Pogreb kanonika Franca Erklavca

Življenjske postaje g. kanonika Erklavca

Rojen 4. 6. 1932 na Lavrici, župnija Ljubljana – Rudnik
Mašniško posvečenje 29. 6. 1961 v Ljubljani
1962 – 1966 kaplan v Cerkljah na Gorenjskem
1966 – 1980 župnik v Veliki Dolini
1980 – 1987 župnik v Šentjerneju
1987 – 2006 kanonik kolegiatnega kapitlja v Novem mestu
2001 – 2002 duhovni pomočnik v Begunjah na Gorenjskem
2006 – 2013 stolni kanonik in penitenciarij v Novem mestu
Od aprila 2013 je bival v duhovniškem domu v Ljubljani
Umrl 29. oktobra 2014
Pogreb 3. novembra 2014, Ljubljana – Rudnik

Nagovor škofa Glavana pri pogrebni maši

Uvod:
Pozdrav vsem, dragi sobratje duhovniki, bogoslovci, redovnice, še posebej iz duhovniškega doma, brat pokojnega kanonika z družino, rodna sestra s. Elizabeta iz skupnosti Sv. Križa in družina pokojnega brata Jožeta, dragi drugi sorodniki, farani z vseh župnij, kjer je pokojni deloval, iz domače župnije Rudnik in kapiteljska skupnost iz Novega mesta. Vsem izrekam iskreno sožalje.
Zbrali smo se k pogrebni maši in slovesu od g. kanonika novomeškega stolnega kapitlja Franca Erklavca. Zanj bomo molili, Bogu pa se zahvalili za dar njegovega življenja in vse, kar je zlasti kot duhovnik dobrega storil.
Priznajmo in obžalujmo najprej svoje grehe, da bomo vredni opraviti sveto evharistijo.

Homilija:
Naš sobrat gospod France se vrača k Očetu, ker ga je Gospodar življenja poklical. »V nebesih sem doma,« poje pesem, ki smo jo v minulih prazničnih dneh najpogosteje slišali. Za ta večni dom je živel, o tem večnem domu je govoril in učil naš sobrat g. France. Naše zemeljsko življenje je romanje v to Očetov dom, ki nam ga je s svojim vnebohodom in vstajenjem odšel pripravit sam Gospod Jezus.
Ta romarska pot je lahko vijugasta, strma, zahtevna, naporna, a tudi lepa, če vse, kar na tej poti doživimo, osmislimo z evangeljsko modrostjo, da nam vse, kar je Bog poslal in dopustil v življenju, lahko pripomore k dobremu in k naši svetosti.
Smrt je dopolnitev življenjske daritve. Kristjani tako verujemo in upamo s Svetim pismom, ki pravi: »Blagor mu, kogar izvoliš in sprejmeš, da prebiva v tvojih dvorih.«

V zadnjih jutranjih urah 29. oktobra je pokojni France v srcu izrekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo … Dopolnjeno je,« in v veri pridružil  svojo življenjsko daritev Kristusovi daritvi in zasvetila mu je luč večnega življenja. Luč zemeljskega življenja je pokojni France zagledal 4. junija 1932 na Lavrici, župnija Rudnik. Njegovo življenje bi lahko razdelili v 3 obdobja.
1. Prvih 29 let, do nove maše, je bilo en sam boj in neizmeren, občudovanja vreden trud, da bi mogel uresničiti duhovniški poklic, ki ga je slutil v sebi. Zato je šel na škofijsko klasično gimnazijo, ki je že po njegovem prvem razredu, ob koncu vojne ugasnila. Nadaljeval je državno klasično gimnazijo, kjer so ga pa v tistih svinčenih časih odslovili, ker so slutili, da želi postati duhovnik. Ovire je doživel celo v lastni, sicer verni, družini, ker se je mati upirala šolanju v državnih šolah, ker je pretiravala v skrbi, da bi v njih izgubil vero. Po mnogih ovirah, ki jih je pogosto tudi nam opisoval, je po srečnem naključju le prišel do mature na ljubljanski realki. Skratka, na poti do oltarja je doživljal nemogoče ovire. Končno se je po vojaščini le lahko vpisal v bogoslovje in na TEOF, bil l. 1961 posvečen in srečen na Rudniku pel novo mašo.

53 duhovniških let pa lahko razdelimo na dve polovici.
a) Najprej 26 zelo aktivnih let: 4 kaplanska leta v Cerkljah na Gorenjskem, župniška leta na Veliki Dolini in v Šentjerneju, kjer je bil 10 let tudi dekan leskovške dekanije in 3 mandate tudi član Duhovniškega sveta v ljubljanski nadškofiji. V teh letih je delal na vseh področjih z velikim navdušenjem v pastoralnem, katehetskem in gospodarskem življenju. Služil je in garal in zlasti pri zunanjih delih celo nekoliko pretiraval.
Lahko bi rekli:
-  26 let je pripravljal praznike drugim, sam pa jih malokrat preživel v miru,
-  26 let je mladim vcepljal ljubezen do Jezusa in Marije tudi z domiselnimi metodami in
-  26 let mladim pomagal prižigati ognjišče družinske sreče,
-  26 let je plezal po strehah številnih cerkva, jih popravljal in prekrival, ne da bi se mu to vpisalo v delovno knjižico,
-  26 let je obiskoval bolnike in spremljal umrle z molitvijo na zadnji poti ob pogrebih, vlival žalujočim krščanskega upanja in vere v večno življenje.

 b) Nato pa je sledila druga polovica duhovniških let: kap, bolezen, težavno okrevanje, invalidnost. Z jekleno, nadčloveško voljo, ki si jo je kalil v mladih letih, in z občudovanja vredno vztrajnostjo je nekoliko okreval in se zopet postavil na noge. Že od začetka bolezni je bil imenovan za kanonika novomeškega kolegiatnega kapitlja. Pomagal je v župnijski pisarni, maševal in predvsem veliko spovedoval in samo v Novem mestu imel več kot 26.000 spovedi. Veliko veselje je imel tudi s pisanjem pridig, ki jih je razpošiljal mnogim duhovnikom.
Zadnje obdobje je bilo zaznamovano s preizkušnjami in v luči vere je bilo gotovo najbolj rodovitno. Napolnil ga je z molitvijo, stalno navzočnostjo pri skoraj vseh mašah v spovednici. Izredno redki so bili dnevi, da ga je bolezen, vreme ali karkoli zadržalo v sobi. Večkrat je šel preko svojih moči.
To izredno težavno obdobje mu je pomagalo tudi k življenjskemu dozorevanju in samospoznanju. Odpiralo mu je oči za trpljenje drugih. Ob njegovi življenjski poti se zdi zelo tehtna misel Ivana Cankarja: »Lastno trpljenje je kakor zrcalo, v katerem spoznaš trpljenje svojega bližnjega. Kdor ni trpel, ostane kakor otrok in ni spoznal življenja.«

Ob koncu naj se zahvalim ravnatelju duhovniškega doma msgr. Petru Zakrajšku, Marijinim sestram in našemu prelatu Janezu Grilu, ki ga je spremljal in zvesto obiskoval. Pokojnemu Francetu pa zaželim, naj se v Bogu spočije od življenjskega truda in vseh bojev. Gospod naj mu podeli večni mir, bogato plačilo in veselje pri sebi.
Amen.