Predstavitev monografije Marija na jezeru ob tisočletnici župnije Leskovec pri Krškem

Ob tem častitljivem jubileju je župnija izdala dolgo pričakovano monografijo z naslovom Marija na jezeru, ki je v souredništvu Alenke Černelič Krošelj in Mateja Gnidovca izšla pri založbi Družina.

Duhovni oče te natančno popisane zgodovine fare je dolgoletni leskovški župnik Ludvik Žagar, ki je ob dejstvu, da župnija še ni imela svoje monografije, s svojimi sodelavci preučeval zgodovino in se pri tem oprl na leto 1274, ko je bila po takrat znanih podatkih prvič omenjena leskovška župnija. Ob Žagarjevi premestitvi je vodenje župnije prevzel Matej Gnidovec, s tem pa tudi nalogo po dokončanju nastajajoče monografije, za katero so strokovnjaki že pripravili natančne popise nekaterih zgodovinskih obdobij. Župnik Gnidovec pa je naletel na še starejšo pisno omembo pražupnije (l. 1025), ki jo je zgodovinar Metod Benedik potrdil kot osnovo za praznovanje 1000-letnice župnije.

V četrtek, 5. 6. 2025 je tako v Domu krajanov potekala predstavitev monografije (dogodek je vodila Mirjana Marinčič), na kateri so avtorji prispevkov predstavili svoje delo. Jana Puhar, muzejska svetovalka v Posavskem muzeju Brežice, je v svojem prispevku posegla daleč nazaj v zgodovino, v obdobje pred nastankom župnije Leskovec. Območje leskovške župnije je bilo zaradi svoje ugodne geografske lege privlačno za takratno naseljevanje in obenem radodarno za arheološka izkopavanja.

Dr. Julija Visočnik, arhivska svetovalka na Nadškofijskem arhivu Ljubljana, je raziskovala začetke župnije in v prispevek zajela dolgo časovno obdobje od 11. do 18. stoletja. Kljub velikemu pomanjkanju pisnih virov ji je uspelo predstaviti ključne podatke za razumevanje delovanja župnije, kot so približen obseg, ki se je skozi stoletja krčil, poimenovanje župnije, ki se je večkrat spreminjalo, večstoletno uvrščenost župnije pod patronat cesarja idr. Dragocen je tudi natančen popis duhovnikov, ki so tu delovali.

Muzejski svetovalec Blaž Otrin z Nadškofijskega arhiva v Ljubljani je predstavil zgodovino župnije med letoma 1787 in 1899 in pri tem poudaril posebnosti leskovške župnije, ki je bila edina podeželska župnija, ki je vključevala tudi mesto – Krško, ki je bilo hkrati tudi edino mesto na Kranjskem brez lastne župnije. Župnija je bila gmotno močna in zaradi dobrih dohodkov za župnike zelo želena.

Ljudmila Šribar, dolgoletna skrbnica domoznanskega oddelka v Valvasorjevi knjižnici v Krškem, je skupaj z župnikom Ludvikom Žagarjem obdelala 20. stoletje in orisala upravni vidik leskovške župnije, župnijo kot duhovno središče, zakramentalno življenje, združenja vernikov ter duhovniške in redovniške poklice v zadnjem stoletju.

Lucija Fabjančič, konservatorka na Zavodu za varstvo kulturne dediščine v Novem mestu, je s področja umetnostne zgodovine predstavila tako župnijsko cerkev Žalostne Matere Božje, kot tudi pokopališko kapelo Božjega usmiljenja in podružnično cerkev sv. Ane. Oris zgodovinskega in umetnostnega vidika preostalih osmih podružnic pa je delo Marinke Dražumerič, dolgoletne konservatorske svetovalke, prav tako na ZVKSD Novo mesto.

Predstavitev monografije je zaključil župnik Matej Gnidovec, ki je v predzadnjem delu knjige spregovoril o poti, ki čaka župnijo v prihodnosti, da bi lahko delovala kot duhovno središče, družbeni kompas, nosilec kulturne identitete ter prostor vzgoje in izobraževanja. Zaključno poglavje pa je predstavitev župnijskega grba, ki ga je vsebinsko zasnoval Tadej Jakopič in izrisal Klemen Kunaver.

Želimo si, da bi knjiga med bralci vzbudila hvaležnost za naše prednike, ki so ohranjali vero in nam jo posredovali naprej ter nam zapustili dragoceno kulturno dediščino. Naj bo hkrati tudi spodbuda, da te vrednote živimo tudi sami.

Mojca Pacek