V torek, 5. septembra 2017, je v Zavodu Friderika Ireneja Baraga potekal vsakoletni pastoralni tečaj, nekakšno študijsko srečanje in napoved novega pastoralnega in katehetskega leta. Prav tako je prišlo v navado, da pastoralni tečaj napove nekakšno rdečo nit, krovno temo pastoralnega leta. Tako smo letos poslušali in skupaj razmišljali o pastorali krsta, saj se naj bi prihajajoče pastoralno leto dotikalo predvsem prenašanja vere med generacijami v družini.
Glavno predavanje je imel dr. Alek Zwitter, ki je na podlagi cerkvenih očetov in izročila Cerkve izpostavil temeljno notranjo povezanost krsta s tremi krepostmi - vere, ljubezni in upanja.
1. Krst in vera. Krst po eni strani predpostavlja vsaj minimalno vero kot pogoj, po drugi strani pa krst dopolnjuje vero v zrelo in celovito držo. Iz tega izhaja, da pri podeljevanju zakramenta ne sme biti prisotna le uradniška drža (delovanja ex opera operato), temveč je poudarjen tudi osebni vidik prejemnika. Prav tako ne moremo računati, da ima prosilec ob prošnji za krst že povsem izoblikovano vero, temveč ta kasneje še raste. Zato ni prav nikomur odreči krsta, ker že s prošnjo pokaže neko minimalno pripadnost Cerkvi.
2. Krst in ljubezen. Krstna milost je ravno tako povezana z ljubeznijo, ki prejemnika vključi občestvo. Pogosto je pa tudi obratna pot, da ravno občestvo (osebna prijateljstva) nekoga tako pritegne, da nato zaprosi tudi za sv. krst. Simbolično je to lepo izraženo pri podeljevanju krsta med redno nedeljsko sveto mašo, kar je tudi za bolj oddaljene kristjane lahko lepa izkušnja vključenosti v večje živo občestvo in za zavest, da ne gre za neko ozko privatno zadevo. Simbolična povezava z evharistijo pa kaže na to, da je potrebno krstno milost tudi kasneje v življenju gojiti in hraniti s kruhom evharistije.
3. Krst in upanje. Tretja razsežnost je povezava krsta z upanjem, ki je dar Svetega Duha. Zakrament krsta namreč ni sam sebi namen, temveč naj bi nas popeljal v polnost življenja v Svetem Duhu. Če želimo kot Cerkev koga pritegniti in vzgojiti za življenje v Svetem Duhu, moramo zato najprej sami živeti iz tega Duha. To upanje, da ni vse brezupno, da imamo pred seboj nek dober cilj, je tudi nujni pogoj za misijonski polet. Kdor nima upanja, se ustavi v danem trenutku in objokuje svojo situacijo (kot v nekakšni paliativni oskrbi). Zato je vedno potrebno delati korake naprej in imeti (za)upanje v Gospoda.
Krajši koreferat je nato predstavil dolgoletni župnik msgr. Anton Trpin, ki v Šentjerneju spremlja pastoralo povprečno 80 krstov na leto. V svojem razmišljanju je govoril iz svoje prakse in dal velik poudarek na odprost do prosilcev za prejem sv. krsta, na obdobje pred in med pripravo ter spremljanje po samem prejemu zakramenta krsta. Iz njegove izkušnje izhaja, da je tudi za oddaljene kristjane pri približevanju skupnosti ključen osebni in dobrotljiv odnos pastoralnega delavca, ki naj sprejema in ne zavrača. Večkrat je doživel, kako so tudi družine s formalno neurejenimi razmerami po nekaj prijaznih srečanjih z duhovnikom začele urejati svoje življenjske situacije in se približale cerkvi.
Po predavanjih so sledile krajše dekanijske konference duhovnikov in razprava o tematiki po skupinah in sklepni plenum, kjer se je pogovor vrtel predvsem okrog konkretnih dilem, s katerimi se župniki srečujejo v vsakodnevni pastoralni praksi glede zakramentov.
Odziv na letošnja predavanja je bil med številnimi udeleženci zelo pozitiven.
Celotno predavanje dr. Aleka Zwittra lahko poslušate na tej povezavi (posnetek iz Ljubljane).