Praznovanje duhovniških jubilejev - nagovor

Zaplaz, 24. Junij 2012, Slovesni praznik rojstva Janeza Krstnika

Dragi bratje in sestre!

Na prav poseben način pozdravljam vse letošnje jubilante, njihove domače, če ste navzoči, in končno vse duhovnike, saj 29. junija vsako leto večina od nas obhaja obletnico posvečenja. Teh okroglih jubilejev se letos spominjamo na praznik rojstva Janeza Krstnika, Jezusovega predhodnika. Bog sam je napovedal, da bo imel posebno vlogo – poslanstvo pripraviti pot Gospodu. Ko je svoje učence velikodušno usmeril h Kristusu, ko je nanj opozoril z znanimi besedami, ki jih ponavljamo pri vsaki maši – Glejte jagnje božje – je to vlogo opravil, življenjsko pot pa nato končal z mučeniško smrtjo zaradi pogumnega zagovarjanja svetosti zakona in družine. Tudi kralju si je upal reči: »Ne delaš prav.« Praznik rojstva Janeza Krstnika, oziroma njegov svetniški lik, bistvo njegove vloge v odrešenjskem načrtu, je lep okvir za razmišljanje o našem duhovniškem poslanstvu – na dan praznovanja jubilejev (50, 40, 30, 25, 10 – letnice posvečenja).

Pa posvetimo najprej misel veličini duhovništva.

1. Gospod je tisti, ki kliče v duhovništvo, da bi duhovnik šel tja, kamor hoče Gospod priti in da bi v Jezusovem imenu delal to, kar je delal Jezus: oznanjal, odpuščal, tolažil, vodil d dvojim zgledom, predvsem pa izpolnjeval Jezusovo naročilo: »To delajte v moj spomin.« Pravkar je izšla knjiga lepih pričevanj letošnjih jubilantov zlatomašnikov. Naslov ima: Duhovništvo, dar in obveza. Res, biti duhovnik – Jezusov namestnik – je nezaslišan, nezaslužen in neizmeren Jezusov dar: Vsak duhovnik mora pri tem v vsej ponižnosti ponavljati z apostolom Pavlom: »Po božji milosti sem to, kar sem,« (1 Kor 15, 10) ker mu je ta milost dana v glineno, krhko posodo človeške narave.
2. Duhovništvo pa je tudi obveza. Če smo Kristusovi namestniki, ga moramo tudi posnemati; posnemati Jezusa v njegovi ljubezni, preprostosti, služenju, darovanju vse do križa. Duhovništvo – podobno kot zakon in družina – je zakrament služenja. Lahko rečemo, da je duhovništvo hkrati posnemanje Janeza Krstnika, čeprav on ni bil duhovnik. Kako je Janez pripravljal pot Gospodu, Jezusu, ki je rekel, da je pot? Tako, da je vabil k pokori in spreobrnjenju. Pokora in molitev pripravljata srca … beseda oznanjevalca, pričevalca pa je tista, ki spreobrača. Ljudje množice so prihajale k temu asketu, ki je tako prepričljivo govoril o pokori in skromnosti. Rojen v ugledni in najbrž tudi premožni družini duhovnika Zaharija, z odlično vzgojo in šolo (pri t. i. Esenih) mu je bila odprta pot do lepih služb in dobrega standarda, a se je vsemu odpovedal, se oblačil v obleko iz velblodje dlake, spal Bog ve kje … Janez je imel zato velik vpliv na ljudstvo. Po zunanjem videzu ga sicer ne moremo popolnoma posnemati. Njegovo življenje in njegov nauk pa more tudi nam vsem, še zlasti duhovnikom, veliko povedati.

-        Govori nam o resnosti življenja. Življenje ni le praznik, ni le lov za užitki.

-        Ob Janezovem rojstvu in čudežnih dogodkih so se spraševali: »Kaj neki bo iz tega otroka?«

-        Dragi bratje in sestre, mladi in starejši. Kaj neki bo iz mene, velja za mlajše. Kako jemljem pripravo na življenje, svoj študij, ob uhajanju na stranpota, s katerih se bo težko vrniti.

-        Kaj sem v življenju napravil iz božjega načrta – umetnino ali pa sem božji načrt zavrgel.

-        Ali imam pravi odnos do dobrin? Imeti pravilen odnos je tako težko kot vzpenjati se na najvišjo goro sveta. Če neseš preveč, te ovira, če vzameš premalo, lahko omagaš. Napaka je, če imamo dobrine za cilj, ne pa za sredstvo. Himalajcem, ki osvajajo najvišje vrhove, so vsi zaboji s hrano in prtljago le sredstva. Vsa prtljaga je programirana, da bi dosegli vrh čim prej, čim lažje in čim varneje. Kaj bi javnost o njih sodila, ko bi se ustavili na neki azijski plaži in tam brezskrbno pospravljali bogate zaloge, ki so jih pripeljali s seboj. V življenju pa večkrat tako delamo. Zarijemo se v naš standard, iz katerega ne vidimo več, zakaj so nam bile dobrine podarjene. Vsiljivi ponudniki (reklame) nam vsak dan prišepetavajo: jej, kupi, opremi, potuj, privošči si, uživaj. Izbira ni lahka, ker je govorica reklame tako privlačna. Rešitev iz tega sodobnega kričavega sejmišča bomo našli, če gledamo na cilj, ki ga imamo pred seboj. Sv. Pavel, ko je posnemal Kristusa, se je podobno kot že prej sv. Janez Krstnik počutil osvobojenega, ko je vzkliknil: »Vse imam za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa, našega Gospoda, zaradi katerega sem vse zavrgel in imam za mseti, da pridobim Kristusa.« (Fil 3, 8)

Ko občudujemo zgled Janeza Krstnika ne pozabimo Kristusovih besed: »Ne iščite, kaj boste jedli in pili, in si ne delajte skrbi … Iščite marveč božje kraljestvo in vse to vam bo navrženo.« (Lk 12, 29.31)

Pa se na kratko dotaknimo naših jubilantov. Tudi njihove življenjske zgodbe nam govorijo.

1. V našo škofijo spada biseromašnik prelat Milan – Emil Povše, ki pri 90. letih še vedno aktivno deluje kot župnik v Mar de Ajo v Argentini. Rodil se je l. 1921 v Trebnjem. Izhaja iz neke uradniške družine, ki se je večkrat selila. Tudi njegov brat Leopold je bil duhovnik. Posvečen je bil v Argentini. Redno se oglaša in z velikim zanimanjem in molitvijo spremlja našo škofijo, še posebej obnovo Marijine cerkve na Zaplazu.
2. Letos imamo med 17 zlatomašniki, ki so zadnji duhovniki, ki jih je posvetil nadškof Vovk, v naši škofiji 2. Prof. Adolfa Mežana, ki je pred kratkim obhajal tudi 80-letnico življenja in je doma v Dolenji Nemški vasi v župniji Trebnje. Pred teologijo je študiral slavistiko, slovenščino, ruščino, srbohrvaščino, poleg tega pa še nemščino in francoščino. 11 let je zato poučeval jezike na srednji verski šoli v Vipavi.

Ker bo imel prihodnjo nedeljo popoldne zlato mašo tu na Zaplazu, ga samo bežno omenjam, v nedeljo pa kaj več.

1. Drugi zlatomašnik je tu navzoči župnik iz Podgrada, g. Jože Šuštarič. Doma je iz Semiča. Bil je kaplan v Domžalah pri župniku g. Matiju Tomcu, nato 6 let kaplan v Trnovem v Ljubljani. Župnik pa je bil 11 let v Šentvidu nad Ljubljano, 13 let v Dobrniču in zdaj 19 let v Podgradu pri Novem mestu. V že omenjeni knjigi o zlatomašnikih so ga označili kot »enega tistih prisrčnih duhovnikov, ki zelo nerad govori o sebi, zato je tudi oris njegovega življenja v knjigi najkrajši. Zato pa je dal za novomašnike, ki jih je žal tako malo, saj 4 od 6 škofij letos nimamo novomašnika, nekaj modrih misli, navodil za urejeno in zdravo življenje. Ko sem jih prebiral, se mi je zdelo, da najtežje izpolnjujem navodila za zdravo življenje, ki jih je dal, med drugim vsaj 30 min. dnevne telovadbe. Je zelo skromen, veliko moli, dam si kuha in se mi zdi, da je od vseh navzočih še najbolj podoben Janezu Krstniku.
2. Imamo tudi enega, ki obhaja letos 30-letnico posvečenja. To je g. Stanko Škufca, župnik v sosednji župniji Sv. Križ – Gabrovka, doma iz župnije Krka. Naj mimogrede omenim, da je bil leto pred posvečenjem pri meni v župniji na praksi kot diakon. To kaplanskih mestih pa 19 let župnik v Planini pri Rakeku, zdaj pa že 11 let v Gabrovki, kjer je čudovito obnovil farno cerkev in že tudi nekaj podružnic. Želim mu še veliko srečnih in za večnost uspešnih duhovniških let.
3. Imamo tudi 2 srebrnomašnika v svoji sredi.

-          G. dekana Franca Vidmarja iz Žužemberka in

-          g. župnika Janeza Cevca iz Šentjanža.

G. dekan Franc Vidmar izhaja iz župnije Hinje, ki je v njegovem otroštvu spadala v dekanijo Žužemberk, danes pa je v dekaniji Kočevje. Sam je zapisal, da je njegov poklic sad molitev in mnogih žrtev, ki jih je župnija in cela Suha Krajina pretrpela med vojno. 3 porušene župnijske cerkve, 4 župnišča, ogromno pobitih žrtev, pregnane in celo požgane cele vasi (seveda s strani t. i. osvoboditeljev). Pot ga je vodila preko kaplanskih služb na Brezovici in v Trebnjem. Nato je bil 11 let župnik in zadnja leta tudi dekan v Loškem potoku. Od tam je prišel v Zagradec, zdaj pa je že 6 let od ustanovitve škofije župnik in dekan v Žužemberku, kjer je uspešno nadaljeval gigantska dela župnika in dekana Franca Povirka in opremil novo cerkev, vključno z novim baročnim glavnim oltarjem in prenovil veliko podružnic. Neutruden je v svoji pastoralni vnemi, zelo rad mašuje, da ga moramo kar malo krotiti, nenadkriljiv je v svojem prizadevanju za lepo bogoslužje in mašno opremo. Ima pa še en velik dar. Je velik poznavalec umetnostne zgodovine, slikarstva in kiparstva in ima tudi obsežno in bogato zbirko umetnin.

Dragi g. dekan France! Bog te živi še mnogo let, skrbi za zdravje, da boš še dolgo lahko skrbel za župnijo in žužembersko dekanijo, ki je prav po tvojem vztrajnem prizadevanju letos dobila še eno župnijo iz sosednje dekanije.

Drugi srebrnomašnik pa je naš g. Janez Cevec iz Šentjanža. Vedno nasmejan in dobre volje, kar je znamenje, da se v župniji dobro počuti. Sam je zapisal v svoji predstavitvi: »Že dejstvo, da sem tu 19 let pove, da mi je lepo.« Izhajaš iz župnije Šmartno v Tuhinju. Pot te je vodila preko kaplanskih mest v našem Trebnjem, kjer si nasledil g. Vidmarja, nato v Šmihelu pri Novem mestu, kjer si bil kaplan pri g. Mežanu, krajši čas še Zagorja ob Savi, do Šentjanža, kjer si zdaj že 19 let. Tvoje novomašno geslo pravi: »Nič ni nemogoče za človeka, ki veruje, nič ni težko za človeka, ki ljubi.« Zelo lepo, tehtno in življenjsko geslo. V letu vere, ki ga bomo začeli, naj bi ga vsi živeli. Vera – čudežna moč za vsakega kristjana, še posebej za duhovnika. Ljubezen pa pot do sreče in veselja in notranjega zadovoljstva.

Gospod Janez, še na mnoga, uspešna in blagoslovljena leta med prijaznimi Šentjanževčani.

Med 1o-letniki sta Luka Zidanšek in David Jensterle, ki sta kot župnika na začetku samostojnega pastirovanja. G. David zapušča našo škofijo in odhaja za župnika v Bistrico pri Tržiču. Želimo mu uspešno delo, da bi se počutil polno realiziranega.

Dragi bratje in sestre!

Danes se iz naših src dviga hvaležnost za 50, 40, 30, 25 in 10 let duhovniškega življenja. Zahvala pa je najlepša prošnja tudi za nove duhovne poklice. Bog nam jih daj na priprošnjo naše zaplaške Marije Pomagaj in bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

Vsem jubilantom pa želim lepa praznovanja v župnijah.

Amen.