V četrtek, 8. maja 2025, smo se študentje vseh štirih letnikov Katehetske pastoralne šole Novo mesto zbrali na skupnem srečanju, ki je hkrati predstavljalo tudi zaključek šolskega leta.
Dan smo začeli z izpitoma iz zadnjega predmeta: študentje 1. in 2. letnika so se zbrali v eni učilnici, 3. in 4. letnik pa v drugi. Za vse je bil to zadnji izpit v tem šolskem letu, za 4. letnike pa tudi zadnji izpit v okviru celotnega študija – pomemben mejnik, ki ga spremljajo občutki hvaležnosti in pričakovanja. V štirih letih srečanj in predavanj, nismo pridobili le novega znanja, temveč predvsem navezali globlji in bolj oseben odnos z Bogom ter drug z drugim.
Sledila je duhovna formacija, ki jo je vodil g. Peter Kokotec. V premišljevanju, branju evangelija, molitvi in tišini smo utrjevali svojo notranjo povezanost z Bogom in se pripravili na zaključno sveto mašo. Pri maši smo vsi dejavno sodelovali z branjem Božje besede, prošnjami, zahvalami, petjem in osebnimi mislimi. Zelo nas je nagovorilo povabilo voditelja, ko smo med sveto mašo drug za drugim pristopali k oltarju, nanj v tišini položili svojo roko in s tem potopili v evharistično daritev vsak svoj dar, svoje najgloblje prošnje, želje in hrepenenja.
Eden izmed najbolj ganljivih trenutkov srečanja je bila spodbuda s. Bernarde Žibert, voditeljice KPŠ Novo mesto, ki nas je opomnila, da nas Jezus kliče po imenu. Povabila nas je, da tudi mi drug drugega pokličemo po imenu – preprost, a globoko osebni trenutek, ki nas je še bolj povezal v občestvo. Čeprav se vsi letniki med seboj ne poznamo enako dobro, saj nas je trenutno kar sa 23 vseh skupaj, pa smo lahko začutili, da smo bratje in sestre v Kristusu ter otroci istega Očeta, ki nas neizmerno ljubi.
Zaključni del srečanja je potekal med razglasitvijo papeža Leona XIV., ki je s pozdravom miru nakazal smer svojega delovanja v vesoljni Cerkvi. Njegove prve besede – »Mir vam bodi!« – so odmevale po dvorani in v naših srcih, saj v času negotovosti prav mir ostaja eden izmed temeljev krščanske drže in dragocen sad Svetega Duha. Spomnili smo se Jezusovih besed: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci« (Mt 5,9), pa tudi misli sv. Frančiška Asiškega: »Gospod, stôri me za orodje svojega miru.«
Kakor prvi učenci pa smo se tudi mi naposled s hvaležnostjo zbrali ob mizi dobrot ter zaključili srečanje s sproščenim klepetom – v iskreni hvaležnosti za prehojeno pot in v upanju, da nas bo na praznik Kristusa Kralja v letošnjem letu čim več ponosnih na svojo zaključno nalogo.
Vesna Mlakar, 4. letnik KPŠ
