Osrednje regijsko ekumensko bogoslužje v Novem mestu

Ekumensko bogoslužje je bilo srečanje kristjanov različnih Cerkva, ki jih kljub raznolikim tradicijam povezuje ena vera v Jezusa Kristusa, edinega Gospoda. Srečanje je temeljilo na prepričanju, da je to, kar kristjane združuje, močnejše od tistega, kar jih ločuje. Skupna molitev, poslušanje Božje besede in slavljenje so postali prostor, kjer se je razodela globlja resničnost Cerkve: poklicanost v občestvo, ki presega zgodovinske delitve in odpira pot spravi, miru in medsebojnemu spoštovanju.

Poseben vrhunec ekumenskega bogoslužja je bil Psalm 23 v skupni izvedbi patra Gregorja Kosa iz Župnije Svetega Lenarta in duhovnice Katje Brkič Golob iz Evangeličanske cerkve Dobrega pastirja. V tem trenutku se je bogoslužje iz poslušanja razširilo v souživetje: glasova dveh služabnikov iz različnih cerkvenih tradicij sta se prepletla v eni besedi, v enem zaupanju, v enem Duhu. Kar se je začelo kot izvedba, se je hitro spremenilo v dogodek – v eksplozijo edinosti, ki je zajela vso zbrano skupnost.

Psalm, ki govori o Dobrem Pastirju, ki vodi, varuje in daje življenje, je v cerkvi odmeval kakor skupno slavljenje Boga v polnosti vere. Meje so se raztopile, razlike med tradicijami so se umaknile globlji resničnosti: ena Cerkev, zbrana v kot ena duša in v enem Duhu. Skupni glas psalma ni bil le estetski trenutek, temveč izkustvo živete edinosti – takšne, ki je ni mogoče načrtovati ali zapovedati, ampak se zgodi, ko se ljudje zaupajo istemu Bogu.

V tistem trenutku je Psalm 23 postal več kot besedilo Svetega pisma; postal je kraj srečanja, v katerem se je Cerkev prepoznala kot občestvo, ki živi iz enega Pastirja in hodi po poti miru skupaj – različna, a nerazdeljena.

Ekumensko bogoslužje je bilo razumljeno hkrati kot dar in naloga: dar srečanja in skupne vere ter naloga, da kristjani v razdeljenem in ranjenem svetu skupaj pričujemo za resnico, ki osvobaja, in za ljubezen, ki gradi mostove. Iz zaupanja v Boga Očeta, po Sinu, razlomljenem kruhu za življenje sveta, in v moči Svetega Duha, ki gradi občestvo, je postalo to srečanje konkreten dokaz edinosti Cerkve.

Simbolno zlivanje vode iz treh kelihov v en vrč in zalivanje rastlin

Poseben poudarek ekumenskega bogoslužja je predstavljalo simbolno dejanje skupnega zlivanja vode iz treh kelihov v en vrč. Duhovniki rimskokatoliške, pravoslavne in evangeličanske Cerkve so vsak prinesli kelih z vodo kot znamenje lastne poti vere, izročila in duhovne zgodovine. Voda ni predstavljala razlik, temveč darove posameznih občestev ki so bili združeni v skupen vrč – kot izraz vere v enega Boga, en krst in eno upanje.

Združena voda je nato postala vir za zalivanje rastlin, ki so jih duhovniki  ponesli v svoje cerkve. Ena rastlina je šla v stolno župnijo Svetega Nikolaja na Kapitelj, ena v župnijo Svetega Lenarta v Klošter, ena v župnijo Šmihel, ena v župnijo Stopiče, ena v župnijo Sveti Duh na Velikem Trnu v dekaniji Leskovec, ena v Srbsko pravoslavno cerkveno občino Novo mesto, ena pa je ostala v domači evangeličanski cerkveni občini Novo mesto.

S tem dejanjem je ekumensko bogoslužje dobilo močno sporočilo: edinost kristjanov ni v poenotenju ali izbrisu raznolikosti, temveč v skupni skrbi za življenje, mir in rast. Tako kot rastline rastejo iz iste vode, a vsaka na svoj način, tako tudi Cerkev živi iz istega Kristusa, a v različnih tradicijah in krajih.

To simbolno dejanje je na preprost, a globok način izrazilo prepričanje, da mir ni beg pred napetostmi, temveč odločitev za skupno pot – tudi tam, kjer razlike ostajajo. Združena voda je postala znamenje, da lahko iz tega, kar je bilo zgodovinsko ločeno, v zaupanju in spoštovanju zraste novo življenje.

V nadaljevanju vabljeni k branju nagovorov in homilij z ekumenskega bogoslužja 18. januarja 2026 v Novem mestu.

Duhovnik Marko Burger iz Župnije Sveti Duh – Veliki trn, član Komisije za ekumenski in medverski dialog pri SŠK za novomeško škofijo (nagovor):

»Eno telo in en Duh, kakor ste bili poklicani v enem upanju  svojega poklica.«

Spoštovani vsi navzoči; danes začenjamo z molitveno osmino za edinost kristjanov. Temo za razmišljanjem so izbrali verniki Armenske apostolska Cerkve skupaj z brati in sestrami Armenske katoliške in Evangeličanske Cerkve. Armenija se ponaša s častjo prve krščanske države. Potem ko sta apostola Tadej in Jernej tja prinesla evangelij, je leta 301 postala prva država, ki je sprejela krščanstvo kot državno vero.

Armenska Cerkev danes šteje vsega ok. 9 do 10 milijonov vernikov. Od  tega jih kar 2 tretjini živi zunaj države, zlasti na Srednjem vzhodu. Njihova zgodovina je zaznamovana s strašnimi preganjanji, nasilnimi preseljevanji in celo z genocidom. Na ozemlju osmanskega cesarstva so postali Cerkev mučencev. Ob kocu 19. in v začetku 20 stoletja so doživeli genocid s strani turške države.

Geslo molitvene osmine so vzeli iz Pavlovega pisma Efežanom: »Eno telo in en Duh, kakor ste bili tudi poklicani v enem upanju svojega poklica.«   Apostol Pavel se obrača na svoje naslovnike in jih spodbuja, naj verodostojno pričujejo o svoji veri z zgledom edinosti. Ta temelji na eni veri, enem duhu, enem upanju in samo z edinostjo lahko pričujemo kot eno »TELO«.

Apostol Pavel nas ponovno spominja na upanje. Kaj je upanje in zakaj smo poklicani, da ga živimo? Upanje je kalček, dar in naloga, ki jo moramo varovati in gojiti, da rodi sadove v dobro vseh. Krščansko upanje nam daje mesto na tistem ozkem grebenu, na tisti meji, kjer naša poklicanost zahteva, da se vsak dan in vsako uro odločimo, da bomo zvesti Božji zvestobi do nas.

Naša poklicanost je skupna. Poklicani smo da skupaj gradimo edinost in da živimo evangelij. Edinost je sad navzočnosti Jezusa med nami. Le tako smo lahko prinašalci miru v svet, ki je poln nasprotovanj in blažimo nasprotovanja needinosti.

Z molitvijo se smemo obračati na Boga Stvarnika, ki je stvarnik vsega človeštva, na Jezusa Kristusa, ki je naš Odrešenik in K Svetemu Duhu, ki nas razsvetljuje, da moremo umevati Božji načrt odrešenja.

Duhovnik dr. Daniel Brkič iz Evangeličanske cerkvene občine Novo mesto (nagovor):

Drage sestre, dragi bratje, nocojšnje ekumensko bogoslužje ima za glavno misel mir. V hitrem, stresnem, kaotičnem, nemirnem in neosebnem svetu smo zbrani v svetosti sedanjega trenutka, ker imamo pogum osvoboditi se imperija ega (jaza) in »biti« izvorna Božja podoba med ljudmi (Paul Tillich).

Iz Zaharijeve hvalnice, ki je bila zapeta osmi dan po čudežnem rojstvu nebeškega Kneza miru, zvemo, da je prekinjeni mir padlega človeštva in stvarstva obnovljen, saj je Odrešenik prišel zato,  da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru (Lk 1,79). Da, na pot miru. Dokler ljudje ne damo slave Bogu, na Zemlji ni miru. Mir je več kot pojem, občutek, meditacija, nirvana, politični dogovor, svoboda govora in gibanja, odsotnost vojne, deklaracija OZN, zdravje in blagostanje. Mir je stanje srca, mir je odnos. Miru imam samo toliko, kolikor imam Boga in svojega bližnjega.

Pravi mir je zunaj našega dosega in je Božji dar. Mir ni odsotnost hrupa, ampak odsotnost jaza, to je ega (Izak Sirski). Mir ni odsotnost vojne in težkih okoliščin, ampak je stanje duha. Mir je spravljen odnos z Bogom in s svojim bližnjim. Serafim Sarovski je rekel: »Ustvari mir v svojem srcu in tisoči okoli tebe bodo rešeni.« Judovski rabini učijo: »Če nebeška bitja, ki so prosta zavisti, sovraštva in tekmovalnosti, potrebujejo mir, koliko bolj ga potrebujemo mi, ki smo vsemu temu podvrženi.«

Vrhunec Zaharijevega Benediktusa je mir (šalom, eirene), ki je sad Duha (Gal 5,22-23) in prvi dar vstalega Gospoda: »Mir vam bodi«. Kristus nam daje mir, ki ga svet ne pozna in nam ga ne more dati.

Jezus ni samo luč, ampak je pastir, ki vodi svojo čredo v mir. Jezus Kristus pooseblja mir. V njegovem miru prepoznamo svoj notranji mir. Krščanstvo ni umetno ustvarjeno, tako kot ostale religije, duhovne alternative in filozofije, kajti Gospod nas je zase ustvaril in naše srce je nemirno, dokler se ne spočije v njem (Avguštin iz Hipona).

Kaj mi koristiti, da je Devica Marija nekoč davno rodila Kneza miru, če ga v svojem času in kulturi ne rodim jaz. Vsi smo poklicani za mirovnike. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.« (Mt 5,9) Ekumensko gibanje je najpomembnejše mirovno gibanje na svetu. Kot občestvo celokupne Cerkve potujemo po poti miru, da bo to, kar je bilo razbito, vrnjeno v prvotno stanje in poveličano v eshatološkem miru.

In mir Božji, ki presega ves človeški razum, naj varuje vaša srca in vaše misli v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Pozdrav miru je v Cerkvi že od nekdaj v navadi in izraža željo živeti in širiti Gospodov mir in sprejemati bližnjega v vsej njegovi različnosti. Izrazimo si ga s  stiskom roke, prijaznim pogledom in iskrenim voščilom: »Mir s teboj.«

Duhovnik Peter Kokotec, generalni vikar Škofije Novo mesto (homilija):

Dragi bratje in sestre v Kristusu.

Hvala vsem v Evangeličanski cerkvi, ki ste nas nocoj tako lepo sprejeli. Hvala za vašo odprtost in gostoljubje.

Hvala, da smo na tem ekumenskem večeru skupaj, kar je posebno pričevanje – ne kot gostje drug pri drugem, ampak kot bratje in sestre, ki stojimo pred istim Gospodom in poslušamo isto Besedo. V takih trenutkih človek začuti, kako dragoceno je, da se ne zapiramo, ampak delamo korake drug k drugemu. Ti koraki niso majhni: v vsakem se pogosto preizkusita naša vera in naša ponižnost, hkrati pa v vsakem koraku zažari nekaj zelo evangeljskega in zelo človeškega – želja, da bi bili resnično bratje in sestre.

Letošnje geslo Tedna molitve za edinost kristjanov nas spomni, kdo smo: »Eno telo je in en Duh, kakor ste bili poklicani v enem upanju svoje poklicanosti« (Ef 4,4). To je jedro Cerkve: v Kristusu smo poklicani v eno upanje – v zveličanje in večno življenje. Ko se tega dotaknemo z vero, se naše razlike ne izbrišejo na silo, ampak se učimo živeti drug ob drugem ter drug z drugim – vse pa v resnici in ljubezni.

Zato je danes nujno, da edinost razumemo tudi kot pot miru. Apostol Pavel ne govori samo o edinosti, ampak naroča: »Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru« (Ef 4,3). In tukaj bi nadaljeval misel duhovnika in pastorja evangeličanske cerkve, gospoda Daniela Brkiča, da je ekumensko gibanje  najpomembnejše gibanje za mir v svetu. Ekumensko gibanje vseh krščenih naj postane najštevilčnejše gibanje za mir. Kajti kdor sledi Kristusu, vedno dela za mir. Ob tem ne pozabimo, da so mnogi naši in svetovni voditelji krščeni. Naj tudi v življenju zvesto sledijo Kristusovemu evangeliju, ki oznanja mir.

Mir namreč ni dodatek našemu življenju, temveč vez: mir v srcu, mir v družinah, mir v odnosih, mir med Cerkvami, mir v našem narodu in ne pozabimo, mir v svetu. Ta mir ni zgolj človeški dogovor; je dar Vstalega, za katerega lahko skupaj prosimo, ga sprejmemo in prinašamo naprej – najprej s tem, kako govorimo drug z drugim, kako se poslušamo, kako se spoštujemo.

Naj nas ta teden utrdi v preprostih, a odločilnih korakih: v spoštovanju, v poslušanju, v odpuščanju in v skupni molitvi – da bo ena vera v enega Gospoda postajala vidna kot ena ljubezen in kot mir, ki povezuje. Naj Gospod blagoslavlja vsako naše srečanje, naj ga napolni s svojim Duhom, in naj nas naredi za pričevalce miru – ne samo v besedah, ampak predvsem v  našem življenju.

Paroh mag. Danijel Nikolić iz Srbske pravoslavne cerkvene občine Novo mesto (homilija):

Spoštovani duhovniki, dragi gostitelji današnjega srečanja, bratje in sestre.
Izražam svoje veselje, da se lahko udeležim srečanja z vami. Tema, o kateri smo vabljeni spregovoriti, je mir.

Mir se začne v človeku in se širi v družbo. In nemir se začne v človeku in se širi v družbo. Od kod prihaja mir v narodih vzhajajočega sonca? In od kod prihaja nemir v narodih zahajajočega sonca? Izhaja iz rešenih ali nerešenih življenjskih vprašanj.

Od Konstantinopla do Japonske imajo mnogi narodi notranji mir, ker ne živijo od vprašanj, temveč od rešitev – torej od temeljnih vprašanj, ki so bila rešena že zdavnaj, kot so jih živele petdeset ali sto generacij pred njimi. Na teh rešitvah vzhodnjak gradi vse, razume vse, misli vse in deluje vse.

Vendar je mir na Daljnem vzhodu pogosto brez veselja. Za ene pomeni podreditev sužnjev njihovim gospodarjem. Za druge pomeni predajo in obup, iz katerega ni odrešitve.

Na drugi strani, na Zahodu, vlada nemir. Hitro se je stopnjeval in v našem stoletju se je tako zelo okrepil, da zahodno človeštvo tone v nenehen strah pred prihodnostjo, v stanje živčnega zloma in pogosto – bolj kot kdaj koli prej v zgodovini sveta – v norost. Vzrok zahodnega nemira je enak vzroku za nemir Adama in Eve, ko sta obrnila hrbet Bogu in obraz Satanu. V Evropi je vse postavljeno pod vprašaj: Bog, duša, morala, zakon, družina, družba, država ter ta‑ in onostranski svet.

In mi, kristjani – kje smo? Moramo se dvigniti nad lažni mir Vzhoda in grozljiv nemir Zahoda; nad vzhodno filozofijo, ki misli, da je rešila vsa vprašanja, in nad zahodno znanostjo, ki sama priznava, da je vse postavila pod vprašaj in ničesar ni rešila.

Kristjani moramo imeti mir, ki presega človeško razumevanje – mir, ki ga je Kristus dal svojim apostolom, rekoč: »Dajem vam svoj mir; mir, ki pomeni veselje, ljubezen in življenje.« Z drugimi besedami: mir, ki prihaja od Boga. Ta Božji mir, ki je brezpogojen, je edino naravno stanje človeka. Vse drugo in vse manj od tega je za nas neuspeh. Zato se vsaka liturgija v naši Cerkvi začne z molitvijo: »V miru molimo k Bogu.«

V tem besedilu sem parafraziral in citiral ohridskega škofa Nikolaja Velimirovića iz njegovega dela Nad Vzhodom in Zahodom, napisanega pred enim stoletjem.

Ideal krščanske askeze je biti zelo strog do sebe in zelo blag do drugih. Naj nam Gospod Bog da moč, da očistimo svoja srca in pustimo, da v njih prebiva mir. Nato bo mir prisoten v družini, mir med prijatelji in sosedi. Potem bo mir v mestih, mir v državi in na koncu bo mir zavladal po vsem svetu – torej, to bodo že nebesa na zemlji.

Duhovnica dr. Katja Brkič Golob iz Evangeličanske cerkvene občine Novo mesto (homilija):

Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Amen.

Te dni so me pretresli podatki UNICEF‑a, ki kažejo, da danes po svetu več kot 473 milijonov otrok živi na območjih, zaznamovanih z vojno, nasiljem ali razseljenostjo. Trenutno je po svetu več kot 70 aktivnih oboroženih konfliktov ter več kot 50 dodatnih kriz z visokim tveganjem za eskalacijo.

Prav zato so tako blagodejne besede, ki jih najdemo v Evangeliju po Mateju (5,9), kjer Jezus pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.«

Ko slišimo besedo »blagor«, pogosto pomislimo na srečo, notranji mir, blagostanje. Tudi mir večkrat razumemo kot čakanje na ugodne okoliščine: da se drugi umirijo, da se vesti utišajo, da se razmere izboljšajo. Toda Jezusov blagor o miru je dinamičen. Ne govori o ljudeh, ki mir imajo, temveč o ljudeh, ki mir ustvarjajo.

Evangelist Matej uporabi grški izraz, ki dobesedno pomeni: »tisti, ki mir delajo«. Mir torej ni samo stanje udobja ali odsotnost nasilja, temveč način, kako gledamo, govorimo in hodimo drug k drugemu. Mir ni samo tolažba – je odločitev. Mir ni samo utišana jeza – je obnovljen odnos. To je mir, ki presega človeški razum, saj zdravi razdalje med nami in popravlja krivice.

Dragi prijatelji, kako in na katerih področjih lahko mi v tem kaotičnem svetu ustvarjamo mir?

Najprej na področju svojega govora. Besede so prva orodjarna miru. Namesto da stavke začenjamo z obtožujočim in črno‑belim »ti nikoli« ali »jaz pa vedno«, se vprašajmo, ali s svojimi besedami gradimo mostove.

Drugič, v svojem domu, svoji skupnosti in svoji Cerkvi. Mir se ne začne v dvoranah za pogajanja, temveč v kuhinji, župnijskem uradu, ordinaciji, pisarni in Cerkvi. Začne se prav tu, prav zdaj, ko skupaj udejanjamo Jezusovo prošnjo: »Oče, daj, da bi bili vsi eno.«

In tretjič, na področju ustvarjanja bližine in pravičnosti. Včasih razdalje med nami niso kilometri, temveč predsodki, stare zamere ali tiha tekmovanja. Bližina ne izbriše razlik med nami – pravzaprav jih varuje –, vendar jim odvzame ostrino. V bližini se učimo, da resnična edinost ni uniformiranost, temveč različnost, ki je spravljena. Zato pristopimo k izključenim, izkoriščanim in utišanim, kajti naloga ustvarjalcev miru je, da poslušamo, zaščitimo in popravljamo.

In končno: mir je lahko naše skupno pričevanje. Kristjani različnih tradicij pričujemo, da je mir močnejši od naših razlik. Ne iščimo najmanjšega skupnega imenovalca, temveč največjo skupno poklicanost – delati za mir. Svet ne potrebuje popolnih skupnosti, temveč skupnosti, ki znajo prositi odpuščanja, sprejemati in vztrajati. To je ekumenska poklicanost miru: da v drugem ne vidimo tekmeca, temveč Božji dar.

Zaključujem z mislijo duhovnika in teologa Romana Guardinija, ki pravi:
»Mir nastaja tam, kjer se ljudje ne postavljajo drug nad drugega, temveč drug ob drugem – pred Bogom.«

Mir Božji, ki presega ves človeški razum, naj varuje vaša srca in vaše misli v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Ekumenska pot se je tisti večer nadaljevala tam, kjer vera postane življenje in pristno prijateljstvo – ob skupni mizi.