Drage gasilke in gasilci, spoštovana županja, dragi duhovniki, drage sestre in bratje!
Lepo vas pozdravljam na svetoletnem shodu gasilcev v Metliki, mestu, ki se ponaša z več kot 150-letno tradicijo prostovoljnega gasilstva, z najstarejšim GD in muzejem gasilstva na Slovenskem. Zato je Metlika primeren kraj za svetoletni shod gasilcev in gasilk iz društev na območju škofije NM. Boga bomo prosili za blagoslov vašega dela. Pozdravljam vas po gasilsko: Na pomoč!
Pred dvema tednoma smo se poslovili od papeža Frančiška, ki je letošnje leto razglasil za sveto leto in mu dal naslov Upanje ne osramoti, nas imenoval romarji upanja. Minuli četrtek pa smo se že razveselili novice, da imamo novega papeža Leona XIV. Pokojni papež je o gasilstvu zapisal, da je »eden najlepših izrazov dolge tradicije, ki ima korenine v evangeljskem altruizmu«. Na priprošnjo sv. Florjana se bomo priporočili Bogu, da bi bile vse vaše intervencije srečne in uspešne v dobro ljudi v stiski in da bi v GD vladala medsebojna povezanost in iskreno tovarištvo. Sveto mašo bom daroval za vse žive in rajne gasilce in gasilke.
Zbrani smo v Metliki, blizu znamenite belokranjske božje poti Tri fare, kamor so poleg Belokranjcev od nekdaj romali ljudje iz Dolenjske in od drugod. Tudi sam imam zelo lepe spomine na romanje k Trem faram. Danes smo tu zato, da kot romarji upanja upanje prinašamo tudi drugim ljudem. Upanje potrebujemo vsi, verni in neverni ljudje. Kdor izgubi upanje, izgubi vse, življenje nima več smisla. Verni ljudje smo prepričani, da je upanje božji dar, neverni pa menijo, da je upanje najgloblje hrepenenje človeškega srca. Vsi, eni in drugi, želimo živeti v upanju. »Upanje je dragocen in redek biser, ki ga vsi ljudje in vse človeštvo danes tako išče«, je zapisal pokojni papež Frančišek, ko je razglasil sveto leto.
Logotip, vidimo ga tudi v cerkvi, lepo simbolizira pomen Svetega leta. Kristusov križ v obliki jadra se v spodnjem delu spreminja v sidro in predstavlja upanje. Za križem so štiri figure ljudi, ki prestavljajo človeštvo. Objemajo drug drugega in se oklepajo križa. Zelo lep simbol vere v Boga in solidarnosti med narodi in ljudmi v besnečih viharjih vsakdanjega življenja.
Drage gasile in gasilci, z malo fantazije lahko na logotipu namesto jadra vidimo gasilske brizgalne. Z vašim gasilskim pozdravom: Na pomoč ljudem v stiski prinašate upanje. Ko zatulijo gasilske sirene, ljudje vedo, da je pomoč blizu. Zaradi vaše nesebične pomoči ste romarji upanja v najglobljem pomenu te prispodobe. Hvala vam za to. Vaš zgled, drage gasilke in gasilci, spodbuja tudi nas, da pomagamo vsem, ki potrebujejo našo pomoč. Tako postajamo romarji upanja in tolažbe. K temu nas vabijo tudi odlomki SP, ki smo jih poslušali.
V 1. B smo slišali, kako so apostoli oznanjali evangelij. Ker so jih Judje preganjali, so odšli med druge narode in jim pripovedovali o odrešenju. Ko so se jim zaprla ena vrata, so odprli druga. Tako je evangelij je postajal luč narodov in razsvetljenje ljudi. 2. B je govorilo o množici odrešenih, ki jih nihče ni mogel prešteti.. Prišli so iz velikih preizkušenj. Simbolna govorica opisuje preganjanje kristjanov in njihovo neomajno zaupanje v Kristusovo obljubo, da bo »Bog obrisal vse solze z njihovih oči.« Ta božja obljuba velja tudi danes. Nikoli ne pozabimo, da Bog briše solze tudi z našo pomočjo, mojo in tvojo!
Današnjo nedeljo imenujemo tudi nedeljo dobrega pastirja. S to prispodobo, ki jo vsi dobro poznamo, naslavljamo Kristusa, ki je naš dobri pastir in nas vabi, naj mu zaupamo in mu sledimo. Hkrati pa nas spodbuja, da tudi mi postanemo dobri pastirji, dobri starši, otroci, duhovniki, gasilci in gasilke ter vsi drugi, ki bomo ljudem v oporo in spodbudo. Takšen način življenja imenujemo tudi duhovno poslanstvo ali duhovni poklic. V svetu neprestanih sprememb, brezbrižnosti in zmešnjav ga moramo živeti tako, da bo Bog ostal naša neomajna opora, temeljni kamen in nepremakljiva skala. Odločitev za takšen način življenja nikoli ni bila lahka in tudi danes ni. Potrebujemo božjo pomoč.
Drage gasilke in gasilci, naj to misel ponazorim z zgodbo iz vaših vrst. Povedal mi jo je starejši, že pokojni gasilec. Starejši veste, da v prejšnjem političnem sistemu gasilci ob cerkvenem pogrebu svojega tovariša -ice, niso smeli iti v uniformi v cerkev. Omenjeni gasilec se tega ni držal in je šel vedno v cerkev in tudi k obhajilu. Poveljnik ga je opominjal, naj se drži pravil in ker jih ni, so ga na občnem zboru zaradi neprimernega vedenja vrgli iz društva. Po dobrih desetih letih in po demokratičnih spremembah so ga ponovno sprejeli v GD. Veselo mi je pripovedoval, da gre sedaj na pogrebih cel vod v cerkev. Potem pa je dodal: »Veste, k obhajilu pa nas gre bolj malo, jaz, nekdanji poveljnik, ki me je vrgel iz društva, in še nekateri.« Tudi takšne in podobne zgodbe so znamenje upanja. Nikoli ne smemo obupati in nad nobenim kuhati zamer. Človek obrača, Bog obrne, so vedeli povedati stari ljudje!
Drage gasilke in gasilci, romarji upanja smo lahko vsi ljudje, na poseben način pa vsi vi, ki tako nesebično pomagate drugim ljudem. Nikoli ne pozabite Jezusovih besed: Karkoli dobrega ste storili človeku v stiski, ste meni storili. V svojem prvem nagovoru je novi papež Leon XIV. med drugim dejal: »Bog vas ima rad, Bog ima rad vse ljudi in zlo ne bo premagalo dobrega. Vsi smo v božjih rokah. Zato brez strahu, z roko v roki z Bogom in med seboj stopimo dalje. Kristus hodi pred nami. Svet potrebuje njegovo luč. Človeštvo ga potrebuje kot most, ki je prišel do nas od božje ljubezni. Pomagajte nam in drug drugemu, da bomo gradili mostove z dialogom in srečanji.«
Drage sestre in bratje, z dejavno ljubeznijo do ljudi, se meri tudi naša ljubezen do Boga! Vsi skupaj molimo drug za drugega, da bomo vztrajali na poti krščanskega življenja in bili romarji, ki bomo drugim prinašali upanje. Na pomoč! Amen.