Danes, v soboto, 13. februarja, je v novomeški stolnici potekal prvi postni svetoletni shod k svetim vratom in v stolnico ob 10-letnici škofije. Tokratni romarji so prišli predvsem iz dekanije Črnomelj. Po pozdravu in sprejemu na škofijskem dvorišču so se v procesiji med molitvijo vzklikov k Božjemu usmiljenju podali skozi sveta vrata v novomeško stolnico. Tam je sledila molitev križevega pota, ki so jo pripravili bralci iz dekanije Črnomelj. Ves čas je bila tudi priložnost za sv. spoved. Nato je somaševanje vseh dekanijskih duhovnikov vodil škof Andrej Glavan, ki je zbranim v nagovoru spregovoril o izvirih svetega leta usmiljenja, ki segajo vse do sv. papeža Janeza Pavla II., sv. Favstine Kovalske in dogodka življenjske poklicanosti papeža Frančiška. Spodbudil jih je, naj bomo tudi sami usmiljeni, kakor je usmiljen Oče.
Po sv. maši je sledilo okrepčilo in odmor pred stolno cerkvijo in nato ogled novega 45 minutnega filma, ki ga je škofija pripravila ob praznovanju 10-letnice.
Romarski shod je bil izredno bogat in lepo doživet, k čemur so pripomogli tudi romarji, saj jih je prišlo kar 300 in napolnili stolnico.
Nagovor škofa Glavana pri sv. maši:
Svetoletni shod – Črnomelj
13. februar 2016, sv. maša ob 10.30 v stolnici
Uvod
Lepo pozdravljam vse, ki ste danes prišli na prvi svetoletni dekanijski shod v okviru svetega leta in praznovanja 10-letnice škofije. Posebej pozdravljam vse romarje iz črnomaljske dekanije, duhovnike z g. dekanom Petrom Miroslavičem na čelu. Prišli ste, da bi doživeli in se tudi navdušili, da bi Cerkev v tem našem času, ki ga papež Frančišek imenuje čas usmiljenja, ranjenemu človeštvu in drug drugemu kazali materinski obraz. Vsi si želimo usmiljenja, a doživimo ga lahko le, če priznamo, da smo ga potrebni. Obžalujmo zato najprej svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
Homilija
Dragi bratje in sestre!
O svetem letu usmiljenja, o romanju skozi sveta vrata, o spovedi in odpustkih, ste že veliko brali v Jagodah naše pastorale. Marsikaj so vam pojasnili vaši duhovniki.
Ustavimo se na kratko pri izviru, pri navdihu za praznovanje Leta usmiljenja. Sv. Janez Pavel II. je že svojo drugo okrožnico naslovil O Božjem usmiljenju. Na osnovi Jezusovega razodetja sv. Favstini Kovalski je uvedel nedeljo Božjega usmiljenja in na predvečer te nedelje leta 2005 tudi prestopil vrata večnosti v nebeškem domu.
Papež Frančišek pa je nosil doživetje Božjega usmiljenja v sebi že od mladih let. To je opisal že večkrat v svojih nagovorih in v intervjuju, ki ga je imel ob koncu lanskega leta za vatikanski dnevnik Osservatore Romano. Kot 17-letnik je doživel začetek svoje osebne poklicanosti. Na dan sv. Mateja, ko se bere evangelij, ki smo a tudi danes slišali, je prejel navdih in se pri nekem starejšem duhovniku spovedal. Ob poklicu cestninarja Levija je takrat doživel in začutil, da je tudi on izbran od Kristusa, ne zaradi svojih sposobnosti, ampak iz najbolj osebnega dejanja Jezusovega usmiljenja v odnosu do njega. Mitničar, izterjevalec davkov in javni grešnik Levi je začutil na sebi Jezusov pogled, ki je bil nabit z usmiljenjem, pravi papež. Ta pogled ga je tako prevzel in mu spremenil življenje. Odločil se je in šel za Jezusom. Tudi Frančišek je pri tisti spovedi doživel nekaj podobnega. Tega doživetja usmiljenja ni Frančišek nikoli pozabil, tako da je celo za svoje škofovsko in papeško geslo izbral besede »miserando atque eligendo«. Kar lahko prevedemo: Usmilil se ga je in izbral. V pogovoru je še povedal, da je, ko je kot škof prihajal v Rim, vedno obiskal oltar sv. Mateja v neki bližnji cerkvi in tam pomolil.
Papež še naprej pojasnjuje, da je takrat razumel, da je središče Božjega razodetja usmiljenje. Če spremljamo Matejevo zgodbo še naprej, vidimo, da je Jezus zatem šel k Mateju in ko je sedel pri mizi pri obedu, so prišli mnogi grešniki. Glas se je razširil in vsi so se počutili povabljene na tisto kosilo. Jezus jih je gledal in papež pravi, da jim je Jezusov pogled vrnil dostojanstvo.
Ko so farizeji to videli, so rekli Jezusovim učencem: »Zakaj vaš učitelj je s cestninarji in grešniki?« Jezus je to slišal in rekel znamenite besede: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: usmiljenja hočem in ne žrtve.« Jezus hoče ljubezen. In usmiljenje je eden od izrazov ljubezni.
Podobno pravi v današnjem berilu tudi prerok Izaija: »Če odpraviš zatiranje iz svoje srede, iztezanje prstov in prevarljivo govorjenje, če lačnemu nudiš, kar imaš sam rad in potrtega nasitiš …« – skratka, če živimo telesna in duhovna dela usmiljenja, še zlasti kjer so vojne, sovraštva, revolucije pustile toliko ran, da ni videti rešitve. Reke beguncev in nemoč, da bi prišli do sprave, kar velja tudi za našo slovensko družbo, so dokaz za to. Če hočemo srečno živeti, je nujno potrebno prej opustiti zamere, nasilje in maščevanje.
Gospod Jezus nakazuje, kakšni so odseki poti na romanju, s katerimi je mogoče doseči ta cilj: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo, dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Če nočemo pasti v Božjo sodbo, ne smemo postati sodniki svojih bratov.
Dragi bratje in sestre!
Temeljita spoved, očiščenje morda tudi tistih dejanj, ki jih božja milost še ni očistila, je pogoj za prejem odpustkov in posebnih svetoletnih milosti. Spoved nam je vsem potrebna.
»Če Bog ne bi odpuščal, sveta ne bi bilo več«
Dragi bratje in sestre! Ko je papež razlagal dogodek z Levijem, poznejšim apostolom in piscem evangelija, je končal govor z besedami: »Dopustimo tudi mi, da nas prevzame Jezusovo usmiljenje, praznujmo in se spominjajo tega odrešenja. Tako se bomo pripravili tudi na tisti zadnji in pravzaprav prvi Jezusov pogled, ko bomo prestopili svoj večni dom.
Amen.