Papež Benedikt XVI. je lani razglasil in začel leto vere, ko naj bi ob 50. obletnici začetka drugega vatikanskega koncila in 20-letnici izida Katekizma Katoliške Cerkve na novo utemeljili in poglobili svojo vero. Prenovili naj bi tudi življenjsko pričevanje vere in utrdili znanje verskih resnic.
V Cerkvi na Slovenskem in v novomeški škofiji so se celo leto vrstili dogodki, ki so nas spodbujali k tem ciljem. Različna molitvena in študijska srečanja so odpirala vprašanje osebne vere, saj si je tudi slovenski pastoralni načrt, postavil za cilj poglobitev osebne vere ter povezovanje vernikov v živa, majhna občestva. Več o Letu vere je na voljo na TEJ STRANI.
Leto vere se je uradno zaključilo 24. novembra 2013, ko bomo obhajali praznik Kristusa Kralja vesoljstva. V novomeški škofiji smo leto vere sklenili pri slovesni sv. maši v soboto, 23. novembra 2013, ob 9. uri v novomeški stolnici. Somaševanje je vodil škof Andrej Glavan, prepeval je mešani pevski zbor iz Zagradca, s solističnimi vložki je pri bogoslužju sodeloval operni pevec, bas-baritonist Marko Fink. Poseben pečat slovesnosti ob sklepu leta vere so dali tudi letošnji katehumeni, ki so se odločili, da bodo stopili na pot vere. 17 katehumenov (vseh je 21) je iz rok škofa Glavana prejelo Sveta pisma, ki naj jih spremljajo pri njihovi pripravi na prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo.
Po končani maši je sledila jesenska seja Škofijskega pastoralnega sveta, ki stoji pred veliko nalogo, da napiše konkreten škofijski pastoralni načrt za prihodnjih 5 let v skladu s prednostnimi cilji, ki jih je prepoznal v preteklosti. Na seji je bila prisotna večina članov ŠPS. Ob statistiki, ki jo je pripravila škofijska Pastoralna služba, so sprva analizirali in komentirali stanje pastorale od ustanovitve škofije do danes, saj opazovanje trendov rasti in padanja v številu potrebuje tudi primerno razlago. Veliko je bilo govora spodbujanju malih skupin, ki lahko delujejo znotraj župnijskega občestva ali so medžupnijske. Duhovniki naj bi bili primerno usposobljeni za spremljanje takih skupin, čeprav lahko posamezne skupine vodijo tudi oblikovani laiki. Na prvem mestu je Župnijski pastoralni svet, ki naj bi se redno sestajal. Med pomemebnejšimi skupinami pa velja omeniti zakonske, molitvene, biblične skupine in Župnijsko Karitas za mlade pa predvsem skavte in animatorje.
Nagovor škofa Glavana pri slovesnosti ob sklepu leta vere
Dragi sobratje duhovniki in bogoslovci, dragi katehumeni, vaši spremljevalci, sorodniki in znanci, dragi bratje in sestre!
V tem dopoldnevu pred praznikom Kristusa Kralja smo v duhu povezani s sv. očetom Frančiškom, ki se bo prav danes v okviru sklepa leta vere na vhodu v baziliko sv. Petra srečal in sprejel 35 kandidatov za katehumenat ter jih vprašal, kaj pričakujejo od krščanske vere. Navzočih bo še okoli 500 drugih katehumenov, ki jih spremljajo njihovi katehisti. Srečanje bo potekalo pod geslom: Pripravljeni, da stopimo skozi vrata vere. Katehumeni prihajajo iz 47 različnih držav in petih celin. Po besedah nadškofa Fisichella, predsednika papeškega sveta za evangelizacijo, želi biti dogodek konkretno sporočilo, da se leto vere, čeprav je prispelo do sklepne točke, samo po sebi ne končuje. Vera je namreč pot, ki se nadaljuje vse življenje.
Tudi vi, dragi katehumeni, ste na nek način sad leta vere. Katehumeni, ki se resno pripravljajo na prejem zakramentov, so vedno bili dokaz živih krščanskih občestev. Danes imamo prav v vseh župnijah nekrščene. Če naša vera, krščansko življenje in župnijska skupnost niso toliko privlačne, da bi pritegnile posameznike, ki iščejo resnico in smisel življenja, potem ne pričujemo dovolj s svojim krščanskim življenjem.
Uradni sklep leta vere bo jutri, ko bodo prvič v zgodovini izpostavljene relikvije apostola Petra, papež Frančišek pa bo posebno apostolsko spodbudo Evangelij veselja izročil predstavnikom vseh stanov v znamenje, da je evangelij zaupan vsakemu krščenemu, ki naj postane evangelizator. Izročil jo bo enemu škofu, enemu duhovniku, enemu diakonu, predstavnikoma redovnikov in redovnic, nato pa bodo pristopili še predstavniki birmancev, bogoslovcev, red. novincev, družin, slepih, bratovščin in gibanj, vsi, katerim so tekom leta vere bila namenjena posebna srečanja v Vatikanu. Sveti oče bo apostolsko spodbudo izročil še dvema predstavnikoma umetnikov in dvema novinarjema. Vsega skupaj bo 36 predstavnikov iz 18 držav.
Dragi bratje in sestre!
Leto, ki smo ga imenovali leto vere, je za nami. Namen tega leta je bil, da naj bi vsi skupaj vnovič odkrili Jezusa Kristusa, ki našemu življenju odpira obzorja in mu daje pravo smer. Takšna vera danes ni več samoumevna, kot je bila v preteklosti. Veliko ljudi je zašlo v globoko versko krizo, prišlo pod vpliv oznanjevalcev nesmisla, niča in obupa. Danes se sprašujemo, ali bomo še znali oznaniti, mladi pa sprejeti oznanilo Svobode v Jezusu Kristusu, ali pa bodo postali plen tistih, ki oznanjajo lažno svobodo brez Boga.
Vsi, celotna Cerkev, smo znamenje skozi zgodovino – potujoče Božje ljudstvo. Naša doba je podobna puščavi: to je puščava obupa, nesmisla, brezbrižnosti, odrinjenosti na rob družbe, puščava revščine, osamljenosti in razdrtih ljubezni. To je puščava temine, izpraznjenosti duš, ki se ne zavedajo več človekovega dostojanstva in poti. Te notranje puščave so veliko hujše in bolj žgoče kot vsaka zunanja puščava. Popotniku skozi te puščave so namenjene Jezusove besede Samarijanki: »Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal …« – to sta njegov nauk in njegova milost – »… ne bo nikoli žejen« (Jn 4,14).
Vprašajmo se danes, kakšna je naša vera? Ali se zavedamo, vsaj malo, teže besed škofa Slomška: »Kdor bogastvo izgubi, veliko izgubi, kdor poštenje izgubi, še več izgubi, kdor pa vero izgubi, vse izgubi, njemu ugasne luč sredi noči.« Ob vseh krizah, ki jih doživlja Slovenija, se sprašujemo, kaj nas bolj skrbi in žalosti: ali ekonomska gospodarska kriza ali moralna in upad verskega življenja.
Večina, ki smo prišli v stolnico, smo šli mimo kipa božjega služabnika škofa Antona Vovka, velikega pričevalca vere. Letos je minilo 90 let od njegovega duhovniškega posvečenja in 50 let od njegove smrti. Ena od njegovih herojskih kreposti je bila prav močna vera. Od prvega trenutka, ko je leta 1946 postal pomožni škof, je doživljal nasprotovanje in ponižanja. V 6 letih je doživel več kot 90 ponižujočih zaslišanj, včasih cele noči. Na zaslišanjih so ga skrajno grobo izsiljevali. Kljub temu je ostal trden, pokončen in vesel. Že po zažigu tu v Novem mestu, 20. jan. 1952, je na Brezjah takole govoril: »Stojmo v veri. Ne kakor otrok na majavih nogah, ki pri vsakem koraku pade! Ne kakor bolnik, ki le s težavo prestavlja noge, v katerih ni moči. Stojmo s trdnimi nogami, kakor hrasti na poljani, ki so pripravljeni na sunke vetra od vseh strani! Stojmo, kadar Bog dopušča, da se naša vera boleče preizkuša! Stojmo, da v neveri grešnega sveta ne utonemo in z zgledom vernega življenja pokažemo, kako je treba svetne dobrine uporabljati, da gotovo tudi večne dosežemo. Stojmo v veri v vseh preizkušnjah življenja, kakor je stala Marija v uri najhujše preizkušnje pod križem, na katerem je umiral njen Sin za naše odrešenje.« Vera je bila za škofa Vovka način življenja. Kaj pa pomeni nam? Ali je le obleka, ki jo občasno oblečemo?
Ob 500-letnici ljubljanske škofije je govoril o veri in dejal: »Vera je kakor sonce, ki sije skozi vsako okno, ki je prozorno in se soncu ne zapira … Verske resnice so resnično božje seme: če kdaj ne požene in ne obrodi, ni krivo seme, ampak zemlja, ki je seme nanjo padlo. Seme Božje besede nikoli ne izgubi življenjske moči, ker je zmeraj živo, to seme je večno, zato nikoli ne zastane.«
Dragi katehumeni!
Že nekaj časa pada oznanilo Božje besede, oznanilo vere v vaša srca. Danes boste prejeli Sveto pismo v znamenje, da je v tej knjigi vsa resnica. Z vsem srcem se je oklenite in življenja po veri.
In še nekaj. Resnična vernost je pravi temelj veselja, poguma in trdnosti. Tak človek ve, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu. Škof Vovk je v postnem pastirskem pismu leta 1951 pisal: »Človek, ki je postavil svoje življenje na skalo – Boga, bo globoko vesel, zares miren in pogumen v vseh okoliščinah, ker je ves prešinjen. Z zavestjo, da smo vsi v rokah Pravičnosti Božje … Resnično veren kristjan je žarišče veselja, vedre podjetnosti, sončne pogumnosti in tudi svoji okolici opora in moč. Tak pa more biti človek le tedaj, če ve, čemu živi, dela in trpi.«
Dragi katehumeni, dragi bratje in sestre! Trdna vera in zgledi naših svetniških kandidatov so aktualni tudi za nas. Vovkov zgled nam pove, da je vse preizkušnje, tudi te, ki jih mi preživljamo, možno prestati, če bomo ostali trdni v veri, če bomo ohranili neomajno zaupanje v Božjo previdnost in vdanost v Božjo voljo, pa čeprav se nam včasih zdi, kot da se podirajo prav vsi temelji vere in morale v sodobni evropski in slovenski družbi.
Vovkovo škofovsko geslo je bilo: V Gospoda zaupam! Zaupajmo v Gospoda tudi mi in to z vero slovesno izpovejmo, oz. veroizpovedi prisluhnimo.
Amen.