Združenje animatorjev oratorija Novo mesto je pripravilo okroglo mizo o beguncih, z naslovom Samarijan na delu, ki je potekala v soboto, 14. maja, zvečer v Zavodu Friderika Ireneja Baraga. Eno uro pred srečanjem je bila še sv. maša v zavodski kapeli. Na srečanju je vladalo odlično vzdušje in okrog 20 mladih je z zanimanjem prisluhnilo pogovoru gostov.
Minulo soboto se je nekaj mladih iz novomeške škofije zbralo v Zavodu Friderika Ireneja Baraga v Šmihelu, da bi spregovorili o tematiki, ki je bila še pred nekaj meseci zelo aktualna. Z nami so bili zanimivi gostje: gospa Faila Pašić Bišić, ambasadorka medkulturnega dialoga, s. Emanuela Žerdin, ki je veliko časa namenila delu z begunci in gospod Gregor Batagelj, potomec Slovencev, ki so po vojni bežali v Argentino, sedaj pa živi v Sloveniji. Skupaj smo zelo konkretno spregovorili o begunski tematiki v tem trenutku, vendar žal vsega ni moč obnoviti. Zato bom z vami delila le kratko razmišljanje po okrogli mizi.
Zdi se, da danes begunska tematika ni več aktualna, saj se v naših časopisih ne pojavljajo več prizori z dolgimi vrstami utrujenih ljudi, ki pešačijo nekam v daljavo, ni več podatkov o tisočih ljudeh, ki so dnevno prečkali našo domovino, ni več besed o pogumnih prostovoljcih v sprejemnih centrih, ni več debat o postavitvi ograj na naših mejah. Torej begunska tematika ni več aktualna?
Morda je begunsko vprašanje še bolj aktualno kot takrat. Takrat smo govorili o vprašanju: Begunci – da ali ne? Tega vprašanja danes ni več. Begunci so tu. Vprašanje je samo še kako. Kako bomo zaživeli z begunci, migranti, ki so tu. Ali smo pripravljeni?
Lahko bi pisala o tem, kdo pravijo, da ti ljudje so. Muslimani, kristjani, Sirci, Afganistanci, migranti, begunci, prevaranti, grožnja, raznolikost za našo deželico na sončni strani Alp … Vendar se sprašujem, če je to sploh na mestu. Za nas je to zagotovo pomembno, saj bomo s temi ljudmi morali sobivati, vendar ob »predalčkanju« pademo na raven povprečnega slovenskega medija, ki veliko piše (pogosto celo zgolj povzema iz drugih medijev), bolj malo pa ve. Tako tudi ni od nas pravično, da govorimo o teh ljudeh, če sami sebi (in tudi njim) nismo dali priložnosti, da se spoznamo. Zakaj bi bilo to sploh potrebno? Za povprečnega človeka se zdi logično, da se morajo naši prišleki čim prej integrirati v našo družbo, naš način življenja. In kako se bo ta proces sploh lahko odvil, če sploh ne gremo do njih, jim ne damo roke, predvsem pa priložnosti, da spoznamo drug drugega? Kako naj begunec ve, da od njega ne pričakujemo, da se odpove svoji kulturi, svojemu jeziku ipd. Ne pričakujemo, da zamenja identiteto. Pričakujemo le vključitev in mirno sobivanje v skladu z zakoni (kar že nam samim pogosto ne gre ravno najbolje). Kaj naj si misli begunec, ki ga zaradi temnejše polti postrani pogleda cela ulica, h kateremu prihajajo le socialni delavci azilnega centra in morda še ena prijazna prostovoljka Slovenske Karitas? Zlahka to razume kot prisilo k odpovedi vsemu, kar on je. Čemur pa se zagotovo povprečen prišlek ne bo odpovedal, saj je to vse, kar je iz svoje dežele prinesel seboj, vse kjer se počuti domače. Tako se bodo ti ljudje začeli zapirati. In zapiranje še nikoli ni prineslo veliko dobrega.
Na tej točki se sprašujem o vlogi kristjana v tej skriti situaciji. Jezus sam je govoril: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« (Mt 7,12) Prav tako je rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Pri teh besedah se Jezus ni obrnil na nas, zato da bi nam dal navodila za življenje zgolj z najbližjimi. Ne, govoril je o vseh, ki jih v življenju srečamo, ali pa bi se morali potruditi, da se z njimi zares srečamo. Govori o vseh ljudeh. Govori tudi o ljudeh iz kolone, ki se je vila na Rigoncah. Ljudeh, ki imajo prav tako kot mi dvoje črnih oči, skuštrane lase, dve roki, dve nogi. Ljudeh, ki se znajo jokati in ki se znajo smejati.
Na kakšen način se bom jaz odzval na problematiko, ki je ta trenutek ni v medijskem središču? Odvisno je od vsakega posebej. Ni vsak izmed nas poklican za to, da bo z njimi igral karte in pil čaj, čeprav zagotovo kdo tudi je. Potreben je pogum! Pogum, da postanemo, skupaj z begunci, ambasadorji miru. Miru, v katerem je možno sobivati, če se za to le vsi potrudimo in si na poti drug drugemu pomagamo. Kapljica, pa še ena kapljica, pa še ena kapljica … Vsak bi moral razmisliti, kakšna je njegova poklicanost v tej situaciji, ki zadeva vsakega izmed nas, in se odzvati na klic.
Verjamem, da imamo kristjani še mnogo močnejše orodje kot je kartanje (tudi to je še kako potrebno!). Orodje, ki se ga lahko posluži vsak izmed nas in v katerega pogosto premalo zaupamo: molitev. Molitev za mir v svetu, za mir v Siriji, za vse begunce, ki so na poti, za vse begunce, ki začenjajo novo pot v novih deželah. Tudi skupnostna molitev, javno in glasno moljen Očenaš pri nedeljski maši. To lahko stori vsak!