« Nazaj na prvo stran

Osrednja slovesnost ob 10. obletnici škofije

11. junij 2016

11. junija 2016 smo obhajali osrednjo slovesnost ob 10. obletnici ustanovitve Škofije Novo mesto. Slovesnost je potekala v športni dvorani Leona Štuklja v Novem mestu. Na tem osrednjem praznovanju  smo sprejeli tudi milostni kip fatimske Marije, ki v letošnjem letu roma po Sloveniji. Pri slovesnem somaševanju škofov in duhovnikov smo se spomnili dogodkov izpred 10 let, škof pa je v nagovoru spodbudil vse zbrane, da moramo biti kristjani tudi resnični pričevalci v sodobnem svetu, da bi tako delali za pozitivne vrednote. Pri maši se je zbralo 11 škofov, okrog 60 duhovnikov, okrog 250 odraslih in 100 otroških pevcev, poleg teh še okrog 1300 vernikov, glasbeno podlago pa je nudil orkester Slovenske Policije pod vodstvom prof. Aleša Makovca. Med mašo je škof v molitvi skupaj z vsemi navzočimi posvetil škofijo Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Po maši je sledil še krajši družabni koncert, ki sta ga z nekaterimi popevkami glasbeno obogatila solista Nuša Derenda in Gašper Rifelj. Navzočih je bilo tudi več dolenjskih županov s področja novomeške škofije.

Ta osrednja slovesnost je bila hkrati sklep enoletnega praznovanja 10-letnice ustanovitve škofije, med katerim se je v novomeški škofiji dogajala cela vrsta večjih in manjših projektov za poživitev pastoralnega življenja. Več o letu praznovanja si preberite na tej povezavi.

Spored dneva

9.00 molitev rožnega venca in zbiranje
9.30 sprejem fatimske Marije in pete litanije
10.00 slovesno somaševanje slovenskih škofov in duhovnikov
11.30 koncert združenih zborov, Policijskega orkestra
s solistoma Nušo Derenda in Gašperjem Rifljem

 

Nagovor novomeškega škofa Andreja Glavana
ob slovesnem praznovanju 10-letnice škofije:

Dragi sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, spoštovani g. evangeličanski škof g. Geza Filo, redovniki, redovnice, dragi bogoslovci, spoštovani ugledni gostje. Dragi bratje in sestre!

Cerkev v Sloveniji je pred 10 leti, 7. aprila, za časa takratnega papeža Benedikta XVI. dobila tri nove škofije med njimi tudi v Novem mestu. Med tem ko sta škofiji v Murski Soboti in Celju že praznovali obletnico, smo se pri nas odločili za osrednjo sklepno slovesnost na obletnico umestitve prvega škofa, ko je škofija dejansko zaživela. Sklepno slavje smo odložili tudi zaradi prisotnosti Fatimske Marije, ki smo jo danes sprejeli. Pred njo bomo opravili tudi slovesno posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu in položili vanj svoje prošnje in upe za prihodnost. Zahvalili se bomo ljubemu Bogu za vse, kar smo mogli narediti za rast božjega kraljestva na tem lepem zelenem, večinoma tudi z vinogradi zasajenem koščku slovenske zemlje, ki ga zamejujeta Kolpa in Sava, po vsej dolžini pa napaja in povezuje reka Krka.

Danes ob 10-letnici škofije je prav, da se odkrito ozremo okrog sebe v dokaj razkristjanjeno družbo in se vprašamo, kaj danes ogroža našo Slovenijo in kaj je dolžnost nas kristjanov, da se stanje spremeni. Dejstvo je, da je v dobi globalizacije današnja družba sicer nepovratno pluralna, a nam ne more biti vseeno, da iz nje izginjajo nekoč samoumevne krščanske vrednote, navade in krščanska kultura.

Evropa, nekoč kontinent, ki se je ponašal z bogato kulturo, filozofsko mislijo, znanstvenim, tehničnim in gospodarskim razvojem, tone v neznano, nič kaj obetavno prihodnost. Doživlja duhovno stagnacijo, demografsko izumiranje, preplavil jo je duh porabništva, uživaštva, naveličanosti, pozablja na svoje duhovne korenine in išče odgovore v ezoteričnih idejah in praznoverju ali se omamlja v mamilih.

Ni čudno, da sta papež Frančišek in ruski patriarh Kiril na svojem srečanju med drugim ugotavljala, da se nekatere dežele spreminjajo v posvetne družbe, v katerih ni nobenega sklicevanja na Boga in na njegovo resnico, kar je huda grožnja za versko svobodo. Nekatere politične sile pod vplivom agresivnega sekularizma in brezboštva skušajo potisniti kristjane na rob javnega življenja. Izjavila sta svoje prepričanje, da mora naša civilizacija ostati odprta za vsak pozitivni prispevek drugih religij, a tudi: »da mora Evropa ostati zvesta svojim krščanskim koreninam. Prosiva kristjane tako vzhodne kot zahodne Evrope, naj se združijo pri skupnem pričevanju za Kristusa in evangelij, da bo Evropa ohranila svojo dušo, ki jo je 2000 let oblikovalo krščansko izročilo.« (Skupna izjava št. 15-16).

Sodobni svet, na katerem postopno izginjajo duhovni stebri človeškega bivanja, pričakuje od nas, na vseh področjih osebnega in družbenega življenja, močno krščansko pričevanje. Od naše sposobnosti, ali bomo skupaj pričevali v teh težkih časih za Duha resnice, je odvisna prihodnost človeštva. (Skupna izjava št. 28).

Podobno analizo duhovnega in verskega stanja, ki velja tudi za našo Slovenijo in našo škofijo, je dal letos papež Frančišek, ko mu je vrh Evropske zveze, kar se še ni zgodilo (predsednik Evropskega sveta, predsednik Evropske komisije, predsednik Evropskega parlamenta in nemška kanclerka Angela Merkel) podelil mednarodno nagrado Karla Velikega za izredno zavzemanje za mir, razumevanje in usmiljenje v evropski družbi.

Ob tej priložnosti je papež dejal: »Kot sin, ki ima v materi Evropi svoje življenjske in verske korenine, sanjam o novem evropskem humanizmu, sanjam o mladi Evropi, da bo kot mati še sposobna rojevati, ki spoštuje življenje in nudi življenjski optimizem, ki bo cenila stare in bolne, da jih ne bo imela le za nekoristne predmete, ki ne proizvajajo in jih je treba zavreči … Sanjam Evropo, v kateri mladi vdihavajo čisti zrak poštenja, ki ljubiijo lepoto kulture in skromno življenje, nezastrupljeno z neskončnimi potrebami potrošništva. Sanjam o Evropi, v kateri bo poroka in želja imeti otroke velika odgovornost, želja in radost, in ne problem zaradi pomanjkanja stalne zaposlitve … Sanjam Evropo družine z učinkovito družinsko politiko … Sanjam Evropo, ki bo ščitila osnovne pravice vseh in pri tem upoštevala tudi dolžnosti, ki jih imamo vsi … Sanjam o Evropi, za katero se ne bo moglo reči, da je njeno zavzemanje za človečanske pravice bila njena zadnja utopija.« Tako papež Frančišek.

Dragi bratje in sestre!
Kako naj pomagamo uresničevati v naši škofiji papeževe sanje o Evropi, ki so tudi sanje o drugačni naši Sloveniji, da bo tudi po življenju, medsebojnih odnosih in krščanskih vrednotah vsaj malo uresničen ’raj pod Triglavom’? Kako naj sodelujemo pri novi evangelizaciji Evrope, o kateri sta govorila papež Frančišek in patriarh Kiril in so jo imeli pred seboj ustanovni očetje združene Evropske zveze?

Ni druge poti kot ta, da uresničimo to, kar nam je povedal in z zgledom pokazal edini Odrešenik Jezus Kristus, ki je sam rekel, da je pot, resnica in življenje. S svojim naukom nam je pokazal pot usmiljene ljubezni.

Kako preproste, a božanske so besede apostola Janeza, ki je najgloblje doumel bistvo Jezusovega nauka. Te osnovne resnice so:

-      Bog nas ljubi, kar je dokazal s tem, ko je poslal k nam svojega edinorojenega Sina.
-      Če nas Bog ljubi, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega, zakaj kdor …
-      Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, kajti Bog je ljubezen.
-      Po tem bodo spoznali, da ste moji učenci, ali z drugimi besedami, boste lahko evangelizirali, boste luč in kvas, če se boste ljubili med seboj, če boste uresničili trinitarične odnose, ker smo ustvarjeni po božji podobi, ki je občestvo Svete Trojice. Iz tega bo svet spoznal lepoto in moč evangelija in bo veroval.
-      V letu usmiljenja pa moramo dodati, da je pričevanje v izkazovanju usmiljenja in sočutja po Jezusovi besedi: »Bodite usmiljeni, da boste usmiljenje dosegli.

H Kristusu pa nas usmerja prav Marija, ki je Božjo Besedo najgloblje živela in ohranjala v svojem brezmadežnem srcu.

Ona je v Kani Galilejski Jezusa spodbudila, da je naredil prvi čudež, da so učenci, ki so mu bili priče, verovali vanj. Tedaj je izrekla služabnikom naslednje besede, ki so zadnje njene besede zapisane v Svetem pismu: »Karkoli vam reče (Jezus), storite.« Te besede so namenjene za vse čase tudi danes nam.

Marijo Božja previdnost pošilja v kritičnih časih vedno znova na svet. V času naglega razkristjanjevanja v 19. stoletju je Marija prišla v Lurd in povabila k pokori in molitvi, zlasti k molitvi rožnega venca. V času najhujše vojne vihre med 1. svetovno vojno, je Marija spet stopila med preproste pastirčke in povabila k molitvi, k zadoščevanju za grehe zaradi nečloveške vojne morije in zaradi cunamija brezboštva, ki se je vzdignil z oktobrsko revolucijo. Človeštvo je takrat začelo zapirati Bogu vrata, kot je dejal papež Benedikt XVI. A Bog ga je hotel rešiti, zato mu je z Marijinimi sporočili v Fatimi, kakor tudi drugod, odprl okno upanja. Skozi to okno, po besedah papeža Benedikta, kot romarji gledamo proti nebesom. V Fatimi nas Devica Marija vse vabi, da gledamo na zemljo kot na kraj svojega romanja proti dokončni domovini, ki so nebesa.

Marija nas s svojimi posegi in sporočili vedno znova vodi h Kristusu, k ravnanju po njegovi besedi. Marija je hotela tedaj in hoče tudi danes doseči, da bi njenemu Sinu odprli vrata in ga povabili, naj vstopi v naše domove, v naša srca in ostane za zmeraj med nami, ker le on z lučjo svoje besede lahko da tisto polnost življenja, o kateri je rekel: »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju,« po katerem vsako naše srce hrepeni.

Položimo novo evangelizacijo, prenovo slovenskega naroda in prihodnost naše škofije, posebej prošnjo za nove duhovne poklice v Marijino materinsko brezmadežno Srce in se ji zaupno izročimo. Prosimo Marijo: Sprejmi nas v svoje milostno srce, naše bolnike, mladino, duhovnike, družine, tudi vse, ki so te zapustili. Ohrani nam vere drago svetinjo.

Amen.

PLAKAT ležeči