odkupljeno s Kristusovo krvjo. Vsako življenje, ne glede na starost, zdravje ali stanje, ima neprecenljivo dostojanstvo. Tudi v trpljenju ostaja človek Božji otrok, deležen njegove ljubezni.
Katekizem v 2281. členu pravi, da je samomor v nasprotju z naravno nagnjenostjo človeka, da ohranja in varuje svoje življenje. Je težka žalitev ljubezni do Boga, ki nam je dal življenje, do sebe in do bližnjega.
Kdor sodeluje pri namernem uničenju življenja, bodisi pri samomoru s pomočjo bodisi pri evtanaziji, sodeluje v dejanju, ki nasprotuje Božji volji in dostojanstvu osebe.
Cerkveni nauk razume, da se v ozadju samomora pogosto skrivajo hude stiske, duševne bolečine in občutki brezizhodnosti. Zato nikoli ne sodi, ampak kliče k sočutju, bližini in molitvi. Vsak človek v trpljenju potrebuje ne smrt, temveč ljubezen, sprejetost in upanje. V pastoralnem smislu Cerkev poziva, naj pomagamo trpečim, da spoznajo svojo vrednost in dostojanstvo, ter jih spremljamo z razumevanjem.
Smisel trpljenja ni v uničenju, ampak v preobrazbi, v darovanju samega sebe v ljubezni. Kristus je s svojim križem pokazal, da lahko iz bolečine vzklije življenje, da lahko v trpljenju odkrijemo globoko bližino Boga.
Evangelij nam danes prinaša blagre (Mt 5,1–12) – srčiko Jezusovega nauka in pot svetosti. Vsak blagor razodeva Jezusov obraz in nas vabi, da ga posnemamo:
Blagor ubogim v duhu, ki vse zaupajo Bogu; blagor krotkim, ki ne iščejo prevlade; blagor žalostnim, ki znajo jokati z drugimi in verujejo v Božjo tolažbo; blagor lačnim in žejnim pravičnosti, ki hrepenijo po resnici; blagor usmiljenim, ki znajo odpuščati; blagor čistim v srcu, ki vidijo dobro; blagor miroljubnim, ki gradijo mir; blagor preganjanim zaradi pravičnosti, ki ostajajo zvesti ljubezni.
Blagri so revolucija ljubezni, ki spreminja svet. V njih je moč, da nas iz notranje teme peljejo v svetlobo. So pot človeka, ki ne meri moči z drugimi, ampak svojo srečo išče v zvestobi Bogu.
V svetu, ki poveličuje uspeh, moč in samouresničitev, se blagri zdijo nespametni. A prav tu je njihova moč: kličejo nas, da živimo proti toku, da smo krotki, usmiljeni, čisti, potrpežljivi in miroljubni.
Svetost se gradi v majhnih korakih – v tihem odpuščanju, v potrpežljivem prenašanju, v molitvi, v iskrenem sočutju, v pogumu govoriti resnico, iskati in delati za pravico. Blagri nas učijo, da svetost ni bežanje iz sveta, temveč življenje ljubezni v svetu.
Praznik vseh svetih nas spominja, da nismo sami. Pripadamo velikemu občestvu svetih – tistih, ki so že dosegli cilj, in nas, ki še hodimo po poti. Nebo in zemlja sta povezana: svetniki nas spremljajo, molijo za nas in nam kažejo pot. Ko jih občudujemo, ne občudujemo popolnosti, ampak moč Božje milosti v človeški krhkosti. Vsak svetnik je dokaz, da je ljubezen močnejša od smrti.
Praznik vseh svetih je klic k upanju in življenju. Svetost ni oddaljen sen, ampak pot, na katero smo vsi povabljeni. V svetu, ki pogosto išče kratke poti in hitre rešitve, je pot svetosti zahtevna, a edina, ki prinaša mir, resnico in svobodo.
Zato ne izgubimo priložnosti za rast v svetosti – v veri, upanju in ljubezni. Varujmo in spoštujmo življenje v vseh njegovih obdobjih, saj je sveto in dragoceno. Naj nas na tej poti spremlja Marija, Kraljica vseh svetnikov, ki nas uči popolnega zaupanja v Boga.
