Romanje viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu

Jubilejno sveto leto je člane Slovenskega namestništva Viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu, dame in viteze, v soboto 22. novembra usmerilo na zahvalno romanje in srečanje v baziliko Lurške Matere Božje v Brestanico. Romanju so se na povabilo namestnika Slovenske sekcije viteškega reda Božjega groba g. Iztoka Starca, pridružili tudi člani hrvaškega namestništva Vitezov Božjega groba. Najprej je sledila sveta maša v baziliki v Brestanici, ki jo je daroval veliki prior Slovenskega namestništva, škof msgr. dr. Andrej Saje. V nagovoru med mašo je poudaril, da je romanje podoba življenja ter da ima viteški red svoje mesto v Cerkvi kot poslanstvo in poklicanost.  Biti dama in vitez je biti pričevalec vere v svetu, to služenje pa je konkretno, častno in odgovorno. Simbolni meč reda ni orožje, temveč molitev in dobrodelnost, še posebej za krščanstvo na pomembnih krajih v Sveti deželi.

Po sveti maši je baziliko in njen pomen predstavil rektor g. Tomaž Šojč. Potem pa so si člani viteškega reda Božjega groba, pod strokovnim vodstvom ogledali prenovljeni bližnji brestaniški  grad, kjer so dolga desetletja pred zadnjo vojno duhovno in gospodarsko delovali redovniki trapisti.

msgr. Igor Luzar

---

Dragi bratje in sestre v Kristusu, spoštovani domači župnik Tomaž Šojč, dragi vitezi in dame Viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu iz slovenskega namestništva, še posebej spoštovani gospod namestnik Iztok Starc; iskren pozdrav tudi vitezom in damam, ki ste prišli s Hrvaške, ter vsem drugim romarjem in vernikom, zbranim danes pri Mariji Lurški v Brestanici — mir z vami.

Danes smo pri Mariji Lurški kot romarji v svetem jubilejnem letu, ki je posvečeno upanju.

Romanje je vedno dejanje, ki zahteva napor, pot, odpoved — a tudi nekaj, kar v človeku prebudi pogled naprej. Romanje je podoba življenja: človek ne ostaja v preteklosti, ampak stopa naprej, ker verjame, da je cilj pred njim. To je temeljni pomen krščanskega upanja.

Marija je naša spremljevalka na tej poti.

Cerkev jo imenuje Mater spei — Mati upanja. Njeno življenje ni bilo preprosto: oznanjenje, negotovost bega v Egipt, izguba Sina v templju, boleče spremljanje njegovega križevega pota. In vendar prav ob njej razumemo, da upanje ni optimizem, niti psihološko pričakovanje, da bo jutri bolje. Upanje je zaupanje v Boga, ki svoje obljube izpolni.

Papež Frančišek nas je učil, da je krščansko upanje »védenje, da nas Bog drži za roko« — tudi in predvsem v temi. Albert Einstein je ob razlagi zakona o ohranitvi energije dejal: »Nič, kar je resnično in dobro, ne izgine, ampak se preoblikuje.«Tako je tudi z upanjem: v Boga položeno dobro se nikoli ne izgubi.

Kaj je krščansko upanje?

Krščansko upanje se rodi iz vstajenja. Evangelij današnjega dne (Lk 20,27–40) nas postavi pred vprašanje, ki je pretresalo ljudi že v Jezusovem času: Ali življenje resnično presega smrt?

Jezus saducejem, ki so dvomili o vstajenju, jasno odgovori: »Bog ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« To je globoka razlaga, kaj je krščansko upanje: življenje, ki ga nič zemeljskega ne more uničiti.

Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., je zapisal: »Kristus je vstopil v najglobljo človekovo osamljenost, v samo smrt, da bi bila od znotraj napolnjena z ljubeznijo. Tako je bila premagana prava osamljenost, osamljenost smrti.« Ko Kristus vstopi v smrt, je tudi za nas smrt preoblikovana: ni več zid, ampak prehod. To sporočilo je še bolj živo ob koncu liturgičnega leta, ko se berila dotikajo poslednjih reči. A oznanilo Cerkve se nikoli ne konča s smrtjo, temveč z upanjem na vstajenje od mrtvih. Meja časa postane začetek večnosti.

Marija je najpopolnejši zgled upanja, ker je svoje življenje popolnoma odprla Bogu.

Njena drža je bila dejavna poslušnost, ki se v veri izročaBogu. Pri Mariji Lurški posebej izpostavljamo njeno skrb za bolne, utrujene, ranjene. Upanje ni abstraktna ideja — je konkreten dotik sočutja. To se še posebej pokaže vsakič, ko človeka v stiski podpremo in mu pokažemo, da ima vsako življenje smisel. Takrat postajamo pričevalci upanja.

Viteški red Božjega groba v Jeruzalemu ima svoje mesto v Cerkvi, poslanstvo in poklicanost.

V tem duhu želim posebej nagovoriti vas, drage dame in viteze Viteškega reda Božjega groba. Naša služba je konkretna, častna in odgovorna. Izvira iz dolgoletne tradicije Cerkve, ki v nas vidi varuhe svetih krajev, predvsem Božjega groba v Jeruzalemu.

A naše poslanstvo ni samo zgodovinsko ali protokolarno. Je predvsem duhovne narave. Kaj pomeni biti vitez ali dama danes? Pomeni predvsem:

Vitez ali dama ne nosita samo plašča — nosita odgovornost za svetost krajev, kjer so se odvila skrivnostna dejstva naše vere. Njun simbolni meč ni orožje, temveč  molitev in dobrodelnost kot znamenje odločne ljubezni do Boga in bližnjega.

Poslanstvo doma, v lastnem okolju v družinah, župnijah in v družbi je enako pomembno.

Viteški red Božjega groba v Jeruzalemu ne obstaja zato, da bi ga občudovali, ampak, da bi nam pomagal služiti po Jezusovem zgledu. Naj bo naše pričevanje dejavno: v dobrodelnosti, skrbi za ranljive, spodbudi k veri, podpori družinam in v pomoči trpečim.

K čemu nas spodbuja Božja beseda?

Današnje berilo govori o kralju Antiohu, ki se ob koncu življenja zave svojih zmot in krivic (1 Mkb 6,1–13). Smrt ga privede do resnice o življenju. Konec zemeljskega bivanja je prelomna točka, ko se pokaže, kaj je resnično dragoceno.

Tako tudi mi: ko se približujemo koncu liturgičnega leta, smo povabljeni k resnemu razmisleku o tem, kaj v življenju ostane in kaj mine. Krščansko upanje nas uči, da tisto, kar je storjeno iz ljubezni, nikoli ne izgine. Ljubezen je edina valuta večnosti.

Jezusovo povabilo, naj živimo kot »otroci vstajenja«, nas usmerja k razdajanju. V nebesih bomo vsi v polnosti občestva z Bogom. To spremeni pogled na življenje, da lahko že danes živimo kot svobodni ljudje.

Sveto leto, posvečeno upanju, nas vabi k veri in pričevanju za evangeljske vrednote.

Naša dobrodelnost naj ne bo le dar, ampak odnos; naše poslanstvo naj ne bo le tradicija, temveč pričevanje; našeživljenje naj bo prežeto s pogledom na vstajenje; mati Marija pa naj nas uči zbranosti v tišini, poguma,  predanosti in služenja.

Naj bo to leto za vse nas čas, ko bomo ponovno odkrili, da smo romarji upanja, romarji k Bogu, ki je Bog živih.

Naj nas spremlja Marija Lurška, Sveti Duh pa naj poživi našeposlanstvo, da bomo še naprej svetla znamenja upanja za Cerkev v Sloveniji, v Sveti deželi in povsod, kamor nas Bog pošilja.

Amen.